Veganski zapornik

Jap. Spet bom, še enkrat več, pisala o veganstvu, tokrat zato, ker se ga tako grdo napada. Saj vem, saj vem... ignor je včasih najboljši, ne pa tudi vedno in na grde zlorabe se je včasih treba odzvat.

Ena italijanska poslanka (mislim, že to, da je poslanka/političarka pove skoraj vse, ne?) s preveč časa in premalo pozornosti, predlaga, da se starše, ki otroke hranijo vegansko poslalo na hladno. V arest. Um, seriously. Zakaj že? Pa poglejmo, kaj veganstvo je in kaj ni.

• Veganstvo  NI dieta. Ali pa je vsaj veliko več, kot le razmišljanje o tem, kaj bo za kosilo in preračunavanje mikro ter makro hranil. Veganstvo je način življenja, je življenjski slog, pri katerem se zavestno odločiš, da boš po svojih najboljših močeh poskrbel, da bo svet...prijaznejši. In kaj je bolj prijaznega, kot pa ne pobijat za brezveze in brez potrebe?

• Veganstvo NI zdravojedstvo. Danes definirati zdravojedstvo je sicer misija nemogoče, ampak veganstvo samo po sebi to gotovo ni. Ne, ne pljuvam v lastno skledo. Pohan sejtan na 1001 način je zdrav za živali, ne pa nujno tudi za ljudi. Isto velja za smutije, polne predragih super živil. Je pa vsekakor veliko bolj zdravo kot meso, hektolitri mleka in ocvrtih jajc- vsaj za živali in naš planet. 

• Veganstvo NI sekta, NI kult, NI religija. Vegani smo zelo, zelo različni ljudje, ki nam je skupno to, da ne uživamo in ne uporabljamo ničesar, kar je živalskega izvora. Nekateri so pri tem bolj zagreti in jih kdaj "zanese" in izpadejo kot težaki, večinoma pa smo pa povsem običajni ljudje. In ja, definitivno NI religija, ker ne temelji na izmošljitanih, zapakiranih v pravljice, s katerimi se ustrahuje in pokori ljudi. Nasprotno, prej so v tem primeru naivni pravljičarji vsejedci, ki dejansko verjamejo, da je živalim luštno in fajn, ko jih po življenju, v katerem ne poznajo ne ljubezni in nežnosti, nekdo zakolje, ker bi pač drugače človeštvo izumrlo zaradi pomanjkanja beljakovin. So med vegani tudi bedaki? Brez dvoma. Pa si zato upate obsodit vse geje, da so bedaki? Si zato upate reči, da so vsi belci/črnci/Azijci kreteni, ker ste imeli opravka z enim? Posploševanje ni kul.

• Veganstvo NI odrekanje. Še nikoli nisem jedla bolj pestro, še nikoli mi ni domišljija tako delala in danes živimo v super času, času, ko je na voljo vse, kar hočeš in še več, tako da je jesti vegansko vse drugo kot pa asketsko hiranje. 

• Zdravo in uravnoteženo veganstvo je USTREZNO, VARNO in NAJBOLJ OPTIMALNO ZA ZDRAVJE*. Kar potrjujejo tudi vse zdravstvene organizacije. Če ni, dajmo na tehtnico zdravojedstvo in ga končno definirajmo. Ker potem prosim, da se kaznujejo starši vseh otrok, ki so dnevno hranjeni s tonami predalane maščobe, sladkorja in barvil. Prosim, dajte! Dajmo rešit vse otroke, ker za njih gre, mar ne? Kdo pa bo delal za naše penzije? Ti- ki po večini že zdaj zgledajo kot potencialni kandidati za bypass? Lahko dam tudi kontro z vegansko propagando- zloraba je, da starši učijo svoje otroke, da je normalno jest trupla. Luštno, ni? Aja, ni ne, zdaj sem pa težak.

• Veganstvo je ČUDOVITO. Je pa na začetku trnova pot, ker si tudi sam na nek način "programiran" in tukaj ne gre toliko za odločitev, prej gre za to osebnostno dozoriš in si dovoliš stopiti iz cone udobja, kjer smo vsi "enaki". No, ko enkrat ta korak naprej narediš, pa je to nekaj najlepšega. Meni prav ta občutek vedno znova daje zagona, in ja, obožujem bit veganka.

* Pa da še na kratko obnovim svojo zgodbo- sama sem dan za dnem, dan za jebenim dnem, poslušala, kako me bo veganstvo ubilo, kako je to moja bližnjica do smrti. Moj konec. Prevertimo 4 leta naprej in še vedno sem tukaj, še en dan, ko se zjutraj zbudim in nikomur potrebno sestavljat moje osmrtnice in razmišljat, kako naj v govor vključi, da me je pobralo od pomanjkanja hranil. Kljub vsem AI boleznim, ki sem si jih v svojem, recimo da kratkem (ker se potem lahko tolažim, da sem še mlada, haha) življenju nabrala, nimam nobenih drugih spremljajočih težav, ki so pristone pri drugih. Nimam holesterola, ni sledu o diabetesu, kaj so to trigliceridi in visok pritisk sploh ne vem, krčne žile? Moj dermatitits je zgodovina, je pa zato moj um vedno bolj oster, moj odnos z živalmi se je izboljšal, spoznavam nove ljudi z vsega sveta in kot mentorica mnogim pomagam pri prehodu na veganstvo.

Svojo pot bi lahko opisala kot per aspera ad astra. Ja, iz vsega, kar sem dala skozi, sem se odločila pobrati najboljše in navkljub svoji izjemno pozitivni izkušnji, ne hodim naokrog, ne jemljem ljudem iz rok njihovih "preljubih" sendivičev s slanino in jim pričnem "modrovati", kako je to njihova bližnjica do smrti. Kako so sami krivi za vse kapi, tono tablet, ki jih požrejo ali pa kako so morilci, posiljevalci, brezčutna, zaslepljena pezdeta, ki jim lastni užitek pomeni več kot pa dih piščanščka ali telička, ker klinc, saj smo vendar ljudje razumna bitja, ki smo z razlogom prišla na sam vrh, da niti ne omenjam, da znamo še govorit? Ker to je seveda ravno tisto, ki nam daje to superiornost, rajt?

In zato se sprašujem- zakaj moram vse to poslušat/prenašat sama? Samo da nekomu omenim, da sem veganka in voila, vsi imajo vsaj sedmo stopnjo iz dietetike, vedo vse o vitaminih in te odpišejo kot podhranjenega hipija, ki gloda liste in zanemarja higieno?!

Aja, no, sicer pa je tako- "kreganje" z vegani je običajno le kreganje z lastno vestjo. Ja, kognitivna disonanca je še kako resnična. Morda le še tole spodaj za malo mozganja, ko mi kdo reče, da je uživanje mesa osebna odločitev: 

• Mesojedstvo NI osebna odločitev. Zakaj? Ker se osebna odločitev vsakega do nas, naša svoboda, izbira, konča natanko tam, kjer se začne tista od drugega, v tem primeru živali. Če mora žival umret, to ne more in ne bi smela bit moja osebna odločitev in nihče ne bi smel biti toliko pretenciozen, da si domišlja, da mu ta pravica pripada kar tako, sama po sebi in si jo jemlje prosto v svoje roke. 

Zaključim pa takole: ne, ne sovražim mesojedcev in vsejedcev, kot bi si zdaj mogoče lahko kdo mislil. Veliko ljudi okoli mene, ki so mi zelo dragi in jih imam neizmerno rada, je prav vsejedcev. Nikoli jim ne težim, ne morim, razen, ko mi kdo konkretno stopi na žulj in se norčuje iz živali. Tu je moja meja. Drugače pa absolutno verjamem, da je veganstvo treba "širit" z ljubeznijo, s prijaznostjo in veseljem- ker je to to, kar predstavlja.

vir

Cena smeti

Saj vem, da sem obljubila, da bom bolj redno pisala... pa se je spet zgodilo življenje, haha. Kakorkoli že, tule niti ne bom kaj dosti pisala/bluzila, pač pa samo prilepila kolaž slik in nekaj videov, ki zgovorno govorijo, kje in kako končajo vse naše, povečini plastične, smeti...

viri fotografij:
Plastic Pollution
One Green Planet

Stop plastiki!

Če me ena stvar na tem svetu nerivra, potem je to plastika. Oh, okej, saj mislim, da je že iz kratkega preleta mojega bloga za videt, da me marsikaj jezi, ampak ja, plastika vsekakor kotira zelo, zelo visoko.

Še sama ne vem, kdaj točno se je to začelo. V bistvu me že od malega in odkar pomnim smeti motijo. Pa ne v takem smislu, kot večino- da jih nočejo videt na svojem in se "pretvarjajo", da niso problem- ne, mene je skrbelo, kam grejo, kje končajo, kaj se zgodi z njimi in najpomembneje- zakaj jih je toliko?

Nič drugače ni recimo z vodo, ki mi je prav tako že v otroških letih povzročala skrbi v stilu- kaj če je enkrat zmanjka? No, preskok od takrat do danes- in skrbi me še bolj!

Kako tudi ne, ko pa se naš svet utaplja v smeteh, vse manj pa se bo imel za utapljat v čisti, pitni in nasploh uporabni vodi. Priznam, prehod na veganstvo je vse to še poslabšal. Jah, jebiga, to je (še) eden tistih "neprijetnih" stranskih učinkov, zaradi katerega si videt kot posmeha vreden bedak, ki paničari in vsem mori.

Samo ne morem si pomagat. Niti si ne želim. Pomagat želim drugim, da odprejo oči in spredvidijo, kako packarijo puščamo za seboj. Samo za primer: greš v trgovino in kaj prineseš domov? Ne kup plastike, pač pa kupe in kupe le-te, ki konča povsod tam, kjer ne bi smela- v naravi, ki jo pospešeno uničuje.

No, prav sedaj, julija 2016, poteka Plastic Free July, ki ponuja krasen izziv in dober začetek, da se vsaj zmanjša uporabe plastike. Nemogoče se ji je povsem izognit, ampak ljudje bi bili presenečeni, če bi vedeli, da se da, da je mogoče, da je dokaj enostavno, predvsem pa to, da je krasen občutek, ko zreduciraš to nesnago.

In zakaj nesnago?

• večina plastike je namenjena za enkratno uporabo- enkratno- to pomeni, da stvar, ki nikakor ne razpade, uporabimo samo enkrat in zelo verjetno nikoli več, potem pa odvržena nekje smeti planet- naš dom; 
• reciklaža je sicer pomembna, ni pa trajnostna rešitev, navsezadnje- koliko se je zares uporablja v praksi in ali ste vedeli, da se večina reciklaže izvaja v državah tretjega sveta;
• ni najbolj zdravju prijazna, zaradi raznih dodatkov, kot je recimo BPA in leta 2013 sta ZN in SZO izdali poročilo, ki dokazuje, da se je povezava med kemikalijami, ki oponašajo hormone in človeškim zdravjem v zadnjih 10 letih še okrepila in predstavlja resnično grožnjo;
• ker uničuje morsko življenje. Jap, žal večina odpadkov iz kopnega (okoli 80% le-teh) konča v oceanih in ubija živali ter celoten ekosistem.

Tako je cilj tega julija ta, da se poskušate izgoniti uporabe vse plastike ali pa glavnim 4: plastičnim vrečkam, plastenkam, lončkov za enkratno uporabo in slamicam. 

Dajmo naredit nekaj, da se ne uresniči napoved, da bo do leta 2050 v oceanih več plastike, kot je rib! Kolikor mi bo čas dopuščal, bom poskušala ta mesec čim več napisat na to temo in povedati, kako sem sama skorajda povsem zreducirala vso plastično kramo. ;)

Let's crush plastic, people!

Pomladne testenine

Pomlad je v polnem razcvetu... če odštejem sneg, ki je zalutal in/ali poskušal nadoknadit tisto, kar mu recimo ni uspelo za božič. No, tudi danes, na prvi maj, vreme ni ravno pomladno, je bil pa zato včerajšnji dan, ki se je kopal v soncu in takšno je bilo tudi kosilo.

Okusno in preprosto.

Naslednji recept sicer ni ravno recept. Je prej ideja, kako pripravit testenine, to mojo daleč najljubšo jed, ki jo imam tako rada, da bi jo lahko jedla kar "golo", ampak omaka je vseeno dober dodatek in običajno prisegam na kako paradižnikovo, v kateri se utapljajo vse možne italijanske začimbe, avokadovo s koprom ali cvetačni Alfredo.

No, tudi tale pa poskrbi, da so brbončice srečne in zadovoljne. Nežna, rahlo sladka kombinacija bučk, korenčka, špargljev in graška se odlično ujema z ovseno smetano, ki je prav tako nekoliko sladka in ravno prav lahka. Minimalistično začinjena, glavna zvezda pa je moj najdražji timijan.

Za dve osebi:

• 200 g polnozrnatih testenin po izbiri (lahko seveda tudi več)
• 100 g (zamrznjenega) graška

Omaka:

• 3 srednje velike bučke, narezane na kolesca
• 2 srednje velika korenčka, narezana na tanka kolesca
• pest špargljev
• ščep gorčičnih semen
• ščep mletega koriandra
• veliko timijana
• 100 ml ovsene smetane
• 1/4 ČŽ kurkume
• pinjole

Postopek:

Testenine in grašek je najboljše, najhitreje in najenostavneje skuhati skupaj. Ko je kuhano, precediš in daš "na čakanje".
Vmes na malo vode "prepražiš" korenček, ki mu dodaš par gorčičnih zrn in mlet koriander. Vode dodajaš ravno toliko, da se zelenjava ne zažge, vendar nikakor ne toliko, da bi se razkuhala. Ko je korenček že nekoliko zmehčan, dodaš šparglje (brez vršičkov- ti pridejo na vrsto čisto ta zadnji) in bučke ter še malo podušiš. Sama ne maram razkuhanih bučk, zato jih običajno dodam čim bolj na koncu. Zelenjavo posoliš po okusu in radodarno posuješ s timijanon.
Sedaj pridejo na vrste testenine- premešaš jih med zelenjavo in pustiš, da se okusi povežejo, potem pa zaliješ z ovseno smetano, v katero si vmešal kurkumo ter po potrebi dodaš še kanček vode- najbolje tiste, ki ostane od kuhanja testenin. Počakaš še par minutk, po vrhu potreseš pinjole in še malo timijana ter uživaš.

Najboljše so te testenine takrat, ko zelenjavo dobiš z domačega vrta. ;) Zraven pa odlično paše kumarična solata s prelivom iz avokada.

slika ni ukradena, je moja, iz bloga, ki ga pišem- ali vsaj poskušam pisati v angleščini

komaj čakam na domač grašek in korenček. pa bučke! :) 

Težko je biti vegan

Ker boli. Res boli. Pozabite tisto, da je težko biti vegan, ker ti tako primanjkuje hranil, ko vsak dan hiraš ob rastlinicah, ki seveda kričijo od bolečine in objokujejo svoje potrgane cvetove, medtem ko jih veseljo melješ v ustih. Pozabite tudi na tisto, da kot vegan nimaš kaj prav jesti in da je veganska hrana draga. Dandanes so že vaške trgovine polne veganske ponudbe, kaj šele kakšni supermarketi ali specializirane trgovine, zahvaljujoč internetu, ki svet spreminja v malo vas, pa je včerajšnja veganska čokolada (recimo), ki ti je vzbudila željo, da poližeš ekran, današnja resničnost. S tem, da odpade lizanje ekrana, ker imaš ta pravo stvar pred sabo in v rokah. Da ne omenjam niti poplave receptov in tega, da je veganstvo pravzaprav blazno v trendu, no, vsaj jesti rastlinsko je. Tako gledano, res ni težko biti vegan. Niti ni drago biti vegan. In ne, iz mene ne govori hudo pomanjkanje beljakovin. Samo, jebiga, riž in fižol res nista draga. 

Drago je vse ostalo…kar se tiče živcev in…um, nečesa, česar še sama ne znam prav poimenovat. Biti vegan resnično boli. Boli, boli in boli. Vsaj mene. To, kar se je začelo kot veganstvo iz zdravstvenih razlogov je šlo svojo pot in mi, priznam, malo ušlo izpod nadzora. Sem mislila, da bo enostavno. Pač zdaj jem vegansko, ljudje se ne boto pentljali noter (ja, vem, sem pač naivni idealistični bedak), jaz pa se ne bom pentljala v njihove krožnike in svet se bo vrtel dalje. Aha. Seveda. 

Prvo so seveda naenkrat vsi postali nutricionisti, vrhunski strokovnjaki s tega področja (po letih boja z mlini na veter proti holesterolu, tistim odvečnim 20 kilam, proti katerim se borijo že 20 let in skoraj smrtno dozo pritiska, pa bodo že vedeli, ne?). Vsi so mi znali napovedati črno, črno prihodnost, kjer me čaka zagotova smrt (no shit, jaz pa sem mislila, da me bo zelenjava napravila nesmrtno), da bom zbolela (um, to sem že in veganstvo se je izkazalo kot idealna, najboljša, najlepša in najenostavnejša rešitev). Da ne zaplavam preveč in ponovno zabluzim s svojo boleznijo in kalvarijo, poleg brezplačne napovedi prihodnosti in gratis prehranskega svetovanja, sem bila deležna še nečesa- oznake čudak. Da sem ekstremist. Dvignjenih obrvi, vrtenja oči in ogoročenih vprašanj bližnjih- pa kaj pa res ne moreš biti normalna? Že tudi tistih zares obupanih- zakaj ne moreš biti normalna? Zakaj nam/mi moraš delat tako sramoto? Ampak tudi to ne boli. Človek dobi trdo kožo in se vsega navadi, na koncu se smejiš. Večinoma. 

Razen ko pride tistega res najbolj bolečega dela veganstva-  te veganske (r)evolucije. Ta enostavno gre svojo pot in tudi če se še tako trudiš, ne moreš pobegniti temu. Vsaj po moji izkušnji ne. Naenkrat ti postane za vse mar. Pogledaš kak video in/ali film (in ti očitajo, da se rad mučiš), prebereš, širiš svoje znanje in obzorja. Vest ti ne da več miru in ti neprestano kljuva nekje v ozadju. Vsak dan si bolj in bolj etični vegan in preganjajo te podobe mučenih živali ter skrb za okolje.

Vse je pa vredno zaradi tega najlepšega dela, ko se lahko zazreš v oči živali in občutiš en sam blaženi mir. Saj vem, saj vem, zvenim kot kak star hipi in večina me je že zdavnaj odpisala s sveta prisebnih, mene pa ta mir žene naprej. Daleč od tega, da bi bila v tem 100%, težko je biti, toliko je izkoriščanja in zlorab živali, pa vendar se lahko vsak dan znova odločim, kaj narediti, da jih s svojim bivanjem in lastnimi potrebami kar najmanj prizadanem. Zame so živali čudovita bitja, s katerimi imam čast deliti prostor. Prostor na tem planetu, ki nič manj krasen. In potem seveda sledi spoznanje, da z veganstvom pomagaš tudi njemu- okolju, ki ga vsak dan bolj uničujemo, nič več ne spoštujemo. Naenkrat se ti upre masovno potrošništvo, vsa ta jebena embalaža in ta en sam plastičen svet, ki postajamo.

Vse to te enostavno spremeni, kot da bi šlo za nenehen proces...vsako obdobje prinese nekaj novega in včasih so ta nova spoznanja in dognanja precej boleča- zame osebno je najbolj boleč del neposredno trpljenje živali in pa ignoranca ljudi. Kako je lahko ignoranca blagoslov, mi ne bo nikoli jasno. Mogoče zaradi tega res kdaj izpadem kot naduvan kreten, se pa brez dvoma zaradi veganstva nimam za nekaj več. Le preseneča in žalosti me, da so ljudje lahko tako... recimo- "nepripravljeni" za sodelovanje. 

Agonija živali jih niti malo ne gane. Hej, ljudje smo pač na vrhu lestvice, rajt. Ta miselnost je tako globoko vprogramirana v DNK in ker naj bi imeli razum in sposobnost govorjenja, pač imamo prednost. Zakaj potem razum tolikokrat odpove, bo še treba ugotovit, kajti ljudem je večinoma odveč pogledati preko meja svojega udobja in ugodja. Ne gane jih niti argument za planet. Nikomur ni mar za naš "dom" in očitno je večini res vseeno, da ga bomo zadušili z našimi (plastičnimi) smetmi. Srečo se očitno res da dobiti še samo lično zapakirano v zapeljivo embalažo s prazno vsebino.

To je del veganstva, ki boli. Ki frustrira, ko vidim, kakšni brezglavi tepci so ljudje. Velika večina. Razum, na katerega so tako blazno ponosni in zaradi katerega naj bi imeli dodatno vrednost, so dali na stranski tir. Resno. Pridejo v trgovino, vtaknejo ananas v plastično vrečko, nakupijo mesa za tri nore in seveda ne pozabijo na mleko, ker brez kalcija ni močnih kosti, pa tudi brez sladkarij ne gre, konec koncev, banane redijo, življenje pa je grenko do mere, ko ga lahko izboljša le še konkretna doza cukra. Iz trgovine se tako nosijo kupi svinjarije, nihče pa ne pomisli, kje ta embalaža konča- boli njih, samo da je življenje komot.

Joj, sem spet zašla, ne? Samo na živce mi gre, ko vsi tarnajo in vijejo roke v obupu, češ svet se bliža koncu, mi pa z njim. Ko jim ponudiš možno rešitev, pa v jok in na drevo. Kako že gre tisti psihološki- yes, but. Dokler bo "ja, ampak", tako dolgo bodo težave. Spet- daleč od tega, da sem sama popolna, ne morem biti in tega ne od sebe ne od drugih niti ne pričakujem. Res pa je, da gre ta proces kar naprej in se razvija in tako lahko pride kdaj do trenutka, ko se v meni nabere veliko jeze in obupa, ker so ljudje lahko tako...slepi. In celo ponosni, ko paradirajo naokrog v svoji ignoranci. Včasih me zato res spreleti, da bi večina morala prepevati Kako je lepo biti glup in biti neskončna hvaležna, da neumnost in ignoranca ne bolita, ker bi drugače kričali in jokali tako, kot jočejo živali. Kot stoka naš planet in tudi tisti, manj srečni ljudje, ki tako ali drugače trpijo in čutijo posledice naše brezbrižne razsipnosti. Ja, veganstvo te brez dvoma spremeni. In za razliko od večine, jaz verjamem, da si lahko samo ti sam kot posameznik dobra sprememba in zato še naprej vztrajam. Ne glede na to, kako včasih boli.

vir

Pester januar

Januar, težko verjamem, da je že (spet) januar. Zdi se mi, kot včeraj, ko sem pisala tole. Ampak ja- spet je januar, novo leto & all that jazz.

Januar pa seveda pomeni mesec osveščanja o boleznih ščitnice. In ja, kakorkoli že kdo zavija z očmi, tisto -omg-ne-spet-te-ščitnice-, pa jaz rečem, ja pa spet, ta ščitnica. Ker je ta mali metuljček, lahko prava vešča. :) Ne zato, ker bi se človek želel smilit sam sebi in se šlepat na krilih tega, da ti češ nekaj fali. Pač pa zato, ker je prav, da se pouči o njej in da jo tudi zdravniki začnejo obravnavati resno. Ali pa vsaj resneje. Predvsem pa nas, paciente. Kakorkoli že- odločila sem, da bom ta mesec zato bolj aktivna z objavami na Instagramu. Potrudila se bom po najboljših močeh, bo pa v angleščini, za vse morebitne napake pa mi ni žal, ker sem samo človek, haha.

No, ni pa januar pester samo zaradi ščitnice, pač pa tudi zaradi tega, ker ta mesec poteka še ena zadeva, povezana z nečim, kar globoko definira mene in moje življenje- veganstvo. Poteka namreč Veganuary, ki ljudi spodbuja k temu, da se za mesec dni prehranjujejo vegansko. Za tole se bom pa potrudila tukaj objaviti kaj receptov, idej, kje, kaj in kako nakupovati, kje jesti in nasploh, kako "preživeti" kot vegan. :)

Vegan As(s) # 2

Pa da nadaljujem s svojo vegansko (r)evolucijo.

Veganstvo mi je torej pomagalo pri marsičem. Prvič -pomagalo mi je premagati strah pred hrano. Pred tem mi je namreč vsak obrok predstavljal velik stres, ker so mu takoj sledile težave. Hrana je postala moja sovražnica, brez nje pa seveda nisem mogla. In to, da sem lahko spet jedla oz. da lahko spet jem in da ni več spahovanja, napihovanja, bolečin, nobene stigme, nobenega občutka sramu in izolacije. Že to samo po sebi je razlog, da veganstvo enostavno obožujem.

Drugič- izkazalo se je, da me je ta "normalna" prehrana skoraj ubila- mleko, jajca, soja, histamin, laktoza, konzervansi, sladkor... niso moji prijatelji. Daleč od tega. Ker sem v času prehoda na veganstvo, dočakala tudi test za nutritivne alergije, me je zdravnica celo pošteno skregala, češ, kaj se grem oz. igram, da bi zdaj morala jest vse, da bi se lažje videlo, kaj mi dela težave. No, na koncu se je vseeno videlo in boga dohtarca se je razburjala zaman. :) Po teh testih sem pogumno stopila na pot na veganstva in nikoli več pogledala nazaj. Fizično počutje je napredovalo in sledilo je izboljšanje, izkazalo pa se je, da so največji strup in alergen hkrati kar ljudje...

Pametovanje, žalitve, vmešavanje, obtoževanja, sodbe in razsodbe,.... U know. The usual. Ker baje še strokovnjaki ne vedo, kaj je to uravnotežena prehrana, da ješ preveč enolično, da boš zdaj zdaj umrl, ker od rastlinic nihče ne more živet. Ker kje so pa beljakovine? Pa kalcij? Železo. Vitamini. Ma ja no, kdor je sam vegan, verjetno ve, o čem govorim...
Pa nikdar nisem želela, da bi se komu smilila, niti tega nočem zdaj. Želela sem si samo malo razumevanja. Najbolj pa tega, da bi mi kdo verjel. Verjel, da ja, imam AI bolezni, ki so resnične in da je bilo moje trpljenje grozljivo. In ker nisem ničesar od tega dočakala, sem bila jezna. Danes vem, da je jeza eno najhujših in najgrših čustvev, kar pa ne pomeni, da se jo mora potlačit in ignorirat, pač pa jo je treba sprejet, ugotovit njen izvor in it čez njo. In sem šla- z znanjem, ker je ta najboljše orožje.

S kolegom googlom sva  preiskala vse možne simptome, vse mogoče kombinacije, možnosti, prebrala ogromno člankov, znanstvenih dognanj. Sama sem ob tem še postala pravi mini ekspert v kuhinji in o hrani...

 

Kar je samo še en razlog več, da se zdravnikom ne pustim več jahat. In tudi razlog, da ostajam na takšni prehrani. Zdaj, ko počasi minevata dve leti in ko je- z izjemo mojega Hashija z nedelujočo ščitnico in hormoni, ki delajo po svoje- vse drugo okej.  Prehladov praktično ni, za kožo ne rabim nobene super kreme več, pa nič ne srbi in ne zateguje, tisti lišaji, ki so izgledali, kot da bi nekdo na meni izvajal eksperimente ali izvajal mučenje z ugašanjem cigar, neprenehno jokanje in smrkanje zaradi sezonskih alergij, tisti težek občutek po jedi, refluks...kaj je že to? Baje imam tudi kronični gastritis Ne vem, kdaj sem ga nazadnje občutila.

Eden od virov jeze je bil tudi ta, da sem se spraševala, kako je mogoče, da tega nihče ne spredvidi, vsi pa vidijo samo to, kako sem suha sem in kako je razlog za vse moje trenutne težave izključno prehrana in pomanjakanje nečesa v njej? Kako to, da se potem to pomanjkanje ne vidi na krvnih testih?
Mogoče je pa čas, da se vzame bolezni ščitnice malo resneje in se začne zavedat, da TSH ni vse in da človek ni napsihiran hipohonder, ki išče pozornost, pač pa bolnik. Le da so naše bolezni nevidne, zato pa nič manj resnične in da imajo mnogo podob in spremljevalk. Samo to je tema že za kako drugo debato. Moj point je samo ta, da moje veganstvo NI razlog za moje kronične in/ali avtoimunske bolezni.

Tretjič in n najboljše pri tej (r)evoluciji? Če sem začela zelo sramežljivo, obremenjena s tem, kaj si bodo mislili ljudje, kako bodo to sprejeli, danes nimam več težav s tem. Sem veganka in to povem s ponosom. Na začetku pa je težko- ljudje te imajo za ekstremista, fanatika, čudaka. Družbena stigma in izoliranost sta veliki. Baje si prezakompliciran, da bi te kdo povabil na kosilo. Ali pa da bi ti nekaj prinesel. (C'mon ljudje, kila banan pa smo dobri, skuhat riž v (piranski) soli in narezat bučke in paradajz pa tudi ne more biti taka jaka umetnost, ali pač?)
Bistvo oz. tisto res najboljše pri veganstvu pa je tista notranja sprememba. Tu je govora o tej evoluciji. Začela sem resda zaradi svojega zdravja, ampak radovednost te vleče naprej in ko zveš vse o predelavi hrane, kaj dajejo skozi živali,... to te spremeni, hočeš nočeš. Ne gre več za samo za prehranjevanje, gre za en čist drug življenjski stil. ♥ Novi pogledi, nova spoznanja, nekaj, česar še ne znam popolnoma ubesedit, je pa fenomenalen občutek. :)

Za zaključek samo tole: prehranjevanje- takšno ali drugačno- je v bistvu ena največjih odgovornosti, ki so na nas posameznikih. Samo večini je odgovornosti najlažje preložit na druge, paše pa bit pameten za druge. Ko bi le bil vsak zase pameten, odgovornost prevzel nase, bi bilo marsikaj veliko lažje.
Aja, še en plus veganstva- moja glava še nikoli ni bila tako polna idej in kreative, da dnevi niso dovolj dolgi in ni dovolj prostega časa, da bi vse poskusila. Ker je veganstvo dobro za živali in okolje, samo še toliko bolje!

PS: ne morem, da ne bi omenila, koliko ljudi me sedaj sprašuje za nasvete in koliko se jih naenkrat zanima za zdravo prehrano, sploh ko/če tudi njim samim zagusti zdravje...osebna izkušnja je očitno res edina prava brca v rit :D
 

vir

Vegan as(s) # 1

Ker počasi minevata 2 leti, odkar sem se podala na pot veganstva in ker se približuje veganski november, bosta ta in naslednji blog posvečena veganstvu in do sedaj prehodeni poti. Hkrati pa odgovor vsem, ki so in še me obravnavajo kot orto/ano/vsereksično hipijevsko fanatično ekstremistko. Jap, ni lahko biti vegan s kronično boleznijo. :D

Verjetno sem že milijonkrat povedala, da sem z veganstvom začela iz zdravstvenih razlogov. Bili so torej časi, ko se mi o prehrani in načinih prehranjevanja ni niti sanjalo. Ko sem jedla "normalno" hrano. Kao normalno vsaj. Ker nekje globoko v sebi sem vedno bolj težila k zdravemu izboru, ampak okej, to ni poanta. Situacija danes: povsem drugačna. Danes sem veganka, z velikim znanjem o hrani- obožujem jo, rada jo pripravljam, o njej debatiram, najraje v njej uživam. Zahvala za to gre mojemu t.i. mračnemu obdobju oz. obdobju, ko me je moje lastno telo hotelo deložirat.

Eni pravijo, da grem v ekstreme in da sem fanatik. No ja, kot rečejo angleško govoreči- kdor ni prehodil milje v mojih čevljih, ne more sodit. Dnevno živeti s krčevitimi bolečinami, ki ne dopuščajo, da stojiš zravnano, prebavo, ki dela čisto po svoje in to tako, da sploh ne dela. Jap, meni jo je pošteno zagodlo in ob prejetju diagnoze "ščitnica", se sploh nisem mogla posvetiti le-tej, ker me je v svoje kremplje dobila prebava. Danes vem, kako je vse skupaj povezano, kako kaj deluje in kako zelo pomembna je pametna in pravilna prehrana, ampak zato sem morala skozi pekel. Pekel, ki je trajal skoraj 2 leti in v katerem se je porušilo vse, do samih temeljev. Svoje življenje, ki je izgledalo kot da sem zaprta v stekleni kupoli, kjer lahko druge le opazujem pri tem, kako živijo, sama pa ne morem nič, kot da sem ujeta v kletki, ki ni niti zlata, sem sovražila. Milo rečeno. Sama sebi sem se gabila in nisem zares verjela, da je izboljšanje sploh mogoče. Pa je bilo. Moja večna trma in/ali nepoboljšljiv optimizem in pa prijateljevanje z googlom sta me pognala v mrzlično iskanje rešitev, ki je pripeljalo do sramežljivega flirta z vegansko prehrano.

Da ne dolgovezim: veganstvo me je vrnilo v življenje in mi ga vrnilo. Ne morem pa, da ne bi omenila, koliko živcev me je prehod na veganstvo stal. Že pred tem sem bila en tak posebnež, čudak. Saj veste, kako je pri nas- vsaka vas ima svojega in naša ima mene. :) Največji stres- kako povedati domačim, ko pa jih je že dovolj skrbelo moje vse prej kot bleščeče zdravstveno stanje, skupaj z mojimi kilami v minusu in vsesplošno priznano dogmo o tem, kaj je "normalno" prehranjevanje- ne, ni bilo lahko. Sploh zaradi polen, ki ti jih ljudje tako radi mečejo pod noge.

No, nazaj gledano- je bilo več kot vredno vztrajati. To pa zato, ker se sedaj izkazuje za eno daleč najboljših odločitev, ki sem jih kdaj sprejela, pa čeprav sem začela zaradi egoističnih vzgibov- sebe in svojega počutja.

To, da me je veganstvo vrnilo v življenje sem že rekla, zdaj pa še ena močna, povsem hipijevska- veganstvo me je tudi osvobodilo in marsičesa naučilo. Pa prisežem, da nisem nek new-age hipster/anarhistični hipi, ki bi objemal drevesa in pozdravljal sonce. Načeloma sebe dojemam kot čisto skuliranega, dokaj povprečnega predstavnika človeške rase, čigar prehrana pač bazira zgolj in samo na hrani rastlinskega izvora. In zato me toliko bolj čudi, od kod ta stigma in od kod ta močna potreba po njej?

Kakorkoli že- moji osvobujoči revoluciji je sledila tudi evolucija. C'est la vie ali nekaj. In potem, ko so tisti "pravi prijatelji" (kao iz mesa in krvi) pozabili, da živim in očitno mislili, da se je moje čudaštvo poglobilo in da je nedelujoča ščitnica nekaj nalezljivega, je moj edini zaveznik v času najhujšega trpljenja postal google Skupaj sva naštudirala za naprej in za nazaj materiala. Spoznavala vegansko prehrano, pa prehrano nasploh. Moč, ki jo ima ta. Pomembnost. Kak temelj je. In kako grdo se dela z njo. Pa ni važno, kake vrste jedec si. Svinjarija je pač svinjarija, ne glede na to, ali je rastlinskega ali živalskega izvora.... Ampak več o tem v drugem delu. :)

vir

Zlata jajca

Ali zakaj bi cena jajc morala bit v zlatu...

Zadnje tedne na NZ sem preživela v najboljšem možnem okolju- v The Animal Sanctuary, o katerem zdaj ne bi kaj preveč, ker sledi poseben blog, namenjen samo njemu. ;)

Zdaj pa na zlata jajca! Vse podatke sem dobila tam, so resnični, preverjeni ter veljajo za Novo Zelandijo.
Letos je TAS praznoval 10. letnico delovanja, oktobra lansko leto (2013) pa so zabeležili še en poseben mejnik, ker so rešili 2000. kokoško. Rešili? Jap, rešili. Iz izredno krute, a pogosto prezrte jajčne industrije, lahko v dogovoru s kmetom in posebno skupino, ki sodeluje z njimi, rešijo po nekaj par kokošk, ki bi jih drugače čakala smrt. V zavetišču oz. zatočišču jih oskrbijo, "spravijo k sebi", potem pa dajo v posvojitev.

Rjave kokoške nesnice, ki prevladujejo se žal- vsaj do prihoda v TAS- ne morejo ravno pohvalit, da je bilo njihovo življenje kot potica. Dejstvo je namreč, da nosijo samo eno "sezono"*, potem pa se jih ubije. Ob koncu "sezone", bi si namreč rade vzele nekaj "dopusta", da menjajo perje, v tem času pa ne nosijo jajc. Ker se ob tem ne odločijo tudi za drastični post ali dieto po principu "nič-ne-žri", je za kmeta veliko "enostavneje", da jih pobije in nadomesti z novimi. 

Konec koncev gre le za kokoške, kure, tiste butaste, plašne živali, katerih edina vloga na tem planetu je, da nosijo jajca in da so čim pogostejša izbira na krožniku, ker je njihovo meso zdravo. Um, vsakemu, ki prikimava zadnjemu stavku, bi svetovala nekaj tednov (ali pa zgolj dni) dela z njimi. Kar hitro bi ugotovil, da kokoške še zdaleč niso neumne, plašne že mogoče, neumne pa niti malo. Pač pa zelo posrečene, radovedne, družabne in igrive, pa tudi ljubeče. Čisto zares. To niso nobena jajca. :) Sledi še en blog, namenjen (tem) zlatim dekletom. :)

In kako dolgo traja (prva) nosna sezona kokošk? Pri baterijski reji do nekje 18. meseca, pri tako opevani prostoživeči pa je krajša, saj lahko zaradi bivanjskih pogojev, razvijejo določen del naravnega obnašanja, zaradi česar menjajo perje že prej, okoli 15. ali 17. meseca, kar pomeni, da so ubite in nadomeščene še prej kot tiste iz baterijske reje.

V posameznem hlevu se ob koncu sezone pobije med 1200 do 7000 kokošk, to pa je tudi čas, ko se reševalna akcija lahko izpelje. Le-te niso najbolj enostavne, ker je potrebno najti kmeta, ki dejansko privoli, da na njegovo posest stopijo neki čudni "kurjeljubci" in  jih rešijo. TAS ima trenutno pogodbo z enim kmetom baterijske reje in enim iz prostoživeče.

Kot že rečeno, so lansko leto zaznamovali z rešitvijo dvatisoče kokoške, prva "pošiljka" pa je obsegala 12 kokošk. Današnje kapacitete jim omogočajo, da v enem reševanju "poberejo" do 140 kokošk, kar je veliko, vendar ne olajša dejstva, da jih v povprečju na farmi pustijo okoli 3260.

Kaj storiti?
- tisti najbolj veganski je seveda ta, da se jajc ne je, ampak to je seveda stvar in izbira posameznika, meni so bolj všeč naslednji predlogi
- imeti svoje kokoške! Ni težko, hej, po tem, ko sem 14 dni preživela v "skrbi" za njih, sem hitro ugotovila, da ni nič kaj tako nemogočega in težkega ter da so resnično posrečena bitja, ki te znajo nasmejat in spravit v dobro voljo. Precej veličasten je prizor, ko se jih par deset zakadi pod tvoje noge, ko točno vedo, da jim prinašaš zajtrk in/ali večerjo...še bolj pa, ko ti večerjo kradejo direkt iz lonca.:) V Aucklandu je baje celo tako, da tudi v urbanih naseljih lahko imajo do 6 kokošk, ne smejo pa imeti petelina.
- če je imeti svoje kokoške res nemogoče, potreba po jajcih pa prevelika- poiskati nekoga, ki ima resnično prostoživeče kokoške, kar pomeni, da prosto "laufajo", se jih ne pobija, zapira, z njimi kakorkoli grdo ravna in zanemarja ter preganja v "lovu na jajca".

Jap, življenje ni potica, če moraš za njo nosit jajca! Dobra stvar pa je, da vedno obstajajo alternative. Na NZ je sploh popularno imet svoje kokoške in jajca, TAS ima celo čakalno listo! Seveda morajo novi domovi ustrezat izredno visokim merilom, ki jih postavijo, kar pa zaradi povpraševanja in vedno večje osveščenosti ni tako težko.

*sezona je mišljena v prenesenem pomenu- kokoška gre namreč dvakrat letno skozi fazo, ko menja perje, kar traja nekje od 4-6 tednov, v tem času pa ne nosijo jajc. Kmalu pa spet začnejo in potem nosijo nekaj let.

nič bit šokirani, to so "normalni" prizori- v takem stanju pridejo in ko to vidiš, spoznaš, kaj pomeni izraz "opipana kura",...

ampak tale je bila borka. kljub temu, da ji je bivanje v baterijski reji pustilo posledice na videzu, je novo pridobljeno svobodo hitro začela "izkoriščat" in uživat. veliko bolj boleče je videt tiste kokoške, ki so travmatizirane in se skrivajo,...

spoznavanje z zunanjim svetom

tole je bila "nova pošiljka", 9 rešenih kokošk, ki bo nekaj časa preživelo v zavetišču, kasneje pa bodo šle v dobre domove, kjer bodo bolj kot "stroji za jajca", ljubljenčki

bolj kot oguljenost in "spisanost", je grozno videti, kako prestrašene so in kako ne vedo, kaj si začet z novo pridobljeno svobodo. večina se jih stiska po čim bolj ozkih in temnih kotih ter potrebuje kar nekaj časa, da ugotovi, da sta sonček in sveži zrak nekaj prijetnega in od sedaj naprej tudi stalnega.

Enostavno vegan(stvo)

Jutri se pričenja 30 dnevni Enostaven veganski izziv! V teh 30 dneh se bo vsem, ki so se na izziv prijavili, pobližje predstavil in prikazal veganski način prehranjevanja. Z namenom, da se pokaže, da jesti rastlinsko prehrano ni noben dolgočasen in omejen bav-bav ter da je lahko resnično ensotavno! 
Sama sem se prijavila kot eden od mentorjev. Na izziv sem naletela povsem slučajno, med "rutinskim" visenjem na FB ter se čisto impulzivno prijavila. Moja izkušnja z vegansko prehrano je pač več kot pozitivna in jo zato z veseljem delim in širim dalje, ne pa tudi vsiljujem. Edino, kar mi je resnično pomembno je to, da je hrana (naj bo namenjena takšnim ali drugačnim jedcem) pripravljena sveže, domače in iz kakovostnih, preprostih, po možnosti lokalnih sestavin. That's it. :D
Prav iz tega razloga bom se potrudila v tem mesecu objaviti čim več receptov, nasvetov, idej in podobnega, povezanega z zdravo rastlinsko prehrano.

vir

vir