Teorije zarot ali praksa lenobe?

Zadnjič mi med pogovorom en tip navrže, da je zmešano vreme posledica bombnih napadov, ki se dogajajo po svetu. Seveda mi to reče ta isti tip, ki se v 100 metrov oddaljen vaški market odpelje z avtom, ker a) tako najlažje pretovori svoje pločevinke in plastenke *vnesi poljubno pijačo* v varno zavetje doma in b) prepreči morebiten nateg, sicer neobstoječih, mišic. Razume se, da vse to odnese v plastični vrečki. Vsakič znova, dan za dnem.

Spet mi drugič, ta drug osebek, že skorajda z naslado zaupa, da so vsega krivi oni, tisti nad nami, češ saj veš, oni tam, ki imajo moč in oblast, mi pa smo nedolžne ovčke, krive samo tega, da ne znamo spredvidet, kako nas recimo "špricajo" z lufta in mamijo s potrošništvom.
 
A še komu nekaj ne štima? To iskanje izgovorov in prelaganje odgovornosti na drugega. Res, ljudje so mi prav smešni. Milo rečeno. Moj namen ni ugotavljat, koliko (ne)resnice je v teorijah zarot. Se pa muzam ob tem, s kako lahkoto ljudje tako prikladno privlečejo teorije zarot na plano, namesto, da bi se kdaj vprašali, kaj pa če lahko sam kaj naj naredim/spremenim. So pa teorije zarote gotovo eden (od) nobel izgovor(ov). Češ- kaj pa morem jaz, ugob, nemočen niče nad celo institucijo. Hkrati pa daje potuho, ker hej, ti moji dnevni sprehodi z avtomobilom, itak ne naredijo nobene prave škode v primerjavi s tem, kaj delajo tisti nad nami.

Pa daleč od tega, da bi sama bila svetnica. V končni fazi sem težkokategorni odvisnik od sodobne tehnologije in v (sicer) res skrajni sili, tudi sama kupim vodo v plastenki. Obožujem dolg in vroč tuš, nasploh imam rada svojo rit na toplem, sama misel, da bi se morala odpovedat letenju in potovanjih mi je nevzdržna,... tako da ja, daleč od tega, da želim pametovati in živeti kot puščavnik. Vem pa tudi, da je veliko tega, kar lahko človek naredi sam in z morda res malenkostmi, vseeno naredi nekaj in sprememba v pravo smer. 

Nekak najbolj me nervirajo naslednje stvari:


1. Zakaj vedno in samo avto?
Meni osebno se zdi poseben slovenski fenomen, ta bolestna odvisnost in ljubezen do avta. Avto kot hišni ljubljenček in vozniški izpit kot ultimativni dosežek posameznika. Če ne voziš, si čuden. Če greš peš, si čudak. Če pa uporabljaš javni prevoz, si najmanj gobav. Javni prevoz je lahko marsikaj, ni pa sramota. Sramota je mogoče edino slovenska železniška infrastruktura.
2. I'm a plastic toy in a plastic world...it's fantastic cuz it's all plastic
Plastika me spravlja ob pamet. Še bolj me spravlja ob pamet folk, ki plastiko brezglavo uporablja. Pride zadnjič teta v trgovino, vzame eno (1!!) pomarančo in jo pospravi v mini plastično vrečko. Je očitno bila prehlajena, pa si je vzela še eno limono. Ki je seveda tudi šla v svojo plastično vrečko. Saj razumem, kilo paradižnikov je res težje vrečt na tehtnico brez vrečke, ampak eno (eno, lepo prosim!!) pomarančo in kilo banan? Ali pa ananas, pač vse, kar pride v olupu in/ali vzameš po komad. 
Želim si, da bi na televizijah predvajali posnetke otokov smeti, ki plujejo po naših oceanih, živali, ki zaradi tega dnevno umirajo in kak vpliv ima to na koncu na nas, pa če je komu prav ali ne. Tako pa vrtijo telenovele pa resničnostne šove, ampak hej, folk je videt zadovoljen. Kar me privede do tretje točke...
3. A je še kje kaj zdravega razuma in kmečke logike?
Danes živimo v svetu, kjer smo z novicami in informacijami zasačeni. Ene še ne predelamo in pogoltnemo, ko nas že "obremeni" sencazionalizma polna druga...zato je treba do vsake informacije bit kritičen in jih znat sortirat. Kar je za večino očitno najtežja stvar na svetu, sploh ker se je tako komot "odklopit" ob branju tračev in naslajat ob katastrofičnih napovedih konca. Apokalipsa ne prihaja, v glavah večine je že. 
4. Bio bo rešilo svet
Poznam nekaj blaznih bio in eko ekstremistov. V svoji shrambi imajo vse bio, vse je eko, vse mora biti, če ni, očitno ni užitno. In pol jejo bio ajdovo kašo iz Kitajske. Kako hudiča je to lahko bio? Sama raje kupim tako domačo, po možnosti na kakem mlinu, imamo pa tudi pri nas več kot dovolj eko kmetij, kjer pridelujejo preverjeno odlične. Skratka- samo ker je bio, še ni nujno tudi v redu, je pa brez dvoma veliko boljše, če je v redu bio. Ergo- ni vsak bio, bio.
5. Iskat izgovore in odgovornost zunaj sebe
Ok, razumem, razumem, pač ni najlažje požret, da si za nekaj (lahko) kriv in pa (so)odgovoren. To niso lih občutki, ob katerih bi človek cvetel, so pa taki, ob katerih bi lahko zorel. In sprememba se vedno začne v nas samih, vzame pa malo časa in volje. Tukaj se mogoče velja vprašati- a je smisel življenja res v tem, da prideš samo čim bolj komot skozi v "blaženi" ignoranci?
6. Zakaj je tako težko sprejet resnico ali tiščanje glave v pesek
Tukaj pa naj kar tale članek opravi delo. :)

vir

Avtoimuna

Veselega Miklavža... danes ne bo nobenega prazničnega recepta, pač pa (še) en blog več o sprejemanju in življenju z AI boleznimi. Spisan že kar nekaj časa, navdih za objavo pa mi je dala Natasha iz bloga  Nutritiously Natasha in pa temu, da leto po tem, ko mi je tale, um, kolaps (?) zajebal potovanje po NZ, ponovno otežuje življenje. Kaj češ, c'est la vie? Očitno ja z AI.

Daleč od tega, da bi hotela jamrat, sem že mislim da enih milijonkrat povedala, da tole enostavno ni moj stil. 
Je pa z njimi (AI) hudičevo težko živet- zaradi širokega spektra stvari, od slabega počutja, sprememb, ki jih prinesejo, do tega, kako te začno gledat in obravnavat drugi, skratka ni da ni. Natasha govori o (ne)hvaležnosti. Kar je super tema, odlično izhodišče, kajti tudi sama sem se se že večkrat "hvalila", da sem za njih pravzaprav hvaležna, ker so me naučile drugače živeti, samo da vedno bolj ugotavljam, da je vse skupaj bila samo ena slaba, kilava tolažba.

 

Don't get me wrong, v določenem smislu sem jim res hvaležna- definitvno sem se bolje spoznala, mogoče celo preveč. Vse ostalo pa- no ja. Izgubila sem širok krog ljudi. Brez dvoma sem svoje prispevala tudi sama, neizpodbitno pa je dejstvo, da ljudje ne razumejo in ne marajo, če si bolan. Če si pokvarjeno blago. Ko svoj glavobol in slabo počutje, za "izgovor" uporabiš enkrat še razumejo, ko ga desetič, si odpisan. Pa čeprav ne gre za izgovor, gre za resnico.

 

Razumem. Navzen si videt skoraj povsem normalno. Eni to tudi skozi poudarjajo in ti povejo, da danes (poudarek na danes), pa  res ne zgledaš tako slabo. Um, hvala? Priznam, tole še premlevam in sploh ne vem, kaj si mislit, če sploh kaj, no. Ergo: večino časa izgledaš povsem "družbeno" sprejemljiv, kar naj za namene tega posta pomeni, da ne izgledaš kot zombijev izbljuvek v gipsu, zaradi katerega bi bil deležen ali posmeha in/ali (večinoma zlaganega) sočutja. Tega niti ne rabiš, ampak ker navzven izgledaš torej normalen, ti ljudje neverjetno težko verjamejo, da je lahko s tabo karkoli narobe.

 

Recimo, da je najbolj boleče, ko to prihaja od ljudi, ki so ti blizu. Na eni strani ti je (ali pa vsaj je meni) zelo hudo, ker jih obremeniš, hote ali nehote, na drugi strani pa boli, ko vidiš, da ti ne verjamejo, da si jim že odveč, da ne morejo več. Kar pa, verjeli ali ne, povsem razumem. Komu pa ne bi vse skupaj prišlo vrh glave? Ko bi le še dojeli, da bi mi bilo veliko lažje, če bi o tej svoji jezi, frustriacijah, skrbi, žalosti, whatever pač že je točno, z mano direktno spregovorili.

Ker tudi sama dajem skoze iste občutke. Ta-da. Včasih sem tako jezna, tako frustirana, tako naveličana. Daleč od vsega, kar trobijo vsi ostali- da moraš bit pozitiven, živet polno, bit vedno dobre volje, nasmejan, hvaležen, skratka cela paleta new-age in old-age poduhovljenosti in modrosti. Ki je bullshit. Sorry, ampak res je. Naveličana sem tega pritiska, ki ga ustvarja- da mora človek bit vedno vzor sončne sreče, če ne je konec.

Daleč od tega. To samo še pripomore k nesrečnemu vzdušju. Ko me vse boli in ko kljub vsemu trudu, ki ga vlagam v svoje življenje, doživim nov kolaps, sem res težko hvaležna in dobre volje in takrat bi mi to, da moram bit na silo srečna in skakat po luftu, samo še eno breme več. Da ne omenjam, da je fizično skoraj nemogoče, da skačem. :) Tega sem se morala naučit- da ko imam slab trenutek, ga pač imam. Se zaradi tega ne sekiram in da vse te razne oh-so-happy guruje izklopim. Jbg, pač nisem poduhovljen človek, nisem vehimentni optimist, sem samo človek, ki se bori z AI boleznimi in se še vedno sproti uči.

Ne zdaj tega vzet v smislu, da sem nek sebi smileči zateženec, ki ima vedno nekje na dohvatu ruke štrik, če bi stvari postale prehude. :) Imeti AI bolezen vseeno ni isto kot imeti gripo. Ne, ne boš je preležal, ne, ne boš je odpravil po kuri z antibiotiki. Ne, ne bo pomagalo, če boš šel na ono ali tisto dieto (lahko bo ublažilo simptome, ne bo pa odpravilo bolezni), nobene molitve, masaže, joga, meditacija,... nič je ne bo odpravilo.

In s tem se je treba sprijaznit in to sprejet, kajti šele s tem se lahko začenjo spremembe, ki so nujno potrebne. Tukaj je govori o velikih, aktivnih spremembah, ker skoraj dobesedno na novo gradiš svojo življenje, ki je bilo zamajano do temeljev. To ni pretiravanje, to ni preseravanje. To je preprosta resnica. Ki jo sprejmeš in potem začneš na novo graditi in pri tem vztrajaš, ne glede na vse.

Normalno, da se ob tem spremeniš tudi sam. Sprememba je neizbežna. In razumem, da je tudi to lahko frustracija za druge. Samo kaj pa mi, ki se s tem borimo? Dnevno s tem živimo? Ali res toliko zahtevam, ko prosim, da se naj kdo včasih postavi v mojo kožo?

Bottom line: življenje z AI zna bit pasje in takrat ko je, si lahko upravičeno tečen in driskast. Pika. 

vir

 vir

Miha Mazzini slači Slovence*

Sem enkrat rekla, da bom pisala tudi o knjigah. To je bilo takrat, ko me je tista, sicer bolj trdo napisana knjiga o oranžnem knjižničnem mucu spravila v hlipajoč jok. Kar nekaj pomeni, ker zelo redko jočem, kaj šele hlipam. Potem pa dolgo nisem napisala ničesar. Pa sem vmes veliko prebrala, le da me nobena knjiga ni več ne spravila v jok, niti tako navdušila, da bi jo morala delit. Do sedaj. Ko sem prebrala zbirko kolumn Če ti kaj ni prav, se pa odseli, pod katero se je podpisal (genialni) Miha Mazzini.

Kaj naj rečem, kot pa wow. Kje sploh začet? Mazzini je genij in ne vem, kako sem lahko do zdaj spregledala te kolumne. Verjetno bo posledica tega, da na Siolov portal izjemno redko zajadram in tega, da sem takrat bila zaposlena predvsem sama s sabo in ugotavljanjem, kaj mi je. Enivej, point je- nikoli ni prepozno in zdaj ko ga lahko berem vsega hkrati, vsaj ne rabim kot kak odvisnik komaj čakat, da dobim nov fix v obliki kolumne.

Priznam, da sem brala počasi, ker je knjiga prehud zalogaj, da bi jo lahko človek prebral na dušek. Se mora vsebina usest in vsako zgodbo, ali pa vsaj večino, moraš "prebavit". Kar pomeni, v mojem primeru vsaj, da o njej razmišljam...veliko, ker a) name naredi vtis in b) ker je tako stvarna in resnična,  da še kar ne morem verjet, da je lahko nekdo tako razgalil Slovence. Od tod tudi naslov bloga*. Saj je kar nekaj avtorjev, ki pišejo podobno, a še nisem naletela na koga, ki pisal tako- stvarno in humorno.

Če bi slovenski človek bil dovolj zrel in samokritičen, bi se Mazziniju iskreno zahvalil, ker mu ta s svojo vrhunsko in detajlno analizo prihrani terapijo, preko katere bi ugotavljal, kje tiči razlog za njegovo "smolo" in nesrečo ter začel aktivno delovati v smeri sprememb, ki bi to odpravile. Seveda se to ne bo zgodilo. Kot že sam Mazzini mojstrsko ugotavlja in poudarja- spremembe so nekaj hudo slabega, nepotrebno zlo. Krivec/sovražnik pa sevedno vedno nekje nekdo zunaj, sovraštvo pa obrnjeno vase.

Oh, ko se združita mojstrsko besedišče in poznavanje antropologije, je rezultat lahko samo čisti užitek in naslada, ki sledi ob branju. Tako da- takoj po knjigo! Knjižnica je dobra prva izbira, vendar močno priporočam nabavo knjige, ker vedno pride prav. Pravzaprav, če mene kdo vpraša, bi jo dala za obvezno čitvo. Morda pa bi se lahko z njo začela nova era slovenstva!

vir

Vegan As(s) # 2

Pa da nadaljujem s svojo vegansko (r)evolucijo.

Veganstvo mi je torej pomagalo pri marsičem. Prvič -pomagalo mi je premagati strah pred hrano. Pred tem mi je namreč vsak obrok predstavljal velik stres, ker so mu takoj sledile težave. Hrana je postala moja sovražnica, brez nje pa seveda nisem mogla. In to, da sem lahko spet jedla oz. da lahko spet jem in da ni več spahovanja, napihovanja, bolečin, nobene stigme, nobenega občutka sramu in izolacije. Že to samo po sebi je razlog, da veganstvo enostavno obožujem.

Drugič- izkazalo se je, da me je ta "normalna" prehrana skoraj ubila- mleko, jajca, soja, histamin, laktoza, konzervansi, sladkor... niso moji prijatelji. Daleč od tega. Ker sem v času prehoda na veganstvo, dočakala tudi test za nutritivne alergije, me je zdravnica celo pošteno skregala, češ, kaj se grem oz. igram, da bi zdaj morala jest vse, da bi se lažje videlo, kaj mi dela težave. No, na koncu se je vseeno videlo in boga dohtarca se je razburjala zaman. :) Po teh testih sem pogumno stopila na pot na veganstva in nikoli več pogledala nazaj. Fizično počutje je napredovalo in sledilo je izboljšanje, izkazalo pa se je, da so največji strup in alergen hkrati kar ljudje...

Pametovanje, žalitve, vmešavanje, obtoževanja, sodbe in razsodbe,.... U know. The usual. Ker baje še strokovnjaki ne vedo, kaj je to uravnotežena prehrana, da ješ preveč enolično, da boš zdaj zdaj umrl, ker od rastlinic nihče ne more živet. Ker kje so pa beljakovine? Pa kalcij? Železo. Vitamini. Ma ja no, kdor je sam vegan, verjetno ve, o čem govorim...
Pa nikdar nisem želela, da bi se komu smilila, niti tega nočem zdaj. Želela sem si samo malo razumevanja. Najbolj pa tega, da bi mi kdo verjel. Verjel, da ja, imam AI bolezni, ki so resnične in da je bilo moje trpljenje grozljivo. In ker nisem ničesar od tega dočakala, sem bila jezna. Danes vem, da je jeza eno najhujših in najgrših čustvev, kar pa ne pomeni, da se jo mora potlačit in ignorirat, pač pa jo je treba sprejet, ugotovit njen izvor in it čez njo. In sem šla- z znanjem, ker je ta najboljše orožje.

S kolegom googlom sva  preiskala vse možne simptome, vse mogoče kombinacije, možnosti, prebrala ogromno člankov, znanstvenih dognanj. Sama sem ob tem še postala pravi mini ekspert v kuhinji in o hrani...

 

Kar je samo še en razlog več, da se zdravnikom ne pustim več jahat. In tudi razlog, da ostajam na takšni prehrani. Zdaj, ko počasi minevata dve leti in ko je- z izjemo mojega Hashija z nedelujočo ščitnico in hormoni, ki delajo po svoje- vse drugo okej.  Prehladov praktično ni, za kožo ne rabim nobene super kreme več, pa nič ne srbi in ne zateguje, tisti lišaji, ki so izgledali, kot da bi nekdo na meni izvajal eksperimente ali izvajal mučenje z ugašanjem cigar, neprenehno jokanje in smrkanje zaradi sezonskih alergij, tisti težek občutek po jedi, refluks...kaj je že to? Baje imam tudi kronični gastritis Ne vem, kdaj sem ga nazadnje občutila.

Eden od virov jeze je bil tudi ta, da sem se spraševala, kako je mogoče, da tega nihče ne spredvidi, vsi pa vidijo samo to, kako sem suha sem in kako je razlog za vse moje trenutne težave izključno prehrana in pomanjakanje nečesa v njej? Kako to, da se potem to pomanjkanje ne vidi na krvnih testih?
Mogoče je pa čas, da se vzame bolezni ščitnice malo resneje in se začne zavedat, da TSH ni vse in da človek ni napsihiran hipohonder, ki išče pozornost, pač pa bolnik. Le da so naše bolezni nevidne, zato pa nič manj resnične in da imajo mnogo podob in spremljevalk. Samo to je tema že za kako drugo debato. Moj point je samo ta, da moje veganstvo NI razlog za moje kronične in/ali avtoimunske bolezni.

Tretjič in n najboljše pri tej (r)evoluciji? Če sem začela zelo sramežljivo, obremenjena s tem, kaj si bodo mislili ljudje, kako bodo to sprejeli, danes nimam več težav s tem. Sem veganka in to povem s ponosom. Na začetku pa je težko- ljudje te imajo za ekstremista, fanatika, čudaka. Družbena stigma in izoliranost sta veliki. Baje si prezakompliciran, da bi te kdo povabil na kosilo. Ali pa da bi ti nekaj prinesel. (C'mon ljudje, kila banan pa smo dobri, skuhat riž v (piranski) soli in narezat bučke in paradajz pa tudi ne more biti taka jaka umetnost, ali pač?)
Bistvo oz. tisto res najboljše pri veganstvu pa je tista notranja sprememba. Tu je govora o tej evoluciji. Začela sem resda zaradi svojega zdravja, ampak radovednost te vleče naprej in ko zveš vse o predelavi hrane, kaj dajejo skozi živali,... to te spremeni, hočeš nočeš. Ne gre več za samo za prehranjevanje, gre za en čist drug življenjski stil. ♥ Novi pogledi, nova spoznanja, nekaj, česar še ne znam popolnoma ubesedit, je pa fenomenalen občutek. :)

Za zaključek samo tole: prehranjevanje- takšno ali drugačno- je v bistvu ena največjih odgovornosti, ki so na nas posameznikih. Samo večini je odgovornosti najlažje preložit na druge, paše pa bit pameten za druge. Ko bi le bil vsak zase pameten, odgovornost prevzel nase, bi bilo marsikaj veliko lažje.
Aja, še en plus veganstva- moja glava še nikoli ni bila tako polna idej in kreative, da dnevi niso dovolj dolgi in ni dovolj prostega časa, da bi vse poskusila. Ker je veganstvo dobro za živali in okolje, samo še toliko bolje!

PS: ne morem, da ne bi omenila, koliko ljudi me sedaj sprašuje za nasvete in koliko se jih naenkrat zanima za zdravo prehrano, sploh ko/če tudi njim samim zagusti zdravje...osebna izkušnja je očitno res edina prava brca v rit :D
 

vir

Vegan as(s) # 1

Ker počasi minevata 2 leti, odkar sem se podala na pot veganstva in ker se približuje veganski november, bosta ta in naslednji blog posvečena veganstvu in do sedaj prehodeni poti. Hkrati pa odgovor vsem, ki so in še me obravnavajo kot orto/ano/vsereksično hipijevsko fanatično ekstremistko. Jap, ni lahko biti vegan s kronično boleznijo. :D

Verjetno sem že milijonkrat povedala, da sem z veganstvom začela iz zdravstvenih razlogov. Bili so torej časi, ko se mi o prehrani in načinih prehranjevanja ni niti sanjalo. Ko sem jedla "normalno" hrano. Kao normalno vsaj. Ker nekje globoko v sebi sem vedno bolj težila k zdravemu izboru, ampak okej, to ni poanta. Situacija danes: povsem drugačna. Danes sem veganka, z velikim znanjem o hrani- obožujem jo, rada jo pripravljam, o njej debatiram, najraje v njej uživam. Zahvala za to gre mojemu t.i. mračnemu obdobju oz. obdobju, ko me je moje lastno telo hotelo deložirat.

Eni pravijo, da grem v ekstreme in da sem fanatik. No ja, kot rečejo angleško govoreči- kdor ni prehodil milje v mojih čevljih, ne more sodit. Dnevno živeti s krčevitimi bolečinami, ki ne dopuščajo, da stojiš zravnano, prebavo, ki dela čisto po svoje in to tako, da sploh ne dela. Jap, meni jo je pošteno zagodlo in ob prejetju diagnoze "ščitnica", se sploh nisem mogla posvetiti le-tej, ker me je v svoje kremplje dobila prebava. Danes vem, kako je vse skupaj povezano, kako kaj deluje in kako zelo pomembna je pametna in pravilna prehrana, ampak zato sem morala skozi pekel. Pekel, ki je trajal skoraj 2 leti in v katerem se je porušilo vse, do samih temeljev. Svoje življenje, ki je izgledalo kot da sem zaprta v stekleni kupoli, kjer lahko druge le opazujem pri tem, kako živijo, sama pa ne morem nič, kot da sem ujeta v kletki, ki ni niti zlata, sem sovražila. Milo rečeno. Sama sebi sem se gabila in nisem zares verjela, da je izboljšanje sploh mogoče. Pa je bilo. Moja večna trma in/ali nepoboljšljiv optimizem in pa prijateljevanje z googlom sta me pognala v mrzlično iskanje rešitev, ki je pripeljalo do sramežljivega flirta z vegansko prehrano.

Da ne dolgovezim: veganstvo me je vrnilo v življenje in mi ga vrnilo. Ne morem pa, da ne bi omenila, koliko živcev me je prehod na veganstvo stal. Že pred tem sem bila en tak posebnež, čudak. Saj veste, kako je pri nas- vsaka vas ima svojega in naša ima mene. :) Največji stres- kako povedati domačim, ko pa jih je že dovolj skrbelo moje vse prej kot bleščeče zdravstveno stanje, skupaj z mojimi kilami v minusu in vsesplošno priznano dogmo o tem, kaj je "normalno" prehranjevanje- ne, ni bilo lahko. Sploh zaradi polen, ki ti jih ljudje tako radi mečejo pod noge.

No, nazaj gledano- je bilo več kot vredno vztrajati. To pa zato, ker se sedaj izkazuje za eno daleč najboljših odločitev, ki sem jih kdaj sprejela, pa čeprav sem začela zaradi egoističnih vzgibov- sebe in svojega počutja.

To, da me je veganstvo vrnilo v življenje sem že rekla, zdaj pa še ena močna, povsem hipijevska- veganstvo me je tudi osvobodilo in marsičesa naučilo. Pa prisežem, da nisem nek new-age hipster/anarhistični hipi, ki bi objemal drevesa in pozdravljal sonce. Načeloma sebe dojemam kot čisto skuliranega, dokaj povprečnega predstavnika človeške rase, čigar prehrana pač bazira zgolj in samo na hrani rastlinskega izvora. In zato me toliko bolj čudi, od kod ta stigma in od kod ta močna potreba po njej?

Kakorkoli že- moji osvobujoči revoluciji je sledila tudi evolucija. C'est la vie ali nekaj. In potem, ko so tisti "pravi prijatelji" (kao iz mesa in krvi) pozabili, da živim in očitno mislili, da se je moje čudaštvo poglobilo in da je nedelujoča ščitnica nekaj nalezljivega, je moj edini zaveznik v času najhujšega trpljenja postal google Skupaj sva naštudirala za naprej in za nazaj materiala. Spoznavala vegansko prehrano, pa prehrano nasploh. Moč, ki jo ima ta. Pomembnost. Kak temelj je. In kako grdo se dela z njo. Pa ni važno, kake vrste jedec si. Svinjarija je pač svinjarija, ne glede na to, ali je rastlinskega ali živalskega izvora.... Ampak več o tem v drugem delu. :)

vir

Halo, inspiracija?

Kje si? Resno...tale moj blog kar stagnira. Milostno rečeno. Enostavno mi ne steče ne s pisanjem, ne z idejami, da časa niti ne omenjam. Hkrati se pa točno zavedam, da je tale s časom bolj izgovor oz. slaba tolažba. Enosotavno se bo treba zbrcat v rit pa videt, če mi bo uspelo najt dovolj volje, da nadaljujem s pisanjem. Tole danes je že nek napredek, ha? Pa čeprav kot posledica jeze in bolečine. Jbg, vse je navdih ali nekaj...ali vse je treba izkorstit sebi v prid. Če ti nekdo vrže limono, pa naredi limonado. Pa da vidimo...

vir

Voliti ali ne- to je zdaj vprašanje

Nope, ne morem mimo njih...volitev, namreč. Mislim, da sem si že enih ž-njkrat obljubila, da se ne bom več sekirala glede njih, pa se očitno še kar vedno. Volitve so namreč ena taka stvar, ki se je vedno udeležim. Sem pač ena od tistih ta čudnih (jbg, človek mora svoj status vedno utrjevat. :D) Če že drugega ne, se jih udeležim vsaj iz spoštovanja do prednic, ki so morale veliko preveč prestati in pretrpeti, da so dosegle, da je tudi nas glas upoštevan...in gotovo se niso borile zato, da bi zdaj ta glas ostajal tiho, ne glede na to, kak izbirek na koncu dobiš.

In oh boy, te volitve so res en sam izbirek. Samo kaj ko ti ta izbirek, hočeš nočeš nekako vsaj oblikuje življenje.

Ok, na eni strani imamo staro garnituro, kot jih nekateri imenujejo. Od teh mojega glasu ziher ne bo dobil nihče. Um, koliko popravnih pa mislite, da lahko imate? Pa dokler boste naprej vlekli to kurčevo preteklost pa ne preboleli enih stvari, sprejeli odgovornosti, pokazali, da ste resni, spoštovanja vredni, zreli ljudje, NI šans, da dobite moj glas. No ja, sicer pa če bi to vse bili, verjetno nikoli ne bi silili v politiko ali pa v njej vztrajali. Priznam, bila sem v politični stranki, ampak shit ej, to je ena tak umazana igra, da se je res lahko greš samo, če si tudi sam malo umazan. Pa ne tisto dirty v dobrem smislu.

Novinci? Nihče mi ni ravno prepričal, vsi me puščajo ravnodušno in dvomečo, nekateri morda tudi zaradi neposrečenih imen. Ne vem, ali je to, da nastopiš z nečim tako (za politično stranko) neizvirnim imenom, kot je tvoje lastno, pomeni da si čisto brez domišljije ali pa blazen ego in ne eno ne drugo mi ni ravno všeč. Veliki egi so to kuro že čisto oskubili in zmučili, za njeno okrevanje pa bo potrebno vsaj nekaj domišljije.

Kar sama pogrešam je absolutno več ISKRENOSTI. Mislim, da je čas sajenja rožic v obliki izrečenih puhlic in besed, ki jih ljudje domnevno želijo slišat že zdavnaj minil. A ti ljudje (?) res ne vidijo, da je folk apatičen, naveličan, žal pa tudi lačen? Poleg hrane, sprememb, ampak takih dobrih.

Da država postane učinkovita, delujoča, da se končno napišejo dobri zakoni, ki ne puščajo milijon interpretacij in upogibanj v lastno prid ter so bolj luknjasti od ribiške mreže. Da se začnejo tudi izvrševat, da dobimo dobre ustrezne pristojne službe, ki ne bodo same sebi namen (in deljenja služb tistim s ta pravim pedigrejem), da se ta kura začne zdravit in si opomore.

Ampak za vse krivit samo državo ni fer. To smo ja mi vsi in prej ko se bodo ljudje tega zavedali, boljše bo. Odgovornost nosimo vsi, vsak zase. Tudi s tem, da svojo rit eno nedeljo odlepiš do kavča in se sprehodiš do volišča ali pa to narediš pred nedeljskim izletom.
Riti, ki tega ne naredijo pa mi pol jamrajo in težijo imam PK. Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane- grafit, ki "krasi" MB mi je precej pri srcu, samo to še ne pomeni, da ga moram vzet tako dobesedno!

Kakorkoli klavarno in prehitro se je že moja NZ dogodivščina zaključila, sem iz nje prišla obogatena z marsikatero modrostjo. To bo verjetno posledica druženja z ljudmi iz vseh vetrov, predvsem pa s kiwiji, katerih življenjska filozofija je zame osebno ena bolj posebnih...in modrih. Poleg vodila, da ne kompliciraj, sta mi v spominu ostali še dve, ki sem jih "izvedela" pri družini, ki mi je zelo pri srcu in ima v moji NZ zgodbi čisto posebno mesto.
Prva je ta-med debato o stanju v Evropi in politiki pa angažiranosti ljudi je bilo rečeno, da se tam s politiko kaj dosti ne bavijo (po mojih izkušnjah se, vsaj v primerjavi s SLO, sploh ne), da pa se močno zavedajo, da so politiki tam zaradi njih in da se tega zavedajo tudi politiki, ker če ne delajo dobro, odletijo. Žal nisem ostala dovolj dolgo, da bi spoznala, ali to drži tudi v praksi. V teoriji, baje da ja, sploh ker so kiwiji neverjetno dobro osveščeni in organizirani, predvsem pa enotni in kooperativni, ko pride do tega, da morajo zagovarjat in dosečt svoje pravice. Tukaj mi je bilo rečeno še to, da je to včasih potrebno naredit iz. dosečt bolj udarno,...jap, doli so ljudje osveščeni, živijo mimo politike, vedo, kaj so pravice IN dolžnosti, spoštujejo oboje in zahtevajo, da sistem deluje v obe smeri. Če pa jim kdo recimo stopi na rep, potem zacivilijo in udarijo nazaj, ampak tako, da ima učinek. Nič kaj drastičnega. Na primeru- doli vlada neka posebna disciplina, tak je pač moj vtis, če jim kaj ne ugaja, bodo to znali hitro povedat- tudi na ulici. Samo ne ulici v smislu, ki se je dogajala pri nas. Protesti so doli precej pogosti, npr. za boj za nedrilanje pri Antarktiki in ljudje to jemljejo resno, se jih udeležujejo in so celo slišani. Brez da bi morale goret ulice in padat granitne kocke.

Ta druga modrost, ki sem jo slišala, je ta, da ljudje ne bi smeli živeti v preteklosti in je vleči naprej, je obžalovati in vedno znova pogrevati. Da so stvari takšne, kakršne pač so, da zamere niso zdrave. To je sicer en tak common sense-zdrav razum, ampak očitno je ta v tem delu sveta v hudem deficitu.

Kar SLO rabi (po mojem skromnem, čudaškem mnenju/pogledu) je to, da končno odraste. Država = ljudje, to s(m)o (mi) vsi, vključno s politiki. Ločevat se na "naše"-"njihove" samo še poglobi brezup. Politiki niso nič drugega, kot pa od preostalih sodržavljanov izvoljeni predstavniki, ki odgovarjajo prav, ja no, tem sodržavljanom in če že ne gre z granitnimi kockami, potem naj se da še ena šansa volitvam... Predat se in omagat pač ni rešitev. To je sicer ena taka vseslovenska, grda, grda lastnost. Smilit se samemu sebi in prepuščat apatiji. Verjetno zato, ker se je lažje smilit samemu sebi in se pomilovat kot ukrepat. Mogoče res totalno naivno in čeprav še vedno ne vem, katerega (vola) volit, bom vsaj volila=ukrepala. Upam, da večina tudi. Pa da nam končno uspe izvolit dobrega vola! :)

But I Won't Back Down

Izraz morda res ni najlepši, ampak zadnje dneve je vse nekako v ku***. Zato tudi manj blogov. Včasih človeku vse dol pade in tudi meni je. Kot prvo sem se odločila za ene stvari, ki bodo v moje življenje vnesle velike spremembe, upam pa, da dobre in da je (bila) odločitev prava.

Najbolj pa me seveda jezi in frustrira zdravje. Še bolj kot to- naš zdravstveni sistem. Mislim, če bi mi kdo vse to pripovedoval, majkemi, da bi bila skeptična in bi rekla, da pretirava. Ker pa doživljam na lastni koži, lahko rečem samo ne-me-j***. Resno. Trenutno bi bilo najbolj blagodejno enega konkretno zažgat po gobcu. A je to že grožnja? Kdo ve, v tej kuri je vse mogoče, mogoče mi pride kdo trkat na vrata pa me bodo KONČNO vzeli resno?

No, kakorkoli se to že vse zapleta, nikakor ne pride do odgovorov, ki jih rabim. Kot recimo, kaj mi je. Ma, če bi mi že kdo dal vsaj občutek, da me resno jemlje, bi bilo nadkul in bi mi namenil vsaj neki duševni mir (đizs, da jaz govorim o duševnem miru, lol, se vidi, da je situacija resna).
Čisto tako-trenutno sem na točki, ko mi je čisto VSEENO, kaj mi diagnosticirajo, samo da se že premaknem z mrtve točke! In da ne postanem ena zagrenjena babura. Resno. Tega sem se zavedla prejšnjič in v glavi mi je samo naredilo klik. Čakaj, čakaj...a bom res pustila, da postanem eden tistih ljudi, ki so večno zamorejni, z ostrim in besnim pogledom, ukrivljenimi ustnicami, brez vsakega nasmeška, heca, veselja in optimizma?! Bom ob vsem, kar sem že dopustila našemu zdravstvenemu sistemu, sedaj dopustila, da mi vzamejo še to? NE! Niti slučajno.
Toliko zdravega razuma še vedno imam, da vem, da sem za večino svojega počutja in dobrobita odvisna samo od sebe in tako ne bom pustila, da me njihov nonšalantni, totalno neprofesionalni odnos še mentalno zjebe. Zagrenjenost odpade. Sicer bi se ji včasih bilo res najbolj komot prepustit, se zavlečt v en kot in smilit samemu sebi. Samo da to ni smisel življenja, vsaj ne mojega.

Enivej, nočem po tej poti. Po drugi strani pa sem tudi naveličana čudnih in dvomljivih pogledov, ki jih dobivam. In glede na to, kako se včasih počutim, pač čutim potrebo, da o svoji boleznu/stanju/u name it, spregovorim. Ne zato, ker bi hotela sočutje, trepljanje po glavi in tisto "oh ti boga revica, na lej, vse bomo naredili namesto tebe". Niti ne zato, ker bi se hotela komu smilit ali nanj karkoli prenašam. Povem pač, ker je dejstvo v tistem trenutku. Jbg. Če imam glavobol, ki spominja na vakumsko sesanje in mi tam nekje v notranjosti prsnega koša vse trese in komaj stojim, je to pač nekaj, s čimer živim. In če mi v tistem trenutku ravno ne omogoča, da bi cvetela kot rožica, to tudi povem, ne ker bi hotela strašit ali se izognit čemerkoli, pač pa ker tako je. Sicer sem sama rabila neverjetno dolgo, da sem sprejela to ali te bolezen oz. bolezni...in vem, da zna bit neugodno tistemu, ki o tem sliši, čeprav brez potrebe. Če do zdaj nisem "tja padla", tudi v prihodnje ne nameravam, tako ni panike, da bi kdorkoli moral skrbet. Samo "skrivat" se mi več ne da, bemti, saj pa ni nekaj sramotnega, no. Koliko ljudi nonstop jamra, da so utrujeni, da jih malo boli glava, pa križ, pa ne vem, kaj še vse, pa so v bistvu drugače zdravi. Priznam, da sem včasih malo alergična na njih, sploh na take, ki vase tako ali drugače dajo vso možno svinjarijo, potem pa jamrajo, kak jih vse boli, kak se redijo, kak so ono, kak so tisto, kao "bogi" v glavnem (no shit Sherlock)...
Ampak ja...blog o sprejemanju bolezni, o tem, kako so nekateri neodgovorni do svojega življenja in sebe ter kako NEdeluje naš zdravstveni sistem, so blogi zase. Vsak zase. Morda, če mi bo oz. ko mi bo. Ker pisat o tem, mi res pomaga. Jbg, vsak rabi neko svojo terapijo...:)

Hormone(s) bitch

Argh, nerada jamram in se pritožujem, ampak trenutno imam vsega dovolj in upam, da tole ne bo izpadlo kot eno bedasto in bedno jokcanje, ker ni, samo to moram spravit ven iz sistema. Enostavno moram, tako da ja...I'm sorry for all the whining and bitching...not. Naj bo to hkrati tudi eno kao odprto pismo vsem ''mojim'' zdravnikom, ker sori, samo imam vas poln kufer. Vas in tega, kako me obravnavate, pa sistema samega pa...ja, v glavnem vsega. Poleg tega me daje še hud kiwi blues, to kislo vreme pa samo še pripomore k temu, da sem danes extra tečka.:)

Kje začet torej? To, da se zaradi zdravja vračam predčasno domov, sem itak že povedala. Se zaradi tega počutim bedasto? Mogoče sem se na začetku, zdaj pa več ne, počutim pa se naveličano, ker sem praktično od prihoda nazaj ponovno vržena v nikoli razumljen in logičen sistem slovenskega zdravstva. Dragi moji/naši zdravniki...nisem ping pong žogica, m'kay. Ne se me tak podajat. Nisem hipohonder, ne iščem in ne hlepim po pozornosti niti po ljubezni ali karkoli pač že mislite, da manjka tistemu, ki veliko skače okrog vas in ima občutek, da mu vse fali. Meni dejansko nekaj fali. Saj tud meni osebno ni najljubše, ker vas toliko morim, samo jbg, baje ste zato tam. Baje ste vzeli celo neko težko zaprisego. Sori, samo večini ni videt. Lahko imate tako naluknjane možgane kot jaz zadnje čase (živela možganska megla) in bi jo morali obnovit vsako leto ali pa že prvič vzet bolj resno (zaprisego, pa paciente tudi, seveda).
Ne me odpravit s skomigom in nestrpnostjo. Tudi jaz bi raje čas preživela nekje na kavici oz. čaju, no. Pravzaprav bi se v tem trenutku raje še potepala po NZ in delala, karkokoli pač že bi. Ampak tako pač je, nekaj mi fali, ja, vem, da sem mlada, ne rabite se tak čudit ob mojem letniku, lejte, tudi mladi lahko zbolimo. Pa ja, majkemi, da si ne zmišljujem, no. Verjamite, da je tudi meni noro naštevat vse te simpotome, ki jih je zdaj že toliko, da si jih moram celo zapisat. Pa ne zgolj zaradi možganske megle. Pa tudi pretiravam ne. Vsi mi rečejo, da dobro zgledam (ne samo zdravniki, ampak tako je vsesplošno mnenje, očitno). Ok, super. Hvala. Ko me kdo vpraša, kako se počutim, bo itak dobil samo en odgovor- v redu/fajn, hvala, pa ti? Kaj pa naj rečem? Um, živčno in tako slabotno, da komaj stojim in sledim pogovoru, z glavobolom, kot da mi nekdo razbija in tolče po možganih,... am, mislim da ne. Kdo pa bi si želel to slišat. Jaz že ne, pa mi ni problem govorit o tem, da pač zdravje ni A OK, pač pa mi gre na živce, ker imam občutek, da izpadem kot ena pozornosti potrebna žali baba. Kar pa nisem. For fuck's sake, še 30ke nisem zabila, pa imam daljši spisek bolezni, kot nekdo, ki ga naravno pobere pri 30x3. Vse jemljem precej stoično, flegmatično, s humorjem-vsaj poskušam, pa seveda ni vedno najlažje. Malo me tudi skrbi, še bolj me skrbi, kake skrbi s tem povzročim drugim, tistim najbližjim, to me osebno najbolj ubija.

Itak se nima smisla tolčt po glavi in objokavat, ker zdaj pač je, kar je in zažalit se, a-a, so not my style! Bi pa izredno rada vedela, kaj je to trenutno, zakaj tako katastrofalno počutje, pa čeprav baje zgledam kot en žareč sonček (spet, hvala, ampak mogoče nekdo vseeno rabi tudi optika?). Ker si očitno v našem zdravstvu sodelovanja in celostnega obravnavanja ne znajo predstavljat, se me podajajo kot ping pong žogico. Čisto konkretno- pridem do endokrinologa, ker imam veliko simptomov, ki so vezani na hormone, pa mi reče, da to zelo verjetno niso hormoni, ko pa pridem do specialistov, kamor me privedejo posamezni simptomi, pa mi rečejo, uf, to bojo pa ziher hormoni. Um, okay, jaz nisem noben ekspert, saj vem, samo c'mon, nekaj mora bit. O čakalnih dobah, odnosu nekaterih in podobnem, niti ne bi...
Priznam, da veliko preberem. Verjetno zelo preveč, ampak ne zato, da bi potem prišla z novim in seveda pomanjkljivim znanjem in poskušala bit bolj doktorska od doktorja, pač pa zato, ker me zanima, ker bi rada prišla enim stvarem do dna. Samo da sem zdaj pregorela, natančneje par dni nazaj, od vsega tega branja pa slabega počutja pa vsega, tak da sem zdaj na točki, ko se mi za vse čisto enostavno in sladko jebe. Točno tak. Že prej se mi je šlo predvsem za to, da nekaj najdejo in začnejo zdravit ali karkoli že pač, zdaj pa sploh, čisto vseeno mi je, kaj najdejo, samo da bi me že lepo prosim, nekdo končno vzel resno!

In tule se bo moje jamranje danes končalo. Pravzaprav pa niti ne, ker želim zaključit bolj pozitivino. Jap, naše zdravstvo lahko kritizirajo oz. kritiziramo koliko hočejo/mo, sama lahko potrdim, da je sistem ne samo gnil, ampak da je že zgnil, da so eni zdravniki totalni kreteni, ampak hej, so tudi samo ljudje in med ljudmi je žal kar nekaj kretenov. Tudi v zdravniških vrstah. Kljub vsemu pa moje izkušnje potrujejo, da jih je na srečo še več čistih srčkov. Sori za tale pocukran izraz, ampak res so srčki in sončki. Ker so srčni in super prijazni, recimo en tak primer je UKC MB. Sicer imam od tam tudi najslabšo izkušnjo, ampak nad njo prevagajo vsi ostali, ki kljub temu, da delajo v takšnem nesistemu (lepo vas prosim, postavite se malo v njihovo kožo-oni so tam dejansko vsak dan, tam delajo), ohranjajo tisto pristno človečnost in toplino, ki je tako prepotrebna na svetu samem, še posebej pa, ko ti nekaj kao fali. In takšnim gre iskrena hvala.

to je to.

čisto neumesna, ker nima veze z veganstvom, ampak hkrati ima. veganka sem res postala predvsem zaradi zdravja=prebave, potem doživela "evolucijo" in se podučila še o ''morali'', tisto zadnjo pa tudi drži, samo da ne drži, da sem veganka zaradi tega. pač pa, ker se vsi piknejo v tole in za vse krivijo veganstvo *le-sigh* ko bi le kdo tudi slišal, da imam težave že um, predolgo, veliko veliko let, veganka pa sem komaj dobro leto. ampak ne. krivo bo, ker ne jem mesa in pijem mleka. love your hormones, bitches, they matter!!

True&Real

Januar je mesec osveščanja o boleznih ščitnice in zaradi vsega, kar se (mi) dogaja čutim, da je prav, da tudi sama prispevam svoj "piskrček" (oz. besedo) pri širjenju zavesti o resnosti in resničnosti (!) teh bolezni.

Stvar je pač taka- če imaš fuč ščitnico (Š), ljudje, ki ne vedo, kakšno je življenje s kronično, avtoimunsko boleznijo, vse to pripišejo poceni iskanju pozornosti, preobčutljivosti, sindromu crybaby a.k.a. attention whore, hipohonderstvu, preveč časa in verjetno še kakemu pomanjkanju ljubezni v otroštvu, takim in drugačnim kompleksom, pač. Saj razumete.
Hja, ko bi le bilo vse to res. Včasih je lažje bit crybaby, kot pa se dnevno borit s tem in nikoli ne zagotovo vedet, kaj bo prinesel nov dan. Ma kaj dan, včasih že naslednja ura. Pa daleč od tega, da hočem jamrat, da se hočim smilit.

V mojem primeru se je začelo z diagnozo brez prave obrazložitve, tabletami in vse bi moralo biti okej, samo da pač ni. Pogledi Hipokratvoih zaprisežencev v stilu ''oh, prosim, nehaj, spokaj, hvala lepa", te pustijo samega in rahlo izgubljenega.

Seveda vzame svoj čas, da bolezen sprejmeš sam, da se navadiš živeti z njo, da jo spoznaš in da pri tem na novo spoznaš tudi sebe, svoje telo. Zahteva to, da ga poslušaš.
Sam s sabo daješ skozi boje, kaj pa če je res vse samo v glavi, kaj če me telo boli, ker sem len pacek, ki se enostavno ne spravi k športu in nisem resnično tako utrujen(a), da ne morem premaknit noge oz. je prav to posledica negibanja? Zakaj mi je tako težko najti voljo za karkoli? Zakaj me vedno mrazi, kaj če je boleče grlo in hripav glas samo posledica prehlada? Kaj če je to, da znam bit tak značajski podn' včasih, samo odraz mojega dejanskega značaja? Kaj če samo pretiravam, ko štejem izpadle lase? Kaj če sem samo prehitro vstal(a), pa se mi zato vrti? Kaj se sekiram glede prebave, saj pa ima vsak drug z njo težave? Zakaj sproti pozabljam besede, zakaj ta občutek, da moram imet vse pod kontrolo, kaj če, zakaj pa,...?

Življenje postane en sam zakaj, en sam dvom in trenutek, ko spoznaš, da svojega telesa ne obvladaš več, je strašljiv. Ampak se ga navadiš in spoznaš, ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ti ne. Hitro pa spoznaš tudi nekaj-bolezni ščitnice so resnične, še kako. Prav je, da poslušaš svoje telo. Prav je, da najdeš svoj način in da se ga držiš. Vztrajaj pri njem! Pa kaj potem, če te imajo drugi za čudaka, mislijo vse tisto, zgoraj našteto. Pa naj! Naj se raje smatrajo za srečne, da jim je dano živeti v sladki ignoranci. 

Sama še se po vseh teh letih, ki so minila od "uradne diagnoze" spopadam z vsem, kar prinese "novo življenje". Tudi z dvomi. Samo NIČ VEČ!! Ker sem morala na precej beden način spoznat, da opa- nisem crybaby, nisem hipohodner, da se ne ukvarjam preveč samo s sabo, ampak da nekaj dejansko je narobe. Žal tudi sedaj, ko sem tukaj, na drugem koncu sveta, na potovanju, ki bi moralo bit najboljše mojega življenja. Pa ne pravim, da ni. Ni pa to, kaj sem si predstavljala ali želela, ni to, kar bi si kdorkoli predstavljal ali želel, no.
Kljub vsemu uživam in iz njega črpam samo dobre stvari. Če že kaj, sem hvaležna, na svoj način, da se je vse to zgodilo, ker mi je dalo prepotrebno samozavest in novo (spo)znanje, da se lahko dalje "bockam" z "bogovi v belem"!Thyroid warrior mode- ON! :)

New Year's Confessions

Pozdrav iz Nove Zelandije, kjer smo, če primerjam z domom, ki je tam nekje sredi Evrope, 12 ur spredaj, kar pomeni, da smo, glede na to, da je zdaj ura 22:20, le še urco in nekaj malega proč do vstopa v leto 2014. In če se kdo sprašuje, zakaj tako redki blogi in zakaj zdaj kar naenkrat blog na novoletni večer? Hja, zato, ker je čas za mala novoletna priznanja. Za božič baje govorijo živali (dvomim, tu jih je mali milijon okoli mene, bi že vedela oz slišala, če bi me katera pozdravila, haha), za novo leto bom pa jaz. Ker imam lih čas in wifi.

Jap, vstop v novo leto na NZ, ne bo lih tak, kot sem si ga predstavljala oz. zamišljala...še takrat, ko sem bila še doma, potovanje na NZ pa vznemerljivo raziskovanje, branje in planiranje. Pozabite na vse to. Ko enkrat pristaneš, se znajdeš v povsem drugačni realnosti...ne drugačni, pač pa predvsem realnosti. Držat se planov, kaj je že to? Vso raziskovanje in branje pa tudi ne pomaga kaj veliko. Malo pa že.:)

Torej ja...tisto moje fantaziranje, v narekovajih, da bom današnjo noč preživela nekje na plaži, na toplem, v dobri družbi. Pozabljeno. Nahajam se pa v svoji uti oz. mini hiški, na francoski postelji, z računalnikom v naročju, električno blazino pod ritjo in zalogo presne čokolade pod posteljo, da z njo "nazdravim" novemu letu, če me pred polnočjo ne premaga spanec, haha. Nahajam se v majhnem, majhnem kraju nekje na J otoku, kjer sem pri eni super prijazni kiwi familiji in kjer pospešeno spoznavam vse radosti in tudi nekatere ne tako kul dejavnosti pristnega kiwi podeželskega življenja. Čez dan poskrbim, da so otroci varni in siti, vmes in zvečer pa še za mali živalski vrt.

Hkrati s tem pa žal spoznavam tudi vse slabosti, ki jih s seboj prinese tale metuljčaksta stvarca. Ščitnica, seveda. Zgleda da je tukaj malce ponorela, da se je Hashiju rahlo snelo in moji hormoni so nekako tudi uspeli zapečatit mojo "usodo" oz "usodo" tega potovanja. Po domače povedano- predčasno vrnitev domov. Ne bi zdaj šla v neke podrobnosti, recimo pa samo tako-fantomsko kot ta bolezen/stanje zvenita, pa sta še kako zelo resnična za tiste, ki ju lahko tudi občutimo.

Kakorkoli že...dogajalo se je veliko in se še, ne glede na to, kako hudo je kdaj znalo bit, pa nikoli in nikdar nisem želela tega menjat oz si želet, da bi bila kjerkoli drugje, ker sem čutila, da sem in da sem še vedno natanko tam, kjer moram bit. Bom probala zdaj kaj več pisat, zgodbic je kar nekaj, vsaka po svoje zanimiva, unikatna, predvsem pa zelo, zelo poučna. Za nič mi ni žal...razen mogoče za to, da se že moram vrnit in da sem in bom bolj bore malo videla od NZ. Odnesla pa verjetno več, kot pa nekdo, ki samo potuje. Iz svoje WHV bom potegnila W del maximalno.:)

Tak da, ja, to bo to...moje novoletno priznanje. V novo leto pa seveda tako kot v vsako vstopam z malo pompa in nič (za)obljubami.
Dalje pa (v)stopam optimistično in novim zmagam naproti. Srečno 2014! Prva meseca sta še rezervirana za Kiwi-land, tako da...:)

utrinek iz trenutnega vsakdana :)

prihod na J otok

picton

predbožično vzdušje v Aucklandu

V nizkem štartu

Preden začnem z opisom, kako je kaj s stvarmi tukaj, moram iz sebe spravit občutke, ki so me spremljali na poti do sem. Tiste zadnje, res-tik-pred-zdajci priprave. Septembra so se dnevi obračali kot pri norcih, kljub vsemu pa se mi je zdelo, da mesec ne gre nikamor. Nervoza je naraščala, isto strah in tudi rahla panika, priznam. Skoraj bi mi že bilo lažje vse skupaj odpovedat. Resno. Kaj sploh delam, zakaj, kam sploh grem in še enkrat, zakaj že, so bila vprašanja, ki so se mi nonstop obračala po glavi in mi tudi rahlo kratila spanec. 

Najbolj pa so me bremenili vsi ostali ljudi okoli mene, kakorkoli me boli in me je tudi rahlo sram oz. bolj nerodno, priznati. To, da so mi namenjali toliko pozornosti, me spraševali in zasliševali, vse to mi je bilo konkretno odveč in hotela sem samo mir, bežati in kričati. Delno sem se počutila, ko da umiram in da se vsak hoče še zadnjič poslovit, me pokropit, pošpegat, u name it. Ni mi bilo všeč. Hotela sem mir. Hotela sem čas samo s tistimi, ki mi res največ pomenijo. Hotela sem prazno glavo in trenutek sproščenosti. Sovražim bit v centru pozornosti, ni v mojem stilu. Pa vem, da nihče ni mislil NIČ slabega in vsem sem hvaležna, da so mi pravzaprav namenili svoj čas...samo pač, oh ja, saj sem povedala, da sem čudak, m'kay? :)

Skratka, prišel je trenutek slovesa in dobila sem tudi možnost, da v miru preživim trenutke z najdražjimi. Tik pred odhodom...tisti, ki ste bili takrat z mano, dobro veste, kdo ste in vedite, da mi prav vsi pomenite največ in vas najbolj pogrešam in sem vesela, da smo ta čas preživeli skupaj (jap, rahlo sem sentimentalna, hehe). To sem namreč takrat potrebovala. 

Po slovesu je sledilo čakanje. Čakanje, da bo ura za odhod. Ura za GoOpti, da me odpelje do Dunaja, kjer se je začela moje veliko potovanje. Ma, jebeš, veliko...dolgoooooooo. OMG, sedet na riti skoraj 30 ur je gotovo največji napor, vsaj zame, ker ne maram sedenja. Resno.

Enivej, GoOpti lahko iz te izkušnje priporočam (bili korektni, točni, prijazni in uslužni...gotovo najbolj praktična in tudi ugodna rešitev za prevoze), kljub vsemu, da sem imela manjšo dramo, ker so me zaradi sicer njihove pomote hoteli dostavit na letališče mnogo prepozno in bi ostala na evropskih tleh. Ampak vse se da rešit in se tudi je, tako da sem svojo prvo navezo brez težav ujela in začela let.

O sami poti, pa kaj več...kmalu.:)

Smuti dieta, zoboboli in vročina

Pa je je konec! Moje smuti diete. Nikoli nisem čisto "padla" v to smuti manijo, ker pač nekako raje vem, da hrana hrska+vedno sem imela občutek, da se od smutija ne moreš prav najest. No, zdaj to jemljem nazaj, ker sem prejšnji teden čisto komot preživela na smuti/bejbi food dieti, ki je bila posledica neverjetnega zobobola. Ki me je popeljal v take višave bolečin, za katere sploh nisem verjela/vedela/karkoli, da obstajajo. Ja, zoboboli suck big time! Ampak še vedno ne tako, kot naš zdravstveni sistem (ampak to je predolga zgodba za en blog). Enivej, ko tako ne moreš nič grist in si celi kriplast, po novem z odprtim zobom, pač ješ...bejbi futro, goltaš smutije in vse pasiraš. Kar zna bit še večji problem, če ti od vseh mešalnikov in blenderjev, ostane samo palični, sploh takšen...malo manj močen in z veliko kilometrine. Ampak vse se, da če se hoče. Samo ne komplicirat, človek se pač mora znajt. Konec koncev se na ta način, da vedno kaj naučit. Jaz sem recimo se, da ja, da se da tud od sadnega smutija najest (si pa vseeno hitro lačen...saj vem, da obstajajo bolj nasitni smutiji, samo...ne pozabit-deluje mi samo predpotoni palični, m'kay?).
No, dejstvo, da je temu tako (da se očitno tud od sadne kašice najem) in da me niti zobobol ni mogel spravit v slabo volje, pa je...vreme.
Ta-da. A ni popolno? OMG, I love it. Pa ne zdaj stokat, da je tu mač in da je prevroče. A moram koga posebej spominjat, da smo za veliko noč sneg kidali. Prisežem- to zimo je bilo kidanja toliko, da sem še v spanju nonstop slišala zvok, ko lopata udari ob tla in nabaše sneg. Imam pač raje kake druge jutranje telovadbe. No, sicer imam sneg čist rada in ja, kidanje tudi (mhm, that's right, sem pač tak weirdo), ampak vročina, oh ja, to je pa ta pravo.
Sonce + vroče vreme...mmmm, ta vibe, ki je v zraku. Oh, čisto preveč lepo mi je in samo želim si, da traja in traja. Še pa še pa še....
Zakaj? Razlogov je mali milijon, ampak takole (osebno) iz glave:

• moj Hashi nima nič proti njej in veliko bolje sodeluje z mano, ko nama je rahlo vroče
• za oblačenje človek porabi manj kot minuto, od tega največ časa vzame zapenjanje modrčka
• ni potrebe po pretiranem MU- samo dobra krema, minimalno pudra (mogoče) in maskara
• ta sproščenost in lenobnost, ki je v zraku (čisto razumem, zakaj so ljudje, kjer je taka klima nekaj običajnega, tako prijetno sproščeni-eni sicer pravijo, da so leni in nemarni, ampak c'mon...znajo živet lepo na easy, komu pa je v tej vročini za hektiko in noranje...đizs, relax and take it easy)
• to, ko se sprehodiš in tudi če pihlja, v vseh plasteh čutiš samo prijetno toploto in nobenega mraza
• prekrasna in lahka poletna hrana-solate na 1001 način (samo da ti zobje služijo), sadja na tone,...
• dobim dovolj vitamina D (ampak žal moram še kar žret te nadogabne kapljice, ew, no)
• dolgi dnevi in tople, dolge noči
• morjeeeeeeeeeee (če imaš to srečo, da prideš do njega),...

In tri pikice, ker je gotovo še milijon razlogov, zakaj je poletna vročina nekaj najlepšega. Drugače me vedno nekaj zebe, to mi je pa popolno! Četudi me kdaj hoče zakuhat, se lahko hitro shladim (za mene je dovolj pet minut v senci :D)...ko me enkrat zazebe, pa ni šans, da se na hitro segrejem. Hm, mogoče ne maram edino klime- povečini so premrzle, da ne omenjam glavobola!

Skratka ja- poletje- tisto sončno z ultra visokimi temperaturami, obožujem! Sicer nekaj strašijo, da prihajajo dež in ohladitve (v mojem jeziku: mraz), ampak upam, da samo strašijo in da bo poletje v.r.o.č.e.!!
Kar se pa zoba tiče- po tednu dni agonij in bolečin sem končno naletela na takega zobozdravnika, ki me je vzel dovolj resno in se mi posvetil ter me odrešil bolečin (do naslednjega obiska, baje). Je pa res, da je stal. Extra. Ker to, kar plačuješ v zdravstveno blagajno očitno ne pokrije niti "dobro jutro" v zobozdravstvu.

However...iz vsake stvari je potrebno potegnit samo najboljše in najboljše v tem tednu je to, da sem dobila čisto nov, hud in zmogljiv kuhinjski stroj, ki mi bo pridno blendal, mlel, miksal, pasiral,... :) Hvala Merkur in Gorenje za akcijo in pa seveda- hvala mami & ati! :)

vir

vir

Na oblaku Aotearoa*

Kot sem že rekla, vse stoji, ker sem brez računalnika malo zgubljena. Trenutno mi morda najbolj manjka, ker ne morem, no, brskat in pridobivat novih in novih informacij o...o...hja, baje se lastna hvala pod mizo valja, ampak trenutno mi je en drek vseeno, če kdo misli, da sem važna, z glavo med oblaki in malo nora. Važno, da sem over the moon happy!!

Zakaj? Ker si lahko pojem...jaz pa pojdem in z veseljem...tja dol. Reeeees dol. Na Novo Zelandijo, namreč. Jap, Kanada je odpadla, NZ pa se je načrtovala skoraj leto. In zdaj je prešla v višjo prestavo, ker ni več samo neko bedno fantaziranje, zablodelo planiranje ob zabijanju dolgega časa, pač pa je že skoraj otipljiva.

S to vizo, ki jo držim v rokah, ker sem bila dovolj hitra in mogoče tudi spretna, da sem jo dobila. Po domače, imela sem srečo. :)

In tako grem tej pustolovščini nasproti. Za vsaj pol leta, lahko komot tudi več, mogoče še več kot več. Bomo videli. :) Pustimo se presenetit.
No, itak da še kljub vsemu planiram in študiram, ker pač jbg, taki tip sem, da pač delam kot mini Sherlock Holmes, ki je križan z Monkom. :D Bom pa vseeno šla dol na easy in brez (pre)velikih pričakovanj. Že zdaj vem, da bodo prišli krizni časi, ko si bom želela samo... maratonskega pogovora z mamo, cartanja svojih mačk, sprehodov okrog jezera z mojimi najnaaaaj bejbikami, pomirjujočo znane obraze najdražjih, pa tiste male stvari,...ampak pripravljena sem.

Pravzaprav komaj čakam in se veselim kot en mali otrok. Uf, uf!

Razmišljam, da bi mogoče začela tudi s pisanjem bloga o NZ- kar na tem blogu, seveda. Zdaj bo itak vse moje življenje bolj ali manj podrejeno njej. Grem odkrivat svojo kiwi mano**. :)


*zakaj na oblaku? Ne ker bi bila taki sanjač, pač pa je  Aotearoa maorsko ime za NZ, pomeni pa dolgi beli oblak. 
**kiwi- sadež kivi, ki fenomenalno uspeva na NZ, ptič kivi, ki je simbol NZ in ne, ne more leteti in žal sodi med ogrožene vrste ter izraz za prebivalce NZ
**mana- tako na kratko- je maorski izraz za neosebno silo, moč, ki prebiva v vsem živem in neživem

Pogrešam te

...in vse najine skupne trenutke. To, kako mi s tabo ni nikoli dolgčas, kako mi vedno ponudiš odgovor na skoraj vsako vprašanje. To, da s teboj lahko delam in zlahka sodelujem. Ja, znaš me tudi kdaj konkretno spravit ob živce- kot si me s svojim zadnjim dejanjem, kar pa ne spremeni dejstva- pogrešam te skoraj tako, kot bi verjetno pogrešala zrak in sonce. Moj dragi računalnik, pozdravi se in vrni se k meni. :) Moj pametni telefon pravi, da je izmozgan zaradi lovljenja vseh wi-fi-jev in da mu ni do vsakodnevnega "filanja" baterij.

Veliko za šalo, malo pa zares- ker mi je šel disk ali nekaj in je moj "ljubljenček" trenutno na prisilni bolniški, ne morem delat prav nič. Uspelo mi je usposobit oz. iz pokoja pripeljat ta "staro kravo", ki pa ni nič kaj mobilna in ostaja na delovnem mestu, kjer pa nisem ves čas in kjer seveda nimam vsak trenutek časa, da bi kaj pisala, zato tudi blog stoji.

Ker pa trenutno ni ravno dela za umret veliko in ker mi 'lih je, izkoriščam ta trenutek in veselo kracam. :) Wipeee.

vir

Hello 2013!

Pa ga imamo. 2013! Nove priložnosti, novi izzivi in nova upanja. Na njih in na eno odlično leto. Naj bo vsak strah pozabljen in vsaka jeza odpravljena, srce in misli pa naj najpolnijo veselje, sreča, radost ter velikooooo ljubezni. Pa želja po novem in neznanem. Ob tem pa...nikoli ne pozabit, da so majhne stvari tiste, ki polepšajo vsakdan in ga začinijo. Zato naj nikoli ne zmanjka ne drobnih presenečenj ne sladkih začimb. ;) Srečno v 2013.

vir

Days like this

V dnevih, kot je današnjih vem, začutim, se spomnim, da nič več ne bo, kot je bilo. Da sem bolana. Čeprav nisem. Noro, ne? Imam kronično, avtoimunsko bolezen in sem na zdravilih. Poleg kompleksov, ki mi jih je to nabilo, se mi večkrat postavi vprašanje- a sem zdrava ali nisem? Kam sodim s svojo diagnozo? Smešna stvar, na začetku, ko se še mi niti prav sanjalo ni, kaj to sploh pomeni, sem goltala tiste tablete in čakala, da se mi stanje izboljša. What a sucker. Kar nekaj časa sem potrebovala, da mi je dokončno potegnilo, da to ni prehlad. Da teden dni ležanja, goltanja zdravil in pitja čajčkov pač ne bo pomagalo. Da bo treba začeti z nule. Da bo, hočeš nočeš, življenje treba spremenit. Prilagodit. Da bo od sedaj naprej pač drugačno.

In danes me moja ščitnica jezi. Zelo. Ta prekleta, prekleta nervoza, ki se naseli v meni. Damn, kako jo sovražim. Ta nemir. Počutim se, kot da bi mi nekdo ugrabil telo in vanj naselil neko zlovoljno, iz dna srca pokvarjeno bitje, ki mene, "domačinko", utiša. In začne delat sranje. Zadirčna, nesramna, eksplozivna, prav podla in pokvarjena. Natanko tako se počutim. Precej bedno, ker zraven občutim še veliko mero samopomilovanja. Za bruhat. Včasih se prav preziram. Takšen negativizem, to nisem jaz, pa vendar očitno sem. Kako se s tem sprijaznit? Kako živet s takšno sramoto? Saj gre-večino časa, in resnično se trudim, ampak na dneve, ko me povsem povozi, si ne morem pomagat, da se ne bi sramovala sama sebe iz dna duše in tega, kaj je iz mene nastalo. Ta občutek, da nisem človek je najbolj grozen.
Ampak daleč najbolj grozna stvar je utrujenost. Ta se priplazi tako...hinavsko, a vendar z vso silo. In občutek- kot da si paraliziran. Še dihanje je boleče, kaj šele, da bi dejansko morala premaknit svoje telo.

Zakaj sploh to vse pišem? Se bo kdo smejal, posmehoval, pomiloval, mislil, da pretiravam? Nočem NIČ od tega. OK, če se bo kdo posmehoval in smejal, pač naj se. Konec koncev je smeh baje pol zdravja.  Pomilovanja ne bi prenesla, ker ne pišem zato, da bi se komu smilila, pač pa ker... očitno rabim en ventil. In morda, samo morda bo kdo, ki daje skozi podobne zadeve, videl, da ni povsem sam v tem. Tisti, ki pa ne verjamejo, in na lastni koži sem že (pre)večkrat občutila, da takih ni malo, pa samo to- uživajte življenje na polno SEDAJ, ker nikoli ne veste, kaj ali kdo vas lahko povozi.

vem, da slab dan vedno mine in da ni življenje tisto, ki je slabo, ampak na reeees slab dan je pač vse skupaj...um, brezveze? vir

in danes je eden takšnih dni...vir