Bežite, tecite, begunci...so tu!!

O njih sem že pisala in očitno mi še kar ne dajo mira. Pa ne takega (ne)mira, kot večini mojih sodržavljanov. Priznam, tisti, ki jih imam na FB med "prijatelji", so mi danes rahlo konkretno stopili na žulj.

Sploh ne vem, zakaj se še trudit, zakaj poskušat nekomu odpret oči, jih prosit, da se postavijo v njihovo kožo, "pridigat" in vse to,... Zakaj jim pojasnjevati, da je najslabše za vse- njih same, begunce, cel svet, če dopustijo, da jim v življenju vlada strah, iz katerega vzklije sovraštvo. Enostavno ne gre. Sovraštvo se je sedaj razplamentelo do mere, ki se je je za bat. In tudi v meni tli jeza...

Jeza na vse te male bojazljivce, v svojih malih, popolnih, očitno nezmotljivih in nedotakljivih svetovih, ki niso nič drugega kot pa okovi, ki so si jih prostovoljno nataknili okoli vratu, krivdo pa, tako slovensko, podtaknili drugemu- tokrat beguncem.

Pri prvem valu, so begunci bili tudi v trgovini v naši vasi. To je bilo takrat, ko smo pobasali tistega bogega Iračana in ga zapeljali do meje. Da mu z berglami ne bi bilo potrebno premagovati take brutalne razdalje. Ta isti dan sem bila tudi sama v trgovini, le da kasneje, ko beguncev tam več ni bilo. Bila pa je trgovka, ki si je panično prala roke in trdila, da jo srbijo. Ko si je pred novim valom beguncev, z neko baburo v vrsti pred mano, par tednov kasneje dajala duška na njihov račun, je roke še vedno imela. Kdo bi si mislil? Me je pa prizadela s svojimi besedami in bila sem žalostna, še enkrat več razočarana nad človeško malostjo, čeprav me res ne bi smelo več presenetit.

Kakorkoli, sedaj so spet tu, tokrat ne gre zgolj za val, za rahlo razburkano morje, tokrat gre za celi jebeni orkan in Slovenija je v luftu. Danes me je na poti na delo zaustavila četa beguncev, ki so iz postaje marširali, kot verjamejo ali naivno mislijo, boljšim časom naproti.

Proč od vojne. Proč od umiranja. Proč od pomanjkanja. Proč od smrti. Proč od lakote. Proč od bede. Proč od žalosti. Proč od mraza. Proč od obupa. Proč od prvinskega strahu.

Pač proč od vseh tistih stvari, ki se jih vsi tako prekleto bojimo, in hej, izogibamo celo do te mere, da o njih sploh ne govorimo. Vem kaj govorim in lahko rečem le to- smrt je za večino ljudi tabu tema, razen ko pride do beguncev. Ti pa naj kar crknejo. Itak so drugorazredna drhal, ne?

No, dovolj imam teh vsega boječih pezdetov, ki niso sposobni niti trohice sočutja do človeka v stiski.

Kot veganka dobro VEM, kako je na stvari. V luft skočijo vsi, češ, kaj pa ljudje?! Zdaj, ko je možnost pomagat ljudem, pa se večina posložuje metode- nič ne vidim, nič ne slišim, dar govora pa uporabim samo za širjenje sovraštva in vzpodbujanje nestrpnosti. Jebiga, begunci pač niso ta pravi ljudje.

Ne gorijo samo šotori, gori ves FB. Itak, tukaj na "razvitem" delu sveta, se pač vse revolucije dogajajo na internetu. Včasih so se na forumu "skrivali" za nickname-i, danes pa kar s polnim imenom pa priimkom pokažejo, kdo so tisti, ki imajo v glavi bolj malo, v srcu pa sploh nič.

In to taisti ljudje, ki news feed nenehno smetijo z osladnimi sporočili pozitivne psihologije, angelskimi krili in podobnimi pizdarijami, si dobrohotno izmenjujejo kuharske recepte, pozivajo k dobrodelnosti, poudarjajo/poveličujejo svojo dobroto, si zaradi kvazi FB akcij spreminjajo profilne slike in so nasploh videt kot replika Mati Tereze.

Taisti ljudje, ki imajo otroke iste ali podobne starosti, kot so ti... nepravi otroci nepravih ljudi, beguncev. Njihov tamali seveda ne sme ostati brez svoje Milke, medtem ko lahko tamali begunček spi v blatu, lačen in premražen, ker klinc, otrok ni otroku enak in je itak terorist v nastajanju.

Vsi ti bi si zaslužili poštene brce v rit in stika z realnostjo! Da se zavejo, kako prekleto SREČNI smo lahko. Ne, sreča ne pride z novim iphonom, sreča je to, da živimo v varnem in mirnem okolju (ja, SLO to je, navkljub krizam- ekonomskim, begunskim in rednim političnim katastrofam), da imamo vodo, svež zrak, trgovine na vsakem vogalu, srečni, da živimo v okolju, kjer nam je dana MOŽNOST. Vsak od teh, vsemu jamranju navkljub vozi avto, ima streho nad glavo, družino, prijatelje,...skratka, sploh ne živi tako slabo, kot bi se sedaj rad pretvarjal in dane možnosti tudi uporablja.

Prav tako mi ni jasno, kako lahko ti ljudje trdijo, da ljubijo svoje otroke? Tako da jih učijo sovraštva? Da je edini pravilni način ta, da živiš kot ozkogledno pezde, ki ga poganjata neznanje in strah? In seveda, ločevanja na prave in neprave.

Kaj bo, če se kdaj zgodi, da bodo oni sami nepravi? Eh, takrat pa bo že mama država morala pomagat, ne? Ali pa v jok in na drevo. Ali pa še bolj slovensko, s štrikom na drevo.