Težko je biti vegan

Ker boli. Res boli. Pozabite tisto, da je težko biti vegan, ker ti tako primanjkuje hranil, ko vsak dan hiraš ob rastlinicah, ki seveda kričijo od bolečine in objokujejo svoje potrgane cvetove, medtem ko jih veseljo melješ v ustih. Pozabite tudi na tisto, da kot vegan nimaš kaj prav jesti in da je veganska hrana draga. Dandanes so že vaške trgovine polne veganske ponudbe, kaj šele kakšni supermarketi ali specializirane trgovine, zahvaljujoč internetu, ki svet spreminja v malo vas, pa je včerajšnja veganska čokolada (recimo), ki ti je vzbudila željo, da poližeš ekran, današnja resničnost. S tem, da odpade lizanje ekrana, ker imaš ta pravo stvar pred sabo in v rokah. Da ne omenjam niti poplave receptov in tega, da je veganstvo pravzaprav blazno v trendu, no, vsaj jesti rastlinsko je. Tako gledano, res ni težko biti vegan. Niti ni drago biti vegan. In ne, iz mene ne govori hudo pomanjkanje beljakovin. Samo, jebiga, riž in fižol res nista draga. 

Drago je vse ostalo…kar se tiče živcev in…um, nečesa, česar še sama ne znam prav poimenovat. Biti vegan resnično boli. Boli, boli in boli. Vsaj mene. To, kar se je začelo kot veganstvo iz zdravstvenih razlogov je šlo svojo pot in mi, priznam, malo ušlo izpod nadzora. Sem mislila, da bo enostavno. Pač zdaj jem vegansko, ljudje se ne boto pentljali noter (ja, vem, sem pač naivni idealistični bedak), jaz pa se ne bom pentljala v njihove krožnike in svet se bo vrtel dalje. Aha. Seveda. 

Prvo so seveda naenkrat vsi postali nutricionisti, vrhunski strokovnjaki s tega področja (po letih boja z mlini na veter proti holesterolu, tistim odvečnim 20 kilam, proti katerim se borijo že 20 let in skoraj smrtno dozo pritiska, pa bodo že vedeli, ne?). Vsi so mi znali napovedati črno, črno prihodnost, kjer me čaka zagotova smrt (no shit, jaz pa sem mislila, da me bo zelenjava napravila nesmrtno), da bom zbolela (um, to sem že in veganstvo se je izkazalo kot idealna, najboljša, najlepša in najenostavnejša rešitev). Da ne zaplavam preveč in ponovno zabluzim s svojo boleznijo in kalvarijo, poleg brezplačne napovedi prihodnosti in gratis prehranskega svetovanja, sem bila deležna še nečesa- oznake čudak. Da sem ekstremist. Dvignjenih obrvi, vrtenja oči in ogoročenih vprašanj bližnjih- pa kaj pa res ne moreš biti normalna? Že tudi tistih zares obupanih- zakaj ne moreš biti normalna? Zakaj nam/mi moraš delat tako sramoto? Ampak tudi to ne boli. Človek dobi trdo kožo in se vsega navadi, na koncu se smejiš. Večinoma. 

Razen ko pride tistega res najbolj bolečega dela veganstva-  te veganske (r)evolucije. Ta enostavno gre svojo pot in tudi če se še tako trudiš, ne moreš pobegniti temu. Vsaj po moji izkušnji ne. Naenkrat ti postane za vse mar. Pogledaš kak video in/ali film (in ti očitajo, da se rad mučiš), prebereš, širiš svoje znanje in obzorja. Vest ti ne da več miru in ti neprestano kljuva nekje v ozadju. Vsak dan si bolj in bolj etični vegan in preganjajo te podobe mučenih živali ter skrb za okolje.

Vse je pa vredno zaradi tega najlepšega dela, ko se lahko zazreš v oči živali in občutiš en sam blaženi mir. Saj vem, saj vem, zvenim kot kak star hipi in večina me je že zdavnaj odpisala s sveta prisebnih, mene pa ta mir žene naprej. Daleč od tega, da bi bila v tem 100%, težko je biti, toliko je izkoriščanja in zlorab živali, pa vendar se lahko vsak dan znova odločim, kaj narediti, da jih s svojim bivanjem in lastnimi potrebami kar najmanj prizadanem. Zame so živali čudovita bitja, s katerimi imam čast deliti prostor. Prostor na tem planetu, ki nič manj krasen. In potem seveda sledi spoznanje, da z veganstvom pomagaš tudi njemu- okolju, ki ga vsak dan bolj uničujemo, nič več ne spoštujemo. Naenkrat se ti upre masovno potrošništvo, vsa ta jebena embalaža in ta en sam plastičen svet, ki postajamo.

Vse to te enostavno spremeni, kot da bi šlo za nenehen proces...vsako obdobje prinese nekaj novega in včasih so ta nova spoznanja in dognanja precej boleča- zame osebno je najbolj boleč del neposredno trpljenje živali in pa ignoranca ljudi. Kako je lahko ignoranca blagoslov, mi ne bo nikoli jasno. Mogoče zaradi tega res kdaj izpadem kot naduvan kreten, se pa brez dvoma zaradi veganstva nimam za nekaj več. Le preseneča in žalosti me, da so ljudje lahko tako... recimo- "nepripravljeni" za sodelovanje. 

Agonija živali jih niti malo ne gane. Hej, ljudje smo pač na vrhu lestvice, rajt. Ta miselnost je tako globoko vprogramirana v DNK in ker naj bi imeli razum in sposobnost govorjenja, pač imamo prednost. Zakaj potem razum tolikokrat odpove, bo še treba ugotovit, kajti ljudem je večinoma odveč pogledati preko meja svojega udobja in ugodja. Ne gane jih niti argument za planet. Nikomur ni mar za naš "dom" in očitno je večini res vseeno, da ga bomo zadušili z našimi (plastičnimi) smetmi. Srečo se očitno res da dobiti še samo lično zapakirano v zapeljivo embalažo s prazno vsebino.

To je del veganstva, ki boli. Ki frustrira, ko vidim, kakšni brezglavi tepci so ljudje. Velika večina. Razum, na katerega so tako blazno ponosni in zaradi katerega naj bi imeli dodatno vrednost, so dali na stranski tir. Resno. Pridejo v trgovino, vtaknejo ananas v plastično vrečko, nakupijo mesa za tri nore in seveda ne pozabijo na mleko, ker brez kalcija ni močnih kosti, pa tudi brez sladkarij ne gre, konec koncev, banane redijo, življenje pa je grenko do mere, ko ga lahko izboljša le še konkretna doza cukra. Iz trgovine se tako nosijo kupi svinjarije, nihče pa ne pomisli, kje ta embalaža konča- boli njih, samo da je življenje komot.

Joj, sem spet zašla, ne? Samo na živce mi gre, ko vsi tarnajo in vijejo roke v obupu, češ svet se bliža koncu, mi pa z njim. Ko jim ponudiš možno rešitev, pa v jok in na drevo. Kako že gre tisti psihološki- yes, but. Dokler bo "ja, ampak", tako dolgo bodo težave. Spet- daleč od tega, da sem sama popolna, ne morem biti in tega ne od sebe ne od drugih niti ne pričakujem. Res pa je, da gre ta proces kar naprej in se razvija in tako lahko pride kdaj do trenutka, ko se v meni nabere veliko jeze in obupa, ker so ljudje lahko tako...slepi. In celo ponosni, ko paradirajo naokrog v svoji ignoranci. Včasih me zato res spreleti, da bi večina morala prepevati Kako je lepo biti glup in biti neskončna hvaležna, da neumnost in ignoranca ne bolita, ker bi drugače kričali in jokali tako, kot jočejo živali. Kot stoka naš planet in tudi tisti, manj srečni ljudje, ki tako ali drugače trpijo in čutijo posledice naše brezbrižne razsipnosti. Ja, veganstvo te brez dvoma spremeni. In za razliko od večine, jaz verjamem, da si lahko samo ti sam kot posameznik dobra sprememba in zato še naprej vztrajam. Ne glede na to, kako včasih boli.

vir

Zlata jajca

Ali zakaj bi cena jajc morala bit v zlatu...

Zadnje tedne na NZ sem preživela v najboljšem možnem okolju- v The Animal Sanctuary, o katerem zdaj ne bi kaj preveč, ker sledi poseben blog, namenjen samo njemu. ;)

Zdaj pa na zlata jajca! Vse podatke sem dobila tam, so resnični, preverjeni ter veljajo za Novo Zelandijo.
Letos je TAS praznoval 10. letnico delovanja, oktobra lansko leto (2013) pa so zabeležili še en poseben mejnik, ker so rešili 2000. kokoško. Rešili? Jap, rešili. Iz izredno krute, a pogosto prezrte jajčne industrije, lahko v dogovoru s kmetom in posebno skupino, ki sodeluje z njimi, rešijo po nekaj par kokošk, ki bi jih drugače čakala smrt. V zavetišču oz. zatočišču jih oskrbijo, "spravijo k sebi", potem pa dajo v posvojitev.

Rjave kokoške nesnice, ki prevladujejo se žal- vsaj do prihoda v TAS- ne morejo ravno pohvalit, da je bilo njihovo življenje kot potica. Dejstvo je namreč, da nosijo samo eno "sezono"*, potem pa se jih ubije. Ob koncu "sezone", bi si namreč rade vzele nekaj "dopusta", da menjajo perje, v tem času pa ne nosijo jajc. Ker se ob tem ne odločijo tudi za drastični post ali dieto po principu "nič-ne-žri", je za kmeta veliko "enostavneje", da jih pobije in nadomesti z novimi. 

Konec koncev gre le za kokoške, kure, tiste butaste, plašne živali, katerih edina vloga na tem planetu je, da nosijo jajca in da so čim pogostejša izbira na krožniku, ker je njihovo meso zdravo. Um, vsakemu, ki prikimava zadnjemu stavku, bi svetovala nekaj tednov (ali pa zgolj dni) dela z njimi. Kar hitro bi ugotovil, da kokoške še zdaleč niso neumne, plašne že mogoče, neumne pa niti malo. Pač pa zelo posrečene, radovedne, družabne in igrive, pa tudi ljubeče. Čisto zares. To niso nobena jajca. :) Sledi še en blog, namenjen (tem) zlatim dekletom. :)

In kako dolgo traja (prva) nosna sezona kokošk? Pri baterijski reji do nekje 18. meseca, pri tako opevani prostoživeči pa je krajša, saj lahko zaradi bivanjskih pogojev, razvijejo določen del naravnega obnašanja, zaradi česar menjajo perje že prej, okoli 15. ali 17. meseca, kar pomeni, da so ubite in nadomeščene še prej kot tiste iz baterijske reje.

V posameznem hlevu se ob koncu sezone pobije med 1200 do 7000 kokošk, to pa je tudi čas, ko se reševalna akcija lahko izpelje. Le-te niso najbolj enostavne, ker je potrebno najti kmeta, ki dejansko privoli, da na njegovo posest stopijo neki čudni "kurjeljubci" in  jih rešijo. TAS ima trenutno pogodbo z enim kmetom baterijske reje in enim iz prostoživeče.

Kot že rečeno, so lansko leto zaznamovali z rešitvijo dvatisoče kokoške, prva "pošiljka" pa je obsegala 12 kokošk. Današnje kapacitete jim omogočajo, da v enem reševanju "poberejo" do 140 kokošk, kar je veliko, vendar ne olajša dejstva, da jih v povprečju na farmi pustijo okoli 3260.

Kaj storiti?
- tisti najbolj veganski je seveda ta, da se jajc ne je, ampak to je seveda stvar in izbira posameznika, meni so bolj všeč naslednji predlogi
- imeti svoje kokoške! Ni težko, hej, po tem, ko sem 14 dni preživela v "skrbi" za njih, sem hitro ugotovila, da ni nič kaj tako nemogočega in težkega ter da so resnično posrečena bitja, ki te znajo nasmejat in spravit v dobro voljo. Precej veličasten je prizor, ko se jih par deset zakadi pod tvoje noge, ko točno vedo, da jim prinašaš zajtrk in/ali večerjo...še bolj pa, ko ti večerjo kradejo direkt iz lonca.:) V Aucklandu je baje celo tako, da tudi v urbanih naseljih lahko imajo do 6 kokošk, ne smejo pa imeti petelina.
- če je imeti svoje kokoške res nemogoče, potreba po jajcih pa prevelika- poiskati nekoga, ki ima resnično prostoživeče kokoške, kar pomeni, da prosto "laufajo", se jih ne pobija, zapira, z njimi kakorkoli grdo ravna in zanemarja ter preganja v "lovu na jajca".

Jap, življenje ni potica, če moraš za njo nosit jajca! Dobra stvar pa je, da vedno obstajajo alternative. Na NZ je sploh popularno imet svoje kokoške in jajca, TAS ima celo čakalno listo! Seveda morajo novi domovi ustrezat izredno visokim merilom, ki jih postavijo, kar pa zaradi povpraševanja in vedno večje osveščenosti ni tako težko.

*sezona je mišljena v prenesenem pomenu- kokoška gre namreč dvakrat letno skozi fazo, ko menja perje, kar traja nekje od 4-6 tednov, v tem času pa ne nosijo jajc. Kmalu pa spet začnejo in potem nosijo nekaj let.

nič bit šokirani, to so "normalni" prizori- v takem stanju pridejo in ko to vidiš, spoznaš, kaj pomeni izraz "opipana kura",...

ampak tale je bila borka. kljub temu, da ji je bivanje v baterijski reji pustilo posledice na videzu, je novo pridobljeno svobodo hitro začela "izkoriščat" in uživat. veliko bolj boleče je videt tiste kokoške, ki so travmatizirane in se skrivajo,...

spoznavanje z zunanjim svetom

tole je bila "nova pošiljka", 9 rešenih kokošk, ki bo nekaj časa preživelo v zavetišču, kasneje pa bodo šle v dobre domove, kjer bodo bolj kot "stroji za jajca", ljubljenčki

bolj kot oguljenost in "spisanost", je grozno videti, kako prestrašene so in kako ne vedo, kaj si začet z novo pridobljeno svobodo. večina se jih stiska po čim bolj ozkih in temnih kotih ter potrebuje kar nekaj časa, da ugotovi, da sta sonček in sveži zrak nekaj prijetnega in od sedaj naprej tudi stalnega.

Sejem Narava Zdravje 2012

Kot rečeno v enem od prejšnjih blogov, sem imela namen obiskati sejem Narava-Zdravje. Samo toliko, da malo vidim, kaj dogaja, kakšno je kaj zanimanje, če so kakšne novosti, če bo kaj (dobrega) za poizkusit, kaj ugodneje za dobit,... Kaj naj rečem? Bila sem tam. Ampak, da bi na meni pustilo kak pretiran(o) (dober) vtis? A-a.
Kot prvo razočaranje- ni razstavljal Planet Bio. Saj ne da jim delam reklamo, ker je v bistvu edina stvar, ki jih pri njih redno nabavljam pšenična trava. Sem pa upala na njihovo božansko čokolado. Pa padla mimo-bo treba spet svojo delat. Kaj češ. Kot največje razočaranje, totalni minus, ki mi je povsem pokvaril dan- razstavljanje živih živali. Ok, saj ne, da bi mi razstavljanje mrtvih bilo kaj bolj pri srcu, da se razumemo. Ampak živa krava NE sodi v prostor poln ljudi, ki se derejo in gnetejo ter bogo revico povsem vznemirijo. Mislim, če folk že trumoma dere na tak sejem zaradi zdravja (in narave), naj PROSIM pomisli tudi na zdravje krave. In pa seveda vseh drugih živali. Kot recimo tistih bogih kur, ki se tlačijo v (pre)majhnem boxu ali pa piščančkov, ki so v neki akvariju podobni zadevi in služijo kot živa igračka otrokom. Vse lepo in prav, prav je, da otroci spoznajo živali, ampak PROSIM naj jih spoznajo v njihovem naravnem okolju. Kar pa sejem poln živ-žava ni. Ljudi je pa nenormalno dosti, očitno nisem več tako čudna, ker se (malo) zanimam za svoje zdravje in (resnično) zdravo prehrano. Samo spet kritika. Sem tečna, ha? Pri nas so ljudje prepričani, da se zdravo je, če črtajo gluten in laktozo, pri tem pa ni potrebno omenjat, da vsaj 3/4 le-teh sploh ne ve, kaj eno ali drugo sploh je. In pa da je povsem okej in zdravo, če poješ kak nadomestek v obliki shakov (ne smoothijev, shakov) in ploščic, da je bio čips fuuuuul bolj zdrav & podobno. Junk bo vedno junk, pa če bo imel milijon bio-eko-zdravo-dietno-in podobnih oznak. Samo to je že druga tema. Nasploh je vse precej natlačeno in (z)mešano in na čase je spominjalo na kak boljši sejem, kjer bi eni želeli svoje izdelke kar metati za tabo. So ljudje, ki jim to več kot očitno ugaja, glede na to, da me je en stric, v želji, da bi prišel do svojega (morebitnega) freebie-ja, skoraj dobesedno pregazil. Whatevs.
Na + strani je to, da sem na račun teh poplav kuponskih ugodnosti, dobila za džabe karto, da sem ponovno prišla do presne tortice Lizinega vrta (tokrat čokoladno- dobra, ampak drugič grem nazaj k preverjenemu in vzamem borovnico, ki je TOP in moja naaaaaajljubša- verjetno zato, ker sem povsem in noro zatrapana v borovnice), da sem po izredno ugodni ceni dobila zgoščen jabolčni sok, s katerim se da delat božanske in Božanske sladice (po knjigi Marje Božič- močno priroročam!!), da sem preživela dan v Ljubljani, ki je prekrasno mesto, da sem si lahko pobližje pogledala domače sorte slovenskih jabolk,... 
Vsekakor je še kar nekaj prostora za izboljšave, največji korak pa je lahko to, da spredvidijo, da preplašano mukajoče bitje (ali katerokoli drugo, no), pač ne sodi v tak "cirkus".

kaj ne vidiš, kak' me je strah? pus'te me na pašniku! in pa mama kravica in bejbi mukica...noro, kak se majo kravice rade. <3

jabolka. ker so preprosto sadje, ki je del vsakdana.

mešano na "žaru".

dišeča sivka & vabljiva kopel.