Veganski zapornik

Jap. Spet bom, še enkrat več, pisala o veganstvu, tokrat zato, ker se ga tako grdo napada. Saj vem, saj vem... ignor je včasih najboljši, ne pa tudi vedno in na grde zlorabe se je včasih treba odzvat.

Ena italijanska poslanka (mislim, že to, da je poslanka/političarka pove skoraj vse, ne?) s preveč časa in premalo pozornosti, predlaga, da se starše, ki otroke hranijo vegansko poslalo na hladno. V arest. Um, seriously. Zakaj že? Pa poglejmo, kaj veganstvo je in kaj ni.

• Veganstvo  NI dieta. Ali pa je vsaj veliko več, kot le razmišljanje o tem, kaj bo za kosilo in preračunavanje mikro ter makro hranil. Veganstvo je način življenja, je življenjski slog, pri katerem se zavestno odločiš, da boš po svojih najboljših močeh poskrbel, da bo svet...prijaznejši. In kaj je bolj prijaznega, kot pa ne pobijat za brezveze in brez potrebe?

• Veganstvo NI zdravojedstvo. Danes definirati zdravojedstvo je sicer misija nemogoče, ampak veganstvo samo po sebi to gotovo ni. Ne, ne pljuvam v lastno skledo. Pohan sejtan na 1001 način je zdrav za živali, ne pa nujno tudi za ljudi. Isto velja za smutije, polne predragih super živil. Je pa vsekakor veliko bolj zdravo kot meso, hektolitri mleka in ocvrtih jajc- vsaj za živali in naš planet. 

• Veganstvo NI sekta, NI kult, NI religija. Vegani smo zelo, zelo različni ljudje, ki nam je skupno to, da ne uživamo in ne uporabljamo ničesar, kar je živalskega izvora. Nekateri so pri tem bolj zagreti in jih kdaj "zanese" in izpadejo kot težaki, večinoma pa smo pa povsem običajni ljudje. In ja, definitivno NI religija, ker ne temelji na izmošljitanih, zapakiranih v pravljice, s katerimi se ustrahuje in pokori ljudi. Nasprotno, prej so v tem primeru naivni pravljičarji vsejedci, ki dejansko verjamejo, da je živalim luštno in fajn, ko jih po življenju, v katerem ne poznajo ne ljubezni in nežnosti, nekdo zakolje, ker bi pač drugače človeštvo izumrlo zaradi pomanjkanja beljakovin. So med vegani tudi bedaki? Brez dvoma. Pa si zato upate obsodit vse geje, da so bedaki? Si zato upate reči, da so vsi belci/črnci/Azijci kreteni, ker ste imeli opravka z enim? Posploševanje ni kul.

• Veganstvo NI odrekanje. Še nikoli nisem jedla bolj pestro, še nikoli mi ni domišljija tako delala in danes živimo v super času, času, ko je na voljo vse, kar hočeš in še več, tako da je jesti vegansko vse drugo kot pa asketsko hiranje. 

• Zdravo in uravnoteženo veganstvo je USTREZNO, VARNO in NAJBOLJ OPTIMALNO ZA ZDRAVJE*. Kar potrjujejo tudi vse zdravstvene organizacije. Če ni, dajmo na tehtnico zdravojedstvo in ga končno definirajmo. Ker potem prosim, da se kaznujejo starši vseh otrok, ki so dnevno hranjeni s tonami predalane maščobe, sladkorja in barvil. Prosim, dajte! Dajmo rešit vse otroke, ker za njih gre, mar ne? Kdo pa bo delal za naše penzije? Ti- ki po večini že zdaj zgledajo kot potencialni kandidati za bypass? Lahko dam tudi kontro z vegansko propagando- zloraba je, da starši učijo svoje otroke, da je normalno jest trupla. Luštno, ni? Aja, ni ne, zdaj sem pa težak.

• Veganstvo je ČUDOVITO. Je pa na začetku trnova pot, ker si tudi sam na nek način "programiran" in tukaj ne gre toliko za odločitev, prej gre za to osebnostno dozoriš in si dovoliš stopiti iz cone udobja, kjer smo vsi "enaki". No, ko enkrat ta korak naprej narediš, pa je to nekaj najlepšega. Meni prav ta občutek vedno znova daje zagona, in ja, obožujem bit veganka.

* Pa da še na kratko obnovim svojo zgodbo- sama sem dan za dnem, dan za jebenim dnem, poslušala, kako me bo veganstvo ubilo, kako je to moja bližnjica do smrti. Moj konec. Prevertimo 4 leta naprej in še vedno sem tukaj, še en dan, ko se zjutraj zbudim in nikomur potrebno sestavljat moje osmrtnice in razmišljat, kako naj v govor vključi, da me je pobralo od pomanjkanja hranil. Kljub vsem AI boleznim, ki sem si jih v svojem, recimo da kratkem (ker se potem lahko tolažim, da sem še mlada, haha) življenju nabrala, nimam nobenih drugih spremljajočih težav, ki so pristone pri drugih. Nimam holesterola, ni sledu o diabetesu, kaj so to trigliceridi in visok pritisk sploh ne vem, krčne žile? Moj dermatitits je zgodovina, je pa zato moj um vedno bolj oster, moj odnos z živalmi se je izboljšal, spoznavam nove ljudi z vsega sveta in kot mentorica mnogim pomagam pri prehodu na veganstvo.

Svojo pot bi lahko opisala kot per aspera ad astra. Ja, iz vsega, kar sem dala skozi, sem se odločila pobrati najboljše in navkljub svoji izjemno pozitivni izkušnji, ne hodim naokrog, ne jemljem ljudem iz rok njihovih "preljubih" sendivičev s slanino in jim pričnem "modrovati", kako je to njihova bližnjica do smrti. Kako so sami krivi za vse kapi, tono tablet, ki jih požrejo ali pa kako so morilci, posiljevalci, brezčutna, zaslepljena pezdeta, ki jim lastni užitek pomeni več kot pa dih piščanščka ali telička, ker klinc, saj smo vendar ljudje razumna bitja, ki smo z razlogom prišla na sam vrh, da niti ne omenjam, da znamo še govorit? Ker to je seveda ravno tisto, ki nam daje to superiornost, rajt?

In zato se sprašujem- zakaj moram vse to poslušat/prenašat sama? Samo da nekomu omenim, da sem veganka in voila, vsi imajo vsaj sedmo stopnjo iz dietetike, vedo vse o vitaminih in te odpišejo kot podhranjenega hipija, ki gloda liste in zanemarja higieno?!

Aja, no, sicer pa je tako- "kreganje" z vegani je običajno le kreganje z lastno vestjo. Ja, kognitivna disonanca je še kako resnična. Morda le še tole spodaj za malo mozganja, ko mi kdo reče, da je uživanje mesa osebna odločitev: 

• Mesojedstvo NI osebna odločitev. Zakaj? Ker se osebna odločitev vsakega do nas, naša svoboda, izbira, konča natanko tam, kjer se začne tista od drugega, v tem primeru živali. Če mora žival umret, to ne more in ne bi smela bit moja osebna odločitev in nihče ne bi smel biti toliko pretenciozen, da si domišlja, da mu ta pravica pripada kar tako, sama po sebi in si jo jemlje prosto v svoje roke. 

Zaključim pa takole: ne, ne sovražim mesojedcev in vsejedcev, kot bi si zdaj mogoče lahko kdo mislil. Veliko ljudi okoli mene, ki so mi zelo dragi in jih imam neizmerno rada, je prav vsejedcev. Nikoli jim ne težim, ne morim, razen, ko mi kdo konkretno stopi na žulj in se norčuje iz živali. Tu je moja meja. Drugače pa absolutno verjamem, da je veganstvo treba "širit" z ljubeznijo, s prijaznostjo in veseljem- ker je to to, kar predstavlja.

vir

Cena smeti

Saj vem, da sem obljubila, da bom bolj redno pisala... pa se je spet zgodilo življenje, haha. Kakorkoli že, tule niti ne bom kaj dosti pisala/bluzila, pač pa samo prilepila kolaž slik in nekaj videov, ki zgovorno govorijo, kje in kako končajo vse naše, povečini plastične, smeti...

viri fotografij:
Plastic Pollution
One Green Planet

Stop plastiki!

Če me ena stvar na tem svetu nerivra, potem je to plastika. Oh, okej, saj mislim, da je že iz kratkega preleta mojega bloga za videt, da me marsikaj jezi, ampak ja, plastika vsekakor kotira zelo, zelo visoko.

Še sama ne vem, kdaj točno se je to začelo. V bistvu me že od malega in odkar pomnim smeti motijo. Pa ne v takem smislu, kot večino- da jih nočejo videt na svojem in se "pretvarjajo", da niso problem- ne, mene je skrbelo, kam grejo, kje končajo, kaj se zgodi z njimi in najpomembneje- zakaj jih je toliko?

Nič drugače ni recimo z vodo, ki mi je prav tako že v otroških letih povzročala skrbi v stilu- kaj če je enkrat zmanjka? No, preskok od takrat do danes- in skrbi me še bolj!

Kako tudi ne, ko pa se naš svet utaplja v smeteh, vse manj pa se bo imel za utapljat v čisti, pitni in nasploh uporabni vodi. Priznam, prehod na veganstvo je vse to še poslabšal. Jah, jebiga, to je (še) eden tistih "neprijetnih" stranskih učinkov, zaradi katerega si videt kot posmeha vreden bedak, ki paničari in vsem mori.

Samo ne morem si pomagat. Niti si ne želim. Pomagat želim drugim, da odprejo oči in spredvidijo, kako packarijo puščamo za seboj. Samo za primer: greš v trgovino in kaj prineseš domov? Ne kup plastike, pač pa kupe in kupe le-te, ki konča povsod tam, kjer ne bi smela- v naravi, ki jo pospešeno uničuje.

No, prav sedaj, julija 2016, poteka Plastic Free July, ki ponuja krasen izziv in dober začetek, da se vsaj zmanjša uporabe plastike. Nemogoče se ji je povsem izognit, ampak ljudje bi bili presenečeni, če bi vedeli, da se da, da je mogoče, da je dokaj enostavno, predvsem pa to, da je krasen občutek, ko zreduciraš to nesnago.

In zakaj nesnago?

• večina plastike je namenjena za enkratno uporabo- enkratno- to pomeni, da stvar, ki nikakor ne razpade, uporabimo samo enkrat in zelo verjetno nikoli več, potem pa odvržena nekje smeti planet- naš dom; 
• reciklaža je sicer pomembna, ni pa trajnostna rešitev, navsezadnje- koliko se je zares uporablja v praksi in ali ste vedeli, da se večina reciklaže izvaja v državah tretjega sveta;
• ni najbolj zdravju prijazna, zaradi raznih dodatkov, kot je recimo BPA in leta 2013 sta ZN in SZO izdali poročilo, ki dokazuje, da se je povezava med kemikalijami, ki oponašajo hormone in človeškim zdravjem v zadnjih 10 letih še okrepila in predstavlja resnično grožnjo;
• ker uničuje morsko življenje. Jap, žal večina odpadkov iz kopnega (okoli 80% le-teh) konča v oceanih in ubija živali ter celoten ekosistem.

Tako je cilj tega julija ta, da se poskušate izgoniti uporabe vse plastike ali pa glavnim 4: plastičnim vrečkam, plastenkam, lončkov za enkratno uporabo in slamicam. 

Dajmo naredit nekaj, da se ne uresniči napoved, da bo do leta 2050 v oceanih več plastike, kot je rib! Kolikor mi bo čas dopuščal, bom poskušala ta mesec čim več napisat na to temo in povedati, kako sem sama skorajda povsem zreducirala vso plastično kramo. ;)

Let's crush plastic, people!