Ampak danes imamo oboje, boga in sovraštva, v izobilju. In zaradi tega danes tudi sama sovražim svet. Pravzaprav ga zadnje čase sovražim skoraj vsak dan. Ne samo danes. Začelo se je s tistimi bežnimi prihodi beguncev, ko me je bolj kot vse drugo pretreslo sovraštvo- sovraštvo s strani tistih, ki imajo polno rit vsega in jamrajo, da niso svobodni, ker si dovolijo podleči strahu.
Potem je begunski val zalil to malo kuro in kolikor mi je čas dopuščal, sem šla kot prostovoljka pomagat in takrat sem svet...no, začela jemat povsem drugače. Malo sem izgubila veselje do vsega, še več pa sem občutila čiste hvaležnosti. Hvaležnosti za vse to, kar imam. Identiteto, varnost, stabilnost. Le vprašanje, kako lahko imam to prekleto srečo, da sem na "pravi" strani žice, mi ni dalo in mi še ne daje miru. Vse se mi je neprecenljive vrednosti- od vročega tuša po končanem delavniku, postavanja pred hladilnikom, ko se nisem mogla odločit, kaj bi jedla, tople postelje, ki jo imam samo za sebe, čeprav si jo hkrati lastita še dve dokaj posesivni in nič kaj obzirni mački.
Vmes pa se je svet vrtel dalje in postajal pri tem vedno bolj nor. Vedno bolj blazen, vedno bolj poln sovraštva, temačen in mračen prostor, kjer vladata le še strah in zlo. Ločevanje. Tudi v obliki t.i. tehničnih ovir. Če rečemo ograje, jim na koncu res delamo krivico, ker to ni ograja. To je smrtonosna zanka, polna gneva in malosti, ki čaka, da izpolni svoje poslanstvo smrti. In ga je dočakala, žrtve so spet tisti najbolj nedolžni. Kot otroci v Siriji, ki padejo pod bombami velikih egov malih src. Pač kolateralna škoda. Jebiga, se zgodi.
Pa se res? Naši dragi politiki, se res to samo zgodi? Razsvetlite me prosim. Ker če bom rekla, da je vse, kar mi hodi po glavi- crknite, crknite, crknite- kaj sem potem? Verjetno nič kaj boljša od vas, le bolj neposredna in še neposredno ogrožena, da končam v arestu zaradi sovražnega govora. Mogoče celo postanem državni sovražnik in padem v kategorijo terorista.
Samo si ne morem pomagat, ne, ko vidim trpljenje teh košut in vseh živali. Ne le živalskih bitij, pač pa vseh živih, čutečih bitij, kar so tudi begunci. Na bruhanje mi gre, ko vidim, kako nas ograjujete... je to kak obupan poskus zadržat tukaj vse, ki še nismo pobrali šil in kopit in sledili tisti množici sodržavljanov, ki je že šla? Britvice ne bodo dovolj.
Zato ja, danes sovražim ta svet. Sovražim vse vaše bogove, pa naj bodo izmišljeni liki v prastarih knjigah, denar in/ali nafta, prav vse vas preziram in čeprav nisem ravno nek nasilnež, bi kar uživala, če bi v vaših očeh videla obupan pogled, ko bi se izmotavali iz te...tehnične ovire.
 |
| Sliki sta grafični in nazorni. Vsi, ki jokate, ko jih gledate in hkrati "trepetate" pred begunci ali pa te živali jemljete kot potrebno stransko škodo za vaš (dušni) mir, lepo prosim, da jih še sami čim prej preskusiti. vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar