Veganski zapornik

Jap. Spet bom, še enkrat več, pisala o veganstvu, tokrat zato, ker se ga tako grdo napada. Saj vem, saj vem... ignor je včasih najboljši, ne pa tudi vedno in na grde zlorabe se je včasih treba odzvat.

Ena italijanska poslanka (mislim, že to, da je poslanka/političarka pove skoraj vse, ne?) s preveč časa in premalo pozornosti, predlaga, da se starše, ki otroke hranijo vegansko poslalo na hladno. V arest. Um, seriously. Zakaj že? Pa poglejmo, kaj veganstvo je in kaj ni.

• Veganstvo  NI dieta. Ali pa je vsaj veliko več, kot le razmišljanje o tem, kaj bo za kosilo in preračunavanje mikro ter makro hranil. Veganstvo je način življenja, je življenjski slog, pri katerem se zavestno odločiš, da boš po svojih najboljših močeh poskrbel, da bo svet...prijaznejši. In kaj je bolj prijaznega, kot pa ne pobijat za brezveze in brez potrebe?

• Veganstvo NI zdravojedstvo. Danes definirati zdravojedstvo je sicer misija nemogoče, ampak veganstvo samo po sebi to gotovo ni. Ne, ne pljuvam v lastno skledo. Pohan sejtan na 1001 način je zdrav za živali, ne pa nujno tudi za ljudi. Isto velja za smutije, polne predragih super živil. Je pa vsekakor veliko bolj zdravo kot meso, hektolitri mleka in ocvrtih jajc- vsaj za živali in naš planet. 

• Veganstvo NI sekta, NI kult, NI religija. Vegani smo zelo, zelo različni ljudje, ki nam je skupno to, da ne uživamo in ne uporabljamo ničesar, kar je živalskega izvora. Nekateri so pri tem bolj zagreti in jih kdaj "zanese" in izpadejo kot težaki, večinoma pa smo pa povsem običajni ljudje. In ja, definitivno NI religija, ker ne temelji na izmošljitanih, zapakiranih v pravljice, s katerimi se ustrahuje in pokori ljudi. Nasprotno, prej so v tem primeru naivni pravljičarji vsejedci, ki dejansko verjamejo, da je živalim luštno in fajn, ko jih po življenju, v katerem ne poznajo ne ljubezni in nežnosti, nekdo zakolje, ker bi pač drugače človeštvo izumrlo zaradi pomanjkanja beljakovin. So med vegani tudi bedaki? Brez dvoma. Pa si zato upate obsodit vse geje, da so bedaki? Si zato upate reči, da so vsi belci/črnci/Azijci kreteni, ker ste imeli opravka z enim? Posploševanje ni kul.

• Veganstvo NI odrekanje. Še nikoli nisem jedla bolj pestro, še nikoli mi ni domišljija tako delala in danes živimo v super času, času, ko je na voljo vse, kar hočeš in še več, tako da je jesti vegansko vse drugo kot pa asketsko hiranje. 

• Zdravo in uravnoteženo veganstvo je USTREZNO, VARNO in NAJBOLJ OPTIMALNO ZA ZDRAVJE*. Kar potrjujejo tudi vse zdravstvene organizacije. Če ni, dajmo na tehtnico zdravojedstvo in ga končno definirajmo. Ker potem prosim, da se kaznujejo starši vseh otrok, ki so dnevno hranjeni s tonami predalane maščobe, sladkorja in barvil. Prosim, dajte! Dajmo rešit vse otroke, ker za njih gre, mar ne? Kdo pa bo delal za naše penzije? Ti- ki po večini že zdaj zgledajo kot potencialni kandidati za bypass? Lahko dam tudi kontro z vegansko propagando- zloraba je, da starši učijo svoje otroke, da je normalno jest trupla. Luštno, ni? Aja, ni ne, zdaj sem pa težak.

• Veganstvo je ČUDOVITO. Je pa na začetku trnova pot, ker si tudi sam na nek način "programiran" in tukaj ne gre toliko za odločitev, prej gre za to osebnostno dozoriš in si dovoliš stopiti iz cone udobja, kjer smo vsi "enaki". No, ko enkrat ta korak naprej narediš, pa je to nekaj najlepšega. Meni prav ta občutek vedno znova daje zagona, in ja, obožujem bit veganka.

* Pa da še na kratko obnovim svojo zgodbo- sama sem dan za dnem, dan za jebenim dnem, poslušala, kako me bo veganstvo ubilo, kako je to moja bližnjica do smrti. Moj konec. Prevertimo 4 leta naprej in še vedno sem tukaj, še en dan, ko se zjutraj zbudim in nikomur potrebno sestavljat moje osmrtnice in razmišljat, kako naj v govor vključi, da me je pobralo od pomanjkanja hranil. Kljub vsem AI boleznim, ki sem si jih v svojem, recimo da kratkem (ker se potem lahko tolažim, da sem še mlada, haha) življenju nabrala, nimam nobenih drugih spremljajočih težav, ki so pristone pri drugih. Nimam holesterola, ni sledu o diabetesu, kaj so to trigliceridi in visok pritisk sploh ne vem, krčne žile? Moj dermatitits je zgodovina, je pa zato moj um vedno bolj oster, moj odnos z živalmi se je izboljšal, spoznavam nove ljudi z vsega sveta in kot mentorica mnogim pomagam pri prehodu na veganstvo.

Svojo pot bi lahko opisala kot per aspera ad astra. Ja, iz vsega, kar sem dala skozi, sem se odločila pobrati najboljše in navkljub svoji izjemno pozitivni izkušnji, ne hodim naokrog, ne jemljem ljudem iz rok njihovih "preljubih" sendivičev s slanino in jim pričnem "modrovati", kako je to njihova bližnjica do smrti. Kako so sami krivi za vse kapi, tono tablet, ki jih požrejo ali pa kako so morilci, posiljevalci, brezčutna, zaslepljena pezdeta, ki jim lastni užitek pomeni več kot pa dih piščanščka ali telička, ker klinc, saj smo vendar ljudje razumna bitja, ki smo z razlogom prišla na sam vrh, da niti ne omenjam, da znamo še govorit? Ker to je seveda ravno tisto, ki nam daje to superiornost, rajt?

In zato se sprašujem- zakaj moram vse to poslušat/prenašat sama? Samo da nekomu omenim, da sem veganka in voila, vsi imajo vsaj sedmo stopnjo iz dietetike, vedo vse o vitaminih in te odpišejo kot podhranjenega hipija, ki gloda liste in zanemarja higieno?!

Aja, no, sicer pa je tako- "kreganje" z vegani je običajno le kreganje z lastno vestjo. Ja, kognitivna disonanca je še kako resnična. Morda le še tole spodaj za malo mozganja, ko mi kdo reče, da je uživanje mesa osebna odločitev: 

• Mesojedstvo NI osebna odločitev. Zakaj? Ker se osebna odločitev vsakega do nas, naša svoboda, izbira, konča natanko tam, kjer se začne tista od drugega, v tem primeru živali. Če mora žival umret, to ne more in ne bi smela bit moja osebna odločitev in nihče ne bi smel biti toliko pretenciozen, da si domišlja, da mu ta pravica pripada kar tako, sama po sebi in si jo jemlje prosto v svoje roke. 

Zaključim pa takole: ne, ne sovražim mesojedcev in vsejedcev, kot bi si zdaj mogoče lahko kdo mislil. Veliko ljudi okoli mene, ki so mi zelo dragi in jih imam neizmerno rada, je prav vsejedcev. Nikoli jim ne težim, ne morim, razen, ko mi kdo konkretno stopi na žulj in se norčuje iz živali. Tu je moja meja. Drugače pa absolutno verjamem, da je veganstvo treba "širit" z ljubeznijo, s prijaznostjo in veseljem- ker je to to, kar predstavlja.

vir

Cena smeti

Saj vem, da sem obljubila, da bom bolj redno pisala... pa se je spet zgodilo življenje, haha. Kakorkoli že, tule niti ne bom kaj dosti pisala/bluzila, pač pa samo prilepila kolaž slik in nekaj videov, ki zgovorno govorijo, kje in kako končajo vse naše, povečini plastične, smeti...

viri fotografij:
Plastic Pollution
One Green Planet

Jezni blog

Ali zakaj včasih sovražim ves svet.

Vem, da bi morale take stvari in izjave vrečt čez ramo in jih ignorirat, se zavedat, da jih lahko izrazi samo nekdo, ki je sam brez vsebine in da bi jih morala bit že navajena, saj navsezadnje kot "s-skrbjo-za-okolje-obsedena-veganka" slišim marsikaj.

Pa vendar ne morem in tole sedaj vpišem pod hudim vtisom, polna jeze in nakurjenosti, ker je nekdo ravno izustil, kako so živali brez vsebine, da nimajo duše, da so povsem prazne, da smo jih začeli poveličevat zaradi filmov. Jap, še enkrat več je vsega kriv Hollywood.

Najverjetneje je tudi on kriv, da so mačke v starem Egiptu častili in da so stari Grki pisali basni. Ker saj veste, scenarij in posebni učinki iz mesta angelov so itak krivi in odgovorni za vse na tem svetu. Verjetno so krivi tudi za nevzgojene otroke in ljudi, ki varajo. Da ne omenjam tudi za tiste, ki ubijajo.

Ampak veste kaj? Tudi vsi tisti, ki jeste meso, ubijate. Mogoče res ne s kakim spektakularnim strelskim pohodom ali premišljenim, hladnokrvnim umorom, pač pa plačate nekomu, da za vas opravi "umazano" delo. Pa to ni  ta poanta, vsaj ne tega bloga in bom končala s tem, preden mi nekdo spet spodnese, kako sem vsa pravičniška v obtoževanju.

Poanta tega je, da je meni prav smešno, kako ljudi še vedno vidijo živali. Kot brezpredmetno stvar, kot da ne diha, kot da ne čuti, kot da ne zaznava, kot da ne občuti, kot da ne razmišlja, kot da nima srca, kot da nima oči...

A veste, kako vedno rečejo- življenje je življenje. Pa temu vseeno ni tako, ha? Ker pasje življenje je vredno več kot tisto od pujska, nad vsem pa seveda kraljuje človeško. Ha! Kako gre to skupaj z "življenje je življenje", mi ne bo nikoli jasno.

Priznam, da me jezi marsikaj. Od tega, da ljudje ne znajo razmišljat, da vsi težijo samo k lepim stvarem, samo, da je vse ugodno in udobno, da jim je ja lepo, pa ko jebe ostale. Naj bodo ljudje ali živali, ni važno, dokler je lepo njim. Pa pika.

Vsi vso "srečo" stavijo samo na stvari, na materialnost, imeti več, boljše, lepše, novejše, saj vseeno če ne rabiš, važno, da imaš. In ja, dlje kot sem veganka, bolj sovražim svet in vsaki dan moram delat na tem, da ne postanem zagrenjena pizda, ki resnično sodi samo še na krošnjo drevesa v nekem pragozdu.

No, ja. Taki ekstremist (še) nisem- samo srce me boli, ko vidim, kako nepripravljeni so ljudje prisluhniti in prevzeti del svoje odgovornosti. Nihče ne zahteva, da muliš travo, spiš na slami in s sabo vlačiš staro Reglo. Samo- v trgovini ne rabiš vzet vseh plastičnih vrečk, ne rabiš pojest vseh raztelešenih živali in njihovih izločkov in ne rabiš bit značajsko govno, ki daje sebe na piedestal.

Ker to samo tebe naredi povsem brezdušnega in brez vsebine in samo zato, ker kao znaš govorit in ker kao imaš razum, to še ne pomeni, da si nad vsem. Da si car, da si hudo pameten in več vreden. Ma, kaki. Na koncu itak vsi umremo. In kaj potem? Gniješ v zemlji ali pa ta tvoj pepel čemi v enem piskru. No, lahko si tudi diamant ali pa učni material za nove generacije zdravnikov.

Na koncu sploh ni važno, ali pač? Ni te več, ostane pa to, kar si počel. Vsaka plastična vrečka, ki so jo zavrgel, ostane nekje in zelo verjetno pokonča želvo (sicer pa vseeno, saj je samo žival, ne?), vse ribe, ki jih poješ, ropajo oceane, kar ti ni važno, ker si verjetno prešprical geografijo&biologijo, to, da za tvoje prepolne omare delajo otroci in da je tvoja fancy čokolada&co polna stvari, za katere umirajo tudi ljudje, ti ni važno, ker daleč od oči, daleč od srca, ne?

In tu se jaz razlikujem od večine. Nočem živet v tem kalupu, s prevezo na očeh, čeprav včasih zaradi tega izpadem kot zatežen hipi. Pa kaj! Se ne pretvarjam, da sem najboljša, niti da sem popolna. Se pa trudim po svojih najboljših močeh povzročat čim manj škode in trpljenja. Kjer se le da.

In upam, da bo za mano ostala kaka drobna in dobra sled. Predvsem dobra. Trdno verjamem, da živali imajo vsebino, da so srčne in da imajo duše- čeprav je to, ali ta obstaja ali ne, stvar osebnega prepričanja, najbrž.

Želim si le, da bi ljudje stopili iz svoje cone ugodja, da bi prevzeli odgovornost zase. Če pa že ne zase, pa vsaj za svoje otroke in njihove potomce, ki so jim vedno tako sveti..

Zdaj sem over&out. Malo lažje pa mi je le. ;)

vir

Pomladne testenine

Pomlad je v polnem razcvetu... če odštejem sneg, ki je zalutal in/ali poskušal nadoknadit tisto, kar mu recimo ni uspelo za božič. No, tudi danes, na prvi maj, vreme ni ravno pomladno, je bil pa zato včerajšnji dan, ki se je kopal v soncu in takšno je bilo tudi kosilo.

Okusno in preprosto.

Naslednji recept sicer ni ravno recept. Je prej ideja, kako pripravit testenine, to mojo daleč najljubšo jed, ki jo imam tako rada, da bi jo lahko jedla kar "golo", ampak omaka je vseeno dober dodatek in običajno prisegam na kako paradižnikovo, v kateri se utapljajo vse možne italijanske začimbe, avokadovo s koprom ali cvetačni Alfredo.

No, tudi tale pa poskrbi, da so brbončice srečne in zadovoljne. Nežna, rahlo sladka kombinacija bučk, korenčka, špargljev in graška se odlično ujema z ovseno smetano, ki je prav tako nekoliko sladka in ravno prav lahka. Minimalistično začinjena, glavna zvezda pa je moj najdražji timijan.

Za dve osebi:

• 200 g polnozrnatih testenin po izbiri (lahko seveda tudi več)
• 100 g (zamrznjenega) graška

Omaka:

• 3 srednje velike bučke, narezane na kolesca
• 2 srednje velika korenčka, narezana na tanka kolesca
• pest špargljev
• ščep gorčičnih semen
• ščep mletega koriandra
• veliko timijana
• 100 ml ovsene smetane
• 1/4 ČŽ kurkume
• pinjole

Postopek:

Testenine in grašek je najboljše, najhitreje in najenostavneje skuhati skupaj. Ko je kuhano, precediš in daš "na čakanje".
Vmes na malo vode "prepražiš" korenček, ki mu dodaš par gorčičnih zrn in mlet koriander. Vode dodajaš ravno toliko, da se zelenjava ne zažge, vendar nikakor ne toliko, da bi se razkuhala. Ko je korenček že nekoliko zmehčan, dodaš šparglje (brez vršičkov- ti pridejo na vrsto čisto ta zadnji) in bučke ter še malo podušiš. Sama ne maram razkuhanih bučk, zato jih običajno dodam čim bolj na koncu. Zelenjavo posoliš po okusu in radodarno posuješ s timijanon.
Sedaj pridejo na vrste testenine- premešaš jih med zelenjavo in pustiš, da se okusi povežejo, potem pa zaliješ z ovseno smetano, v katero si vmešal kurkumo ter po potrebi dodaš še kanček vode- najbolje tiste, ki ostane od kuhanja testenin. Počakaš še par minutk, po vrhu potreseš pinjole in še malo timijana ter uživaš.

Najboljše so te testenine takrat, ko zelenjavo dobiš z domačega vrta. ;) Zraven pa odlično paše kumarična solata s prelivom iz avokada.

slika ni ukradena, je moja, iz bloga, ki ga pišem- ali vsaj poskušam pisati v angleščini

komaj čakam na domač grašek in korenček. pa bučke! :) 

Kako jesti vegansko v restavracijah?

Osem preprostih nasvetov, ki vam bodo pomagali, da kljub kroničnemu pomanjkanju znanja in ponudbe, ostanete siti kot vegani. Brez da bi jedli samo solato.* No, ampak šalo na stran, ponudba se na srečo izboljšuje in tudi kot vegani se lahko fino najemo še kje drugje, kot v zavetju domače kuhinje (čeprav nikjer ni tako dobro, kot prav tam, hehe).

1. Internet ima odgovor na vse
Živimo v svetu, kjer je vprašanje: "kako si", nadomestilo: "kakšno je geslo za wi-fi?". Torej odpadejo izgovori, da nisi mogel preverit in si ogledat ponudbe; če pa nekdo nima spletne strani ali ni prisoten niti na FB ali drugem socialnem omrežju, potem mogoče niti ni vreden obiska. Večina restavracij ima že objavljene menuje, tako da lahko preveriš brez klica. Če ne, pokličeš in povprašaš, prvi vtis lahko "naredi" ali "uniči", ker če dobiš odgovor: "vegansko, kaj, to je samo zelenjava, ne?", potem veš, da bi bilo smotrno poiskat koga drugega.

2. Osel gre samo enkrat na led, vegan pa vse dvakrat preveri
Bila sem šokirana (milo rečeno), ko sem izvedela, da so skoraj vse priloge v večini restavracij kuhane na goveji jušni osnovi. Zakaj, ne vem in mi ostaja skrivnost, je pa po mojih izkušnjah potrebno vse vsaj 2x preverit, ker se živalske sestavine lahko skrivajo na najbolj neobičajnih in nepričakovanih mestih ter jedeh. Marsikdo pa tudi (pre)hitro pozabi, da je maslo ravno tako mlečnega izvora, kot smetana, brez katere želiš jed.

3. Prijazno in jasno
Pri naročanju je potrebno biti dosleden in jasen, pa tudi prijazen in razumevajoč. Že res, da bi naj gostinci vedeli in razumeli, kaj je to vegansko, vendar žal to večinoma ni tako, sploh pa naročila sprejemajo natakarji in tudi med osebjem lahko pride do kratkega stika. Na začetku me je bilo "strah", da kompliciram in težim, vendar je pristop, ko nasmejan poveš in prijazno prosiš, kaj želiš, veliko boljši in tudi učinkuje.

4. Kontrola porcij, kaj je to?
Česar ne razumejo gostinci, je to, da vegani pojemo ogromno. Vsaj po mojih izkušnjah. In solatni krožnik, na 3/4 pokrit z zeleno solato, kjer gostujeta cela dva fižola, ena rezina paradižnika in, če je sreča mila, tudi 3 koruzna zrna, seveda človeka pusti lačnega. Zato je treba kar hrabro povedat- veliko, konkretno in pošteno porcijo, prosim!

5. Skombinirajte s prilogami in ne pozabite, da povpraševanje pomeni ponudbo
To je precej preprost trik, kako se najesti. Preverite, kaj vse je skuhano na vodi, neoporečno pripravljeno in naj vam prinesejo to. Plus (nezabeljeno) solato. Če greste na pico, kjer je testo veganom prijazno, nimajo pa veganskega sira, prinesite svojega. Na veliko povprašujte in jim prijazno namignite, kako super bi bilo, če bi imeli v ponudbi kakšno vegansko jed. Veliko jih že dela premike v tej smeri.

6. Pohvalite, kjer je hvale vredno
Če je bilo dobro, ste siti in zadovoljni, to povejte in gostinca pohvalite, naredite malo reklame na socialnih omrežjih in ponesite besedo v svet. Mislim, da smo vegani precej hvaležni za take informacije, gostinci pa tudi, čeprav smo za njih nočna mora in velik izziv hkrati.

7. Solata in alergija
Ja, solata* je včasih edini odgovor, naj prinesejo eno veliko, nezabeljeno, pa kot že omenjeno zgoraj, posebej poudarit, da naj bo velika, polna stročnic in škrobne zelenjave; sama pa vedno še posebej poudarim, kako hud alergik sem. Tudi zato, ker resnično sem...in ker je dokaj prepričljiv razlog, da se gostinci posebej potrudijo. :)

8. Happy Cow za popolni veganski užitek
Jejte v veganskih restavracijah. Kar zveni zelo kontraproduktivno vsemu naštetetmu, ampak če se lahko pošteno in dobro najem, brez vsake bojazni, potem se bom brez dvoma vedno odločila za to možnost. Happy Cow je lahko v veliko pomoč.

yass.
vir

Ovsena kaša čez noč

Uf, tale blog pa že (pre)dolgo ni videl nobenega recepta. Pa čeprav se je pričel pisat z namenom pokazati, kako preprosto se da jesti, kljub kupu alergij... Kot običajno, me je prehitelo pomanjkanje času ter seveda pomanjkanje talenta za fotografijo. Ne, ne bom krivila samo obupne svetlobe, ki jo imam v domači kuhinji, očitno pač nisem v stanju posnet ene normalne, vsaj deloma privlačne fotke s hrano v glavni vlogi. Potem sem se vmes nekje ujela še na Instagram, ki zahvaljujoč svojim filtrom poskrbi, da so jedi videti vsaj deloma užitne in pisanje o receptih je malo šlo na stranski tir.

Danes pa se vrača in sicer s skokom nazaj v poletje, v ta sladek čas, ko je sadja na pretek in ko sem v "totem" mestu odkrila kokosove jogurte, ki grejo tako lepo skupaj z mojo najdražjo kokosovo vodo. Sicer sem vse bolj zaprisežen jedec sadja, ki v dnevu "pospravi" toliko, kolikor recimo povprečna družina v tednu, ampak včasih vseeno zapašejo ti "čeznočni" ovseni kosmiči. Sploh v tej kombinaciji.

Sestavine (za 1 osebo):

• 1/2 s ovsenih kosmičev
• 1 jž chia semen
• 1 s kokosove vode
• 1/2 čž čiste vanilije v prahu
• breskev
• maline
• kokosov jogurt (1 ali 2 jž)
• sladilo po želji

Postopek:

Preden greš spat, zmešaš ovsene kosmiče, chia semena in vanilijo, skupaj s kokosovo vodo. Zjutraj obložiš s kokosovim jogurtom, svežim sadjem- v tem primeru malinami in breskvo ter po potrebi sladiš (hint: kokosov sladkor).
Poješ in si želiš, da se poletje nikoli ne konča.

Btw, a ni Instagram nekaj najboljšega? :) Sicer je taka ovsena "čeznočna" kaša blazno priročna za jutra v gužvi, vse, kar je potrebno pa je le malo domišljije in trenutnega navdiha, kajti da se narediti na nešteto kombinacij.

Težko je biti vegan

Ker boli. Res boli. Pozabite tisto, da je težko biti vegan, ker ti tako primanjkuje hranil, ko vsak dan hiraš ob rastlinicah, ki seveda kričijo od bolečine in objokujejo svoje potrgane cvetove, medtem ko jih veseljo melješ v ustih. Pozabite tudi na tisto, da kot vegan nimaš kaj prav jesti in da je veganska hrana draga. Dandanes so že vaške trgovine polne veganske ponudbe, kaj šele kakšni supermarketi ali specializirane trgovine, zahvaljujoč internetu, ki svet spreminja v malo vas, pa je včerajšnja veganska čokolada (recimo), ki ti je vzbudila željo, da poližeš ekran, današnja resničnost. S tem, da odpade lizanje ekrana, ker imaš ta pravo stvar pred sabo in v rokah. Da ne omenjam niti poplave receptov in tega, da je veganstvo pravzaprav blazno v trendu, no, vsaj jesti rastlinsko je. Tako gledano, res ni težko biti vegan. Niti ni drago biti vegan. In ne, iz mene ne govori hudo pomanjkanje beljakovin. Samo, jebiga, riž in fižol res nista draga. 

Drago je vse ostalo…kar se tiče živcev in…um, nečesa, česar še sama ne znam prav poimenovat. Biti vegan resnično boli. Boli, boli in boli. Vsaj mene. To, kar se je začelo kot veganstvo iz zdravstvenih razlogov je šlo svojo pot in mi, priznam, malo ušlo izpod nadzora. Sem mislila, da bo enostavno. Pač zdaj jem vegansko, ljudje se ne boto pentljali noter (ja, vem, sem pač naivni idealistični bedak), jaz pa se ne bom pentljala v njihove krožnike in svet se bo vrtel dalje. Aha. Seveda. 

Prvo so seveda naenkrat vsi postali nutricionisti, vrhunski strokovnjaki s tega področja (po letih boja z mlini na veter proti holesterolu, tistim odvečnim 20 kilam, proti katerim se borijo že 20 let in skoraj smrtno dozo pritiska, pa bodo že vedeli, ne?). Vsi so mi znali napovedati črno, črno prihodnost, kjer me čaka zagotova smrt (no shit, jaz pa sem mislila, da me bo zelenjava napravila nesmrtno), da bom zbolela (um, to sem že in veganstvo se je izkazalo kot idealna, najboljša, najlepša in najenostavnejša rešitev). Da ne zaplavam preveč in ponovno zabluzim s svojo boleznijo in kalvarijo, poleg brezplačne napovedi prihodnosti in gratis prehranskega svetovanja, sem bila deležna še nečesa- oznake čudak. Da sem ekstremist. Dvignjenih obrvi, vrtenja oči in ogoročenih vprašanj bližnjih- pa kaj pa res ne moreš biti normalna? Že tudi tistih zares obupanih- zakaj ne moreš biti normalna? Zakaj nam/mi moraš delat tako sramoto? Ampak tudi to ne boli. Človek dobi trdo kožo in se vsega navadi, na koncu se smejiš. Večinoma. 

Razen ko pride tistega res najbolj bolečega dela veganstva-  te veganske (r)evolucije. Ta enostavno gre svojo pot in tudi če se še tako trudiš, ne moreš pobegniti temu. Vsaj po moji izkušnji ne. Naenkrat ti postane za vse mar. Pogledaš kak video in/ali film (in ti očitajo, da se rad mučiš), prebereš, širiš svoje znanje in obzorja. Vest ti ne da več miru in ti neprestano kljuva nekje v ozadju. Vsak dan si bolj in bolj etični vegan in preganjajo te podobe mučenih živali ter skrb za okolje.

Vse je pa vredno zaradi tega najlepšega dela, ko se lahko zazreš v oči živali in občutiš en sam blaženi mir. Saj vem, saj vem, zvenim kot kak star hipi in večina me je že zdavnaj odpisala s sveta prisebnih, mene pa ta mir žene naprej. Daleč od tega, da bi bila v tem 100%, težko je biti, toliko je izkoriščanja in zlorab živali, pa vendar se lahko vsak dan znova odločim, kaj narediti, da jih s svojim bivanjem in lastnimi potrebami kar najmanj prizadanem. Zame so živali čudovita bitja, s katerimi imam čast deliti prostor. Prostor na tem planetu, ki nič manj krasen. In potem seveda sledi spoznanje, da z veganstvom pomagaš tudi njemu- okolju, ki ga vsak dan bolj uničujemo, nič več ne spoštujemo. Naenkrat se ti upre masovno potrošništvo, vsa ta jebena embalaža in ta en sam plastičen svet, ki postajamo.

Vse to te enostavno spremeni, kot da bi šlo za nenehen proces...vsako obdobje prinese nekaj novega in včasih so ta nova spoznanja in dognanja precej boleča- zame osebno je najbolj boleč del neposredno trpljenje živali in pa ignoranca ljudi. Kako je lahko ignoranca blagoslov, mi ne bo nikoli jasno. Mogoče zaradi tega res kdaj izpadem kot naduvan kreten, se pa brez dvoma zaradi veganstva nimam za nekaj več. Le preseneča in žalosti me, da so ljudje lahko tako... recimo- "nepripravljeni" za sodelovanje. 

Agonija živali jih niti malo ne gane. Hej, ljudje smo pač na vrhu lestvice, rajt. Ta miselnost je tako globoko vprogramirana v DNK in ker naj bi imeli razum in sposobnost govorjenja, pač imamo prednost. Zakaj potem razum tolikokrat odpove, bo še treba ugotovit, kajti ljudem je večinoma odveč pogledati preko meja svojega udobja in ugodja. Ne gane jih niti argument za planet. Nikomur ni mar za naš "dom" in očitno je večini res vseeno, da ga bomo zadušili z našimi (plastičnimi) smetmi. Srečo se očitno res da dobiti še samo lično zapakirano v zapeljivo embalažo s prazno vsebino.

To je del veganstva, ki boli. Ki frustrira, ko vidim, kakšni brezglavi tepci so ljudje. Velika večina. Razum, na katerega so tako blazno ponosni in zaradi katerega naj bi imeli dodatno vrednost, so dali na stranski tir. Resno. Pridejo v trgovino, vtaknejo ananas v plastično vrečko, nakupijo mesa za tri nore in seveda ne pozabijo na mleko, ker brez kalcija ni močnih kosti, pa tudi brez sladkarij ne gre, konec koncev, banane redijo, življenje pa je grenko do mere, ko ga lahko izboljša le še konkretna doza cukra. Iz trgovine se tako nosijo kupi svinjarije, nihče pa ne pomisli, kje ta embalaža konča- boli njih, samo da je življenje komot.

Joj, sem spet zašla, ne? Samo na živce mi gre, ko vsi tarnajo in vijejo roke v obupu, češ svet se bliža koncu, mi pa z njim. Ko jim ponudiš možno rešitev, pa v jok in na drevo. Kako že gre tisti psihološki- yes, but. Dokler bo "ja, ampak", tako dolgo bodo težave. Spet- daleč od tega, da sem sama popolna, ne morem biti in tega ne od sebe ne od drugih niti ne pričakujem. Res pa je, da gre ta proces kar naprej in se razvija in tako lahko pride kdaj do trenutka, ko se v meni nabere veliko jeze in obupa, ker so ljudje lahko tako...slepi. In celo ponosni, ko paradirajo naokrog v svoji ignoranci. Včasih me zato res spreleti, da bi večina morala prepevati Kako je lepo biti glup in biti neskončna hvaležna, da neumnost in ignoranca ne bolita, ker bi drugače kričali in jokali tako, kot jočejo živali. Kot stoka naš planet in tudi tisti, manj srečni ljudje, ki tako ali drugače trpijo in čutijo posledice naše brezbrižne razsipnosti. Ja, veganstvo te brez dvoma spremeni. In za razliko od večine, jaz verjamem, da si lahko samo ti sam kot posameznik dobra sprememba in zato še naprej vztrajam. Ne glede na to, kako včasih boli.

vir

Bučni kruh

Dnevi se obračajo, blog miruje, kot vse ostalo, kar se dogaja na spletu oz. ob računalniku- verjetno zato, ker se malo več dogaja izven vsega tega- torej v pravem svetu, ne virtualnem. Včasih prav paše- no ja, ne glede na vse, nekaj ostaja nespremenjeno- buče so še vedno zakon! ;)

Sestavine:

• 250 g moke (uporabila sem pirino polnozrnato)
• 2 ČŽ pecilnega praška
• 1/2 ČŽ sode bikarbone
• sol
• 2-3 JŽ bučnih zmletih bučnih semen
• 1 JŽ celih bučnih semen
• 2 chia ali laneni jajčki (1 JŽ semen+3 do 4 JŽ mlačne vode)
• 1 S bučnega pireja
• voda po potrebi

Postopek:

V večji posodi pomešajte suhe sestavine, ki jim sledita chia ali laneni jajčki, skupaj z bučnim pirejem. Masa, ki nastane je zelo pocasta in zbita. V kolikor bučnega pireja ne bi bilo dovolj za vso maso, se lahko dolije še čisto malo vode, ampak ne toliko, da testo postane preveč tekoče- to naj bo še naprej gosto, mazljavo in pacavo. Ni najbolj luštno z njim za delat, ampak je rezultat toliko boljši. Masa se naj vsuje s peko papirjem obložen pekač in razmaže čez površino. Ko zadiši in postane hrustljav in ko termometer doseže 98 stopinj Celzija, je zadeva pečena. In odlična- hrustljava skorjica z mehko, topljivo sredico, ki ima okus po samih bučah. :)

Še en nasvet/predlog za serviranje: če dočaka starost nekaj dni in je zaradi tega že suh, ga je fajn narezat na koščke, na suho popečt in servirat na bučni juhi, kjer seveda ne sme manjkat ta pravo bučno olje. Pa dober tek.

Riževa mozzarella (MozzaRisella) in (veganska) margarita

Če je kdaj obstajala kakšna hrana, ki sem jo imela vedno rada, potem je to pizza. Enivej, ko sem se "odpovedala" mlečnim izdelkom, je tudi pica odpadla. Pa je res? NE, ni, zahvaljujoč popolnemu in povsem rastlinskemu nadomestku, v katerem ni niti grama soje. Ja, tudi to je mogoče. Zahvaljujoč veganski riževi mocareli. Čemu? Riževi mocareli? Jp, gre za popoln "sirni nadomestek". :D

Sestava: BioSurice* 46 % (voda, polnovredni kaljen riž* 20,8 %, sol, jabolčni kias*), hladno stiskano kokosovo olje*, limonin sok*. Zgoščevalci: agar-agar, arabski gumi, ksantan, rožičeva moka. Aroma: naravne arome.

Še več si lahko o njej preberete na strani Proorganike, ki jo dobavlja. Moja ocena mocarelike, pa je pod slikicama. ;)

In kaj je boljšega, kot pa ena slastna "margarita"* za večerjo?

Sestavine:

Testo:

• 300 g moke (sama mešam 200 g pšenične, krušne moke in 100 g polnozrnate pirine)
• 1 ČŽ suhega kvasa
• 1 JŽ olivnega olja
• ščep soli
• topla voda po potrebi

Nadev:

Po želji, vendar za (mojo) "margarito" nekako velja takole (oz. je veljalo v tem primeru, ker sem pač to imela pri roki, drugače piporočam še svežo rukolo, yummo):

• Paradižnikova omaka (imela takšno domače predelave, že polno bazilike)
• MozaRisella (za 1 veliko pico za 2 osebi je nekje polovička mocarele več kot dovolj, čeprav morda ne izgleda tako)
• Paradižnik
• Bazilika (v kolikor nimate paradižnikove omake, v kateri bi se le-ta utapljala)
• Koruza
• Gobice
• Origano
• Sol

* Margarita naj bi sicer vsebovala zgolj paradižnik, mocarelo in baziliko. Ampak jaz imam rada pestrost in dodatke. :D

Postopek:

Testo za pico je easy. Sama sem sicer vedno imela težave z njim oz. bolj strahe, pa je z redno peko kruha vse "odpadlo". Preprosto se zgnetejo vse sestavine v gladko testo, ki se na toplem pusti vsaj pol ure, nič pa ni narobe, če tudi kaj več.

Potem se ga, podobno kot pri focaccii, "ubije", na novo zagnete, razdeli na kupčke in pusti vzhajat vsaj še 10 minut. Po tem času, se ga na pomokani površini razvalja v željeno obliko (moja željena oblika je še vedno popoln krog, kot ga dobim v piceriji, ker pa nikoli ne uspe, pač nastane kvadrasta...ali kakršnakoli pač že, tako da korg ostaja samo željena oblika :D).
Preden se testo naloži in še preden se ga razvalja do konca, ga sama preložim na peko papir in pekač, kjer ga "spedenam" do konca.

Tej fazi, sledi faza "obložitve"- tukaj naj igra domišljija prosto pot. Sama sem to pot uporabila paradižnikovo omako, ki je imela že sama po sebi polno bazilike, zato mi ni bilo treba uporabiti sveže ali sušene. Sledila je MozzaRisella, malo koruze, par svežih paradižnikov (hvala-ne-vem-komu za Lušt :)), nekaj oliv, gobice, origano in sol (ta mocarela ni med najbolj slanimi in malo (morske iz Pirana)) ne škodi).

Po tistem pa hop v pečico, nastavljeno na žar, ogreto na 200 stopinj Celzija in naj se peče nekje od 10 do 15 minut, čeprav zna 15 že bit preveč. Mogoče je kakih 12 minut ravno idealno- saj se vidi & zavoha. Dober tek!

pred & po pečenju. se opravičujem za ne najlepše slike, vendar je bil za mano doooolg dan, pica pa ob pol 9 zvečer prva konkretna & topla jed dneva, tako da se z estetiko fotografij nisem mogla ukvarjat :D je preveč dišalo, hehe

takole izgleda to "čudo" od veganske različice mocarele. na pici se obnese več kot odlično, prav tako paše tudi v poletnih različicah solat, ko je v izobilju paradižnika in sveže bazilike. seveda gre tudi v sendviče, sploh kakšne tople,... v glavnem, uporablja se kot klasična mocarela.  cena? okoli 3, 70 (cent gor ali dol, odvisno od trgovine. "moja" norma jo ima še vedno najugodneje). mogoče res zveni veliko, vendar je vredna svojega denarja. z njo si lahko privoščim 4 pice, tako da se mi povsem izzide, če računam, da bi v piceriji dala za pico vsaj 6 ali 7 €. ni sicer redno na nakupovalnem listku, ampak ko je, si jo z veseljem privoščim. priporočam. :)

še en posnetek. obstaja tudi sestrska različica kremnega sira, ampak o tem kaj več kdaj drugič. morda samo še nasvet, kako jo rezati in uporabiti na pici. fino se obnese kak rezalnik/lupilnik zelja, da se tudi z nožem, bo pa v vsakem primeru potrebno tudi kar nekaj "ročnega dela", v obliki valjanja in raztezanja mocarelice čez preostali nadev, sploh v primeru kakih debelejših kosov. za peko se resnično odlično obnese, saj se vsa "raztopi" in je na prvi pogled sploh ni videt. ampak nič se bat, se jo občuti in ko jo poskusiš resnično ne moreš rečt, da je pa to kak fuj nadomestek. ne, ne, je kremno in je "sirasto", tako kot pač na pici mora bit. ;)

Lep dan

Warning!To bo malce corny. Ok, pozabite malo, mogoče kar zelo. Ampak danes je en tak lep dan... lep, čeprav neizmerno dolg, a dolg na način, ki ti energijo da in ne vzame. Razumljivo? Mogoče ja, mogoče ne, pri čudakih razumljivost in razumnost itak nista neki jaki vrlini, ne? No, bottom line: taki dnevi so lepi. Bodisi zaradi sončka, zanimive in zabavne družbe, spontanih dogodkov, ki te razveselijo (kot je recimo nakup chia semen in riževe mocarele, s katero odlično zaključiš dan- s pizzo, seveda :). In ja, recept bo kmalu, čeprav ni nič posebnega, bo pa ocena te riževe mocarele, ker si jo zasluži) ali pa ker pač preprosto je lep sam po sebi. Tudo to se dogaja, ja. ;)

Enivej, jap, danes je lep dan in prepustila se bom dobremu občutku teh par ur, dokler dan še traja. Mogoče pa je samo bližina halloweena, kdo bi vedel. Malo čarovniška sem že. :)

Aja, mogoče pa je tudi to, da dan zaključujem sicer samo v svoji družbi, vendar ob druženju s Fall Out Boy in njihovem izboru najbolj smešnih videov. Trenutno se vrtijo Blink 182 in klasična All The Small Things in kot rečejo life is pretty good. :)

ps: če malo razmislim, je mogoče dan lep tudi zato (ali pa predvsem zato), ker a) enkrat po dolgem času nisem jutra začela s prebiranjem prostih delovnih mest in b) nisem spremljela dnevnih novic in trenutno živim v blaženi nevednosti. :D

Bučni piškoti s kokosom (Halloween Edition)

Tile piškoti so nastali kot posledica igračkanja. Ki se je obrestovalo. :) Bogat in poln okus kokosa, ki ga lepo dopolni buča. Maslenka itak, iz katere je nastal pire. Edina "greška" bi mogoče lahko bila čičerikina moka, ampak mene tudi ta ne moti preveč, ker jo pač imam rada in sem je navajena. Naslednjič poskušam s chia semeni oz. s še nečim drugim, kar pa naj ostane skrito za zdaj- da vidimo sploh, ali bo za kaj ali ne. =)

Tokratni piškoti so bili v stilu halloween, okrašeni z najboljšim, kar ponuja narava za dekoracijo- mini rozine, semena in kakavova zrna. :) Niso krhki, so pa mehki in okusni, pravi izraz bi bil "chewy" in precej nasitni.

Sestavine:

Suhe:

• 1 S moke (okoli 120 g, sama sem uporabila pirino polnozrnato)
• 2 JŽ kokosovih kosmičev (nesladkanih)
• ščep soli
• 1 ČŽ pecilnega praška
• 1/2 ČŽ mešanice mletih klinčkov, cimeta, ingverja in čiste vanilije

Mokre:

• 2 JŽ čičerikine moke
• 8 JŽ kokosovega mleka
• 1 JŽ kokosovega musa
• 1 JŽ kokosovega olja
• 3 JŽ javorjevega sirupa (več, če je kdo bolj sladkosneden)
• 4 JŽ bučnega pireja

 Postopek:

Prvo je potrebno pripraviti mokre sestavine, in sicer tako, da v posodi zmešamo čičerikino moko s kokosovim mlekom in pustimo nekaj časa počivati. Medtem v drugi posodi zmešamo vse suhe sestavine. Po kakih 5 ali 10 minutah, se lahko mokri mešanici, dodajo še ostale mokre sestavine, potrebno jih je dodobra premešati, tako da se kokosov mus in olje "razlezeta". Mokra vsebine posode se presuje v posodo s suho vsebino in meša in meša, dokler ne nastane homogena masa, ki se rahlo lepi in da oblikovat v kepice z žličko. Na peko papir jih naložimo z žličko in jih poravnamo z vilico. Pečejo se nekje od 10 do 15, mogoče 20 minut na okoli 180 stopinj Celzija (jp, nekaj bom morala ukrenit s tem merjenjem časa, haha). Aja, za halloween verzijo jih po želji, okusu in navdihu okrasite z raznimi dodatki, kot so npr. bučna semena, pinjole, korinte, kakavova zrna- preden grejo v pečico, se razume. :)

scared yet? :D

pečeni & nič kaj grozljivi.

takole izgledajo PREDEN grejo "na toplo". :)

Bučni pire

Ne vem, ali pri nas sploh lahko dobiš 100% bučni pire. Priznam, bilo bi super praktično, sploh za takega bučoljuca, kot sem. Buče in bučke obožujem na 1001 način. Te velike, slastne in oranžne, zlata vredne jesenske darove bi pa sploh lahko jedla vsak dan. In bučni pire je ena taka fina zadeva, ki jo lahko pravzaprav precej enostavno narediš vnaprej in potem po mili volji uporabljaš, kakor se ti pač zazdi. Tokrat iz buče maslenke. Ta je posebej slastna in uporabna za sladke jedi- lahko se jo vtakne v muslije, naredi piškote, bučni kruh, naredi puding, krema,... ni da ni. Seveda je uporabna tudi za bolj slano varianto, ampak sama imam za to raje kakšno hokkaido bučo.

Sestavina je precej očitna, ne? Potrebna je ena buča maslenka, po možnosti iz bližnjih logov. Za trgovine ne vem, za tiste iz Maribora pa lahko povem, da se dajo dobit po dokaj ugodnih cenah na ekološki tržnici, ki je vsak petek, prodaja pa jih tudi en stric pri Kodaku, samo ne vem, ali vsak dan ali samo ob določenih dnevih.

Postopek?

Pečica na kakih 180 stopinj Celzija, da se fajn pregreje. Medtem je bučo treba dobro oprati, jo prerezati na pol, sčistiti njeno "drobovino" alias semena in jo z notranjim, mehkim delom položiti na peko papir. Hop v pečico in pečt dokler ni mehka in ne začne spuščat sokov (od kakih 45 minut do 1 ure). Ko vzeta iz pečice in nekoliko ohlajena, jo je najlažji izdolbsti nekako tako- klik. Hop v blender in zblendat do gladkega, potem pa shranit v primerni posodi. Nekateri bučo premažejo tudi z oljem in posolijo, sama je to pot nisem, pa je prišla čisto ok- taka resnično nevtralna. Ostane dolgo- vsaj teden dni. Lahko se tudi zamrzne in tako ostane še dlje. Sama sem že naredila ene dobre bučne piškote (recept kmalu), komaj pa čakam baje ušivo sobotno vreme, da si jo v miru pripravim s toplo ovseno kašo. Pa še za kak kruh mi bo mogoče ostalo. :) Včasih se res čudim, da ne postanem oranžna, hehe.

PS: kot zanimivost še to- prav ta stric, ki prodaja buče pri Kodaku, mi je povedal, da jih ni potrebno lupiti- tako je vsaj rekel za hokkaido buče- sem ga upoštevala in naredila bučno juho kar z olupi. Olala, nebesa, vam povem. In tako na easy, narejena iz praktično, kaj pa vem, recimo maksimalno petih sestavin, še to ne. Tudi za to bo sledil recept. :)

ne morem skrit 2 ljubezni. halloween&buče. me loves.

oranžni zakladek.

Cimetovo kokosov musli

Ha, tile musliji/kosmiči/granola so plod ene take lenobe, da mi še zdaj gre na smeh, ko jih poskusim in so dejansko...tako dobri!
Glede na to, da so kupljene, že pripravljene mešanice muslijev polne sladkorja in čudnih dodatkov, da jih prodajajo kot zdrav obrok ali pa da so take OK verzije svinjsko drage, jih najraje pripravljam doma. Ker je tako smešno enostavno in ker se finančno najlepše izide in ker se lahko prilagajaš samo sebi (to mi je najbolj všeč :D).

Tole je taka kokosova-cimetova mešanica, ki je resnično yummy!

Sestavine:

Suhe

• 1 velika (musli) skodelica ovsenih kosmičev
• 2 JŽ sončničnih semen
• 1 JŽ kokosovih (nesladkanih) kosmičev
• 1/2 ČŽ cimeta
• ščep čiste vanilije
• ščep mletih klinčkov

Mokre

• 1 JŽ kokosovega masla (musa), raztopljenega v malo tople vode
• 2, 5 JŽ javorjevega sirupa

Postopek:

Pretty obvious, ne? Suhe premešaš, dodaš mokre (kokosov mus je fajn dodobra razmešat, najlažje z malo mlačne vode) in vse skupaj pretreseš. Daš pečt oz. sušit v pečico, nastavljeno na ventilator na 100 stopinj Celzija. Zdaj pa spet ta čas, ne! Jao, vidim, da bom morala začet štopat, samo kaj, ko medtem, ko se peče, delam še milijon drugih stvari. Nasploh sem taki "boem" v kuhinji, vse je na približno in po navdihu. Recimo temu, da sem kreativec. :P
Musliji se ne bodo spoprijeli in ne bodo tako hrustljavi kot kakšna granola, pač pa bojo videti kot povsem "navadni" kosmiči. Po želji se lahko kasneje, ko so že pečeni, doda še kakšno narezano suho sadje. Osebno so mi najboljši v družbi naribanega jabolka in riževega mleka.

lahko se poje kot jabolčni čolniček...za zajtrke, ko kmalu sledi kosilo ali pa malico =)

cimet+kokos...to je lepi par. h katermu pašejo sončnice :D

Konopljin zelenko

Tale "zelenko" je nastal spet povsem spontano, okusi so se poklopili in nastal je yummy zajtrk.

Sestavine:

• 1 JŽ konopljinih semen
• 2 dcl vode
• 1/4 ČŽ cimeta
• za noht svežega ingverja
• 1 srednja velika (zelena) jabolka
• 2 (namočena) datlja
• 1 ČŽ pšenične trave (po želji)

Postopek:

V blenderju se zblenda vodo + konopljina semena, da se dobi konopljino mleko. Sledita oba datlja, na koščke narezano jabolko, cimet in ingver. Vse se zblenda do...tekočega. Na koncu se po želji doda še pšenična trava, ki je btw, odlična. Je pa tale zelenko odličen tudi brez nje. Rahlo kremast, a dovolj tekoč, ravno dovolj sladek in nasiten. Pa še zdrav! :) Edino zelo nefotogeničen. :D

Bananin kruh s suhimi marelicami

Oh, radosti bananinega kruha. In tale mi je, ne da bi se hotela pretirano hvalit, resnično uspel. Mehak in rahel kot kak biskvit (in to brez ene same jajce) v kombinaciji s suhimi marelicami povzroča pravo malo odvisnost in spominja na tiste bogate jajčne rulade, iz katerih se cedi marelična marmelada. Najboljša stvar? Povsem enostaven za pripravit in s čisto minimalno sestavin. Oh yeah. =)

Sestavine:

• 3 večje zrele banane, zmečkane v pire
• 1 s pz pirine moke
• 2 čž pecilnega praška
• 1/2 čž sode
• 2 laneni jajčki (2 jž zmletih lanenih semen, pomešanih z nekaj mlačne vode)
• 1/2 čž ingverja v prahu
• 1/2 čž cimeta
• suhe marelice, narezane na koščke (po možnosti nežveplane, prosim ;))

Postopek:

Enostaven- suhe sestavine se zmeša posebej, potem se doda mokre (torej samo zmiksane banane in laneni jajčki...aja, tile dve naj nekaj časa počivata, da se fino spojita). Testo bi moralo biti bolj gosto in čisto rahlo tekoče (podobno kot testo za biskvit, za lažjo predstavo), vlije se v model in da pečt. Jah, zdaj pa čas pečenja? Iskreno povedano, pojma nimam, redko kdaj "štopam"- pač redno preverjam. Recimo da nekje pol ure? Mogoče več, mogoče ven. Preverite! Jaz bom pa, takoj ko mi spet kake banane na pultu preveč dozorijo, sčekirala še sama. Navsezadnje se mi ga že je. :D

Domača (kao) presna čokolada s konopljo

Planet Bio rip off. Priznaaaam. =) Čokolada je bila ena tistih stvari, ki sem se jim morala odpovedat. Sladkor, soja in mleko, ki so stalni spremljevalci "klasične" čokolade, za katero bi ubijali milijoni, je pri meni pač bila no go. Težave po njej so bile prevelike in tako so morale Lindt in Kinder čokolade v pozabo. Pa pa. Potem pa sem odkrila presne čokolade! Yummo. Ampak cena. Cena! Taka da te peče glava. In potem sem odkrila presno čokolado, ki jo dela Planet Bio in ki vsebuje konopljina semena. Oh, konoplja. Ali ti je všeč ali pa ne. In meni je zelo...všeč! :D Zato mi je bila zelo všeč tudi njihova čokolada, še vedno mi je in kljub temu, da mi je doma uspelo spacat nek približek le-te, originalu gotovo nikoli ne bom rekla, ne hvala. =) Sama pač nimam vseh teh "fancy" zadev, ker sem še vedno naravnana na študentski proračun, lol, zato sem recept "rahlo" prilagodila.

Sestavine:

• 40 g hladno stiskanega kokosovega masla
• 3 čž kakava (tistega stoprocentnega, po možnosti bolj mastnega)
• ščep čiste vanilije v prahu
• 5 žlic javorjevega sirupa (spet- tistega stoprocentnega, sama sem uporabila razred C, za ta pravo presno se naj uporabi presni agavin sirup)
• 1 jž konopljinih semen, na hitro zblendanih v blenderju *

Postopek:

Na nizki temperaturi počasi stopimo maslo. Ko je le-to v tekočem stanju, ga je potrebno takoj odstaviti z vira toplote in vanj vmešati kakav. Sledi temeljito mešanje, da masa postane homogena. Potem pa dodatki- vanilija in sladilo. Sama sem zmleta konopljina semena posula po modelu, po katerem sem prelila dobro premešano čokolado, ki se je počasi že trdila. Hop na hladno in ko je strjena- narod navali!

Če moj deda, ki šteje že čez 90, izjavi, da je boljša kot kaka kupljena, potem že ne more bit tak slaba, ne. :D Domača čokolada je zakon, še vedno pa bom vesela vsake "originalne". Presne, seveda. ;)

* priporočam uporabo luščenih semen, sama imam neoluščene in čeprav so super yummy, na koncu ostane malo luščine. to lahko koga zelo (z)moti, tako da...v tem primeru raje luščene, rajt? ;)

Še to- ne skrbet, če nimate "ta pravega" modela, sama sem uporabila kar ožji pekač, ki sem ga obložila z alu folijo. ;)

Malinov puding (Raspberry Pudding)

Čakam in čakam na nekaj, pa ne dočakam, kar me seveda dela živčno in takrat čas najraje ubijem v kuhinji. Je bil eden tistih dni, sploh po groznem vikendu, ko me je zdravje spet spomnilo, da sem pač, no ja, kripl. =) Kakorkoli že, zahvaljujoč Katie, ki ustvarja prekrasen blog ChocolateCoveredKatie, sem enkrat že uspelo naredit super puding, ki ne obleži, saj ne vsebuje nobene moke, pač pa agar. Tisto čudo, algo, ki zgosti stvari in ima na telo celo pozitivne učinke.
Riževo mleko je čakalo v hladilniku, ostale so mi še maline, vanilija je itak must have v moji kuhinji, tako da ne preseneča, da je nastal vanilijev malinov puding.

Sestavine (za 1 osebo):

• 2, 5 dcl riževega mleka (verjetno bi šlo s katerimkolim rastlinskim)
• 1 ČŽ agarja
• ščep vanilije
• pest malin
• čoko granola (moja je domače izdelave, po želji se lahko uporabi kaka kupljena verzija ali karkoli drugega- lešniki, kokosovi kosmiči, mandlji, cimet,...)

Postopek:

V ponev, v kateri boste zagreli mleko, ga prvo nalijete, potresete z žličko agarja ter pustite počivat kakih 5 minut. Nato mleko, skupaj z agarjem in dodatkom vanilije (uporabljajte čisto v prahu) zavrite. Ko zavre, zmanjšajte ogenj ter kuhajte kakšnih 5 minut. Ko je zadeva končana, naj stoji še kakih 10 minut. Če se vam nikamor ne mudi (meni se je, ker sem bila lačna in potrebna nečesa sladkega, lol), potem lahko pustite da se strdi kar zunaj in v hladilniku, sama pa sem si pomagala z zmrzovalnikom. Doh- človek se mora znajt! Čez dobre pol ure je bila zadeva pripravljena. Preostalo je samo še to, da vse skupaj vržem v blender. Vanj sem dodala maline, po potrebi in želji lahko dodate tud kak datelj ali žlico agave oz. drugega sladila (meni je riževo mleko samo po sebi dovolj sladko). Ker je bila zadeva precej trda, sem dodala še morda slabega pol deci vode, da se je lažje zblendalo. Blendajte in servirajte. Po želji okrasite z dodatki po svoji izbiri, sama sem dodala super hrustljavo čoko granolo, ki se jo naredi z banano. Ampak o tem kaj več kdaj drugič. :)

Pa še po korakih:

namočiš agar- dodaš vanilijo- zavreš- pokuhaš- vliješ v lonček- ohladiš- vržeš v blender- zblendaš

popapaš