Flare-up po angleškem slovarju medicine pomeni nenaden pojav ali poslabšanje simptomov bolezni ali stanja (ne pozabit, hipotiroza je recimo stanje, ne bolezen).
Po domače torej, flare up je vsako tisto, pardon my french, sranje, ki te na novo zjebe. Saj pravim, besede s katerimi sem ga opisala, res niso med najlepšimi, ampak zelo dobro opišejo dejansko stanje. Sama recimo trenutno dajem skozi enega prav pesjanskega. Še dobro, drugače bi mogoče že pozabila, da mi kaj sploh fali. :)
Lahko so zelo različni, včasih jih lahko predčasno začutiš in zaznaš, veš, da se nekaj kuha in da te bo zadelo, včasih pa pride tako iznenada, da se zaveš, da te je nekaj zadelo, šele ko si dlje časa že na tleh.
Fino in fajn je, če ti uspe ugotovit, kateri so tisti običajni sprožilci, ki zadevo poslabšajo- hrana, stres, vreme ali pa morda poslabšanje obstoječe bolezni, zdravila, katerih doza se mora spremenit,... Faktorjev je ogromno in človeku bi se lahko tudi zmešalo, vsekakor pa je "dobra" stvar ta, da dlje, ko živiš z vsem tem, bolj se poznaš, bolj ti je "blizu" vse, kaj te muči in manj delaš paniko.
Idealno bi bilo v primeru vsakega poslabšanja it na dopust, se odklopit, zavlečt v svojo luknjo in izklopit zunanji svet, se bajno spočit in se vrnit kot bujno cvetoča rožica. Ker pa seveda življenje ni potica, sama za super uspeh smatram že to, da mi uspe v roku tedna ponovno ujet ritem, met konkreten pogovor sama s sabo, se pomirit, "pljunit" v roke in se prepustit delu.
Jap, še vedno občudujem vse tiste, ki (baje) živijo tako mirno, poduhovljeno, ves čas izvajajo jogo in tai či, jejo aktivirane oreščke, pijejo le sveže zelene sokove, si odklepajo čakre, čistijo avro in ponavljajo mantre, ki jih tako nesebično in radostno podelijo na Facebooku.
Kurc, mogoče bi jim morala bit bolj podobna, ampak ne gre. Tako kot ne verjamem v posmrtno življenje, velikonočnega zajca, v grehe iz prejšnjih življenj, tako tudi ne verjamem, da je nekdo lahko ves čas tako prekleto srečen, zadvoljen in poduhovljen.
Verjamem pa, da je sreča relativna zadeva in hkrati precenjena, da je zadovoljstvo v malih, vsakodnevnih stvareh, kot je jutranji sonček, sosedova psa, ki kot nora skačeta in se lovita po vrtu ter nasmeh neznanca na ulici. Verjamem, da se ne sebe ne življenja ne sme jemati preresno ter absolutno verjamem in vem, da je lahko tudi življenje kroničnega bolnika, z vsemi flare-upi in ostalim, zelo lepo... Da ima svoje vzpone in padce in da so tako eni kot drugi sestavni in normalni del vsakega življenja, ne le "kroničnega".
 |
| nekako tako je zdaj biti v mojem telesu, haha vir |
 |
| večinoma edino, kaj deluje pri meni. ne morem se pretvarjat, da je vse okej, še manj pa ne morem ves čas jokat, stokat in jamrat. stisnit zobe in gurat dalje. to je moj moto. vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar