Christchurch, Christchurch

Mislim, da bo več blogov o NZ moralo počakat, da se vrnem domov (kar ne bo več tako dolgo, no), ampak eno mesto pa ga bo dobilo še pred tem. To je Christchurch. Tisto mesto, ki ga večina pozna po hudih potresih, ki so ga prizadeli v zadnjih par letih, ne pa tudi po tem, kako povsem unikatno in pristno je. Ne vem, ali sem se že tako navadila na kiwi življenje ali je kaj drugega, ampak tukaj se počutim skoraj kot doma oz. bolj domače, kot kjerkoli drugje na NZ (mogoče z izjemo Aucklanda...jap, dolga zgodba, ker midva z A sva bila skozi ljubezen in sovraštvo...in sva zdaj nekako na "moj dom na NZ"). Mogoče tudi zato, ker izkoriščam slovensko gostoljubnost in malo "crasham", hehe.

Kakorkoli že- Chch ima svoj poseben šarm, ki te težko pusti ravnodušnega, hkrati pa potresom navkljub (ali pa morda prav zaradi njih), ponuja veliko in veliko...od peščenih plaž, ki so raj za deskarje do divjih prepadnih obal, ob katerih človek preprosto obnemi, sploh ko ima čast v naravnem okolju spoznat še čisto preveč luškanega tjuljnja. Da ne omenjam, da ima lokale, v katerih si lahko tudi zdravo živeči vegani brezskrbno razvajamo brbončice. Osebno pa me je najbolj navdušila njegova pozitivna naravnanost, osupljiva prijaznost in preprostost ljudi (čeprav je to nekako vsesplošna kiwi stvar), njihova povezanost in pa to, kako hudičevo kreativni so tukaj. Kako iznajdljivi, všeč mi je ta umetniška, rahlo alternativna scena, ki se je tukaj da zaslediti na vsakem koraku.

Ja, večina ljudi (beri: popotnikov) reče nekaj v smislu, da ja, saj Chch je kul, sam je center zagrejen z ograjami in eno samo veliko gradbišče. Ampak kako je že rekel mali princ- da če hočeš videt bistvo, moraš gledati s srcem ali nekaj. Tisti naš domači-bistvo je očem skrito-je morda še boljši. In včasih moraš pogledat v drugo smer, da vidiš biser. In tukaj jih je kar nekaj.

Že samo utrip na ulici...ne vem, težko ga je opisat. Kljub veliki tragediji, ki se je zgodila, ko je 185 ljudi izgubilo življenje, ko se je njihovo mesto dobesedno porušilo in spremenilo v prah,...so iz tega uspeli potegniti najboljše, kar se morda sliši precej čudno, ampak mislim pa, da kar drži. Zdaj odloč(e)no gradijo dalje, pri tem pa niso pozabili na tisto rimljansko- kruha in iger. Kruha (dela) je zaradi potresa baje več kot dovolj, iger pa tudi. Pa pod igre ne mislim nič kaj posebnega, pač pa zgolj to, kako jim je uspelo v mesto prinesti umetnost, kulturo...in upanje.

Resda je mesto zagrejeno z ograjami, ampak te ograje imajo luškane barvne kocke v različnih vzorcih, ki takoj poživijo mesto. Pred nekdaj mogočno katedralo, imaš človeka v uniformi, ki prijazno svetuje turistom. Trgovine porušene in nedelujoče? Pomislite še 1x. V centru imaš kup barvnih kontejnerjev, enega na drugih, v njih pa trgovine-pa ne kake impro lige, ampak take čisto ta prave, luškane, vabeče, zabavne,... Umetnostna galerija je ena tistih stavb, ki je zaradi potresa zaprta. Pa mislite, da je zato "zaprta" tudi umetnost? Hja, te se na da zapret, to dokazujejo premnogi ulični umetniki, ki so ustvarili ene res posrečene grafite, ampak umetnost živi tudi v kontejnerjih (ne moreš verjet, kak so luštni in priročni). Gre za t.i. Art Box-e, ki jih je moč najti širom Chcha in v katerih imajo razne razstave in umetniške inštalacije. Najboljše za plitek žep popotnika pa je to, da je vstop prost. Sweet as!

Da ne pozabim še na Botanične vrtove, ki so prelepi in v katerih bi se človek lahko izgubljal in izgubljal. Tisti, ki se jim zapravlja, si lahko privoščijo punting (s čolničkom po reki, tako angleško, hehe), vožnjo s tramvajem, gondolo, obisk Antarktičnega centra...ne glede na "globino" žepa pa je OBVEZEN obisk muzeja- Canterbury museum, kjer je prost vstop, zaželjene pa so donacije. Če ne greš sem, pol ne veš kaj zamujaš. Sama sem ga skoraj, skoraj zamudila, ker bi morala v nedeljo že potovat domov, pa je bila cela mala štala z odpadlim avtobusom, novim bukiranjem in vsem,...ampak sem ta "extra" dan izkoristila za obisk in mi niti malo žal. Ker je bilo super. Tukaj si lahko praktično ves dan in se učiš o Maorih in njihovi zgodovini/kulturi/tradiciji, potem imajo (trenutno vsaj) razstavo del angleškega umetnika Banskyja, pa dinozavre, azijsko kulturo, Antartiko,...ma v glavnem toliko vsega, da sploh ne vem, če vse omenjat. Samo obiščite, če ste tukaj. Mogoče imate še tako srečo kot jaz in naletite še na eno izgubljeno dušo pa preživite kul dan. Kljub stresu, ki vam ga povzroči odpadli bus.

Za konec pa seveda še tista veganska-kam jesti? Žal sem zaradi nepovezanosti avtobusa s tistim delom mesta zamudila tržnico, kjer lahko poskušiš presne dobrote, imela pa drugo srečo, da sem bila relativno blizu (okoli 2 km, no, hehe) vegi restavracije The Lotus Heart. Po dolgem času jedla torto, čokoladno vegansko, brez soje, ki je bila sicer dobra, ampak za moj okus vse presladka, predvsem pa super nasitna. Naslednjič sem spet šla na "sladko"...tokrat presna tortica (čokoladna, itak, z dodatkom mete), zelo okusna in dobra (ampak LBO je le LBO), ampak sem se pa čisto zaljubila v Vanilla Nut žitno kavo, ki sem jo dobila postreženo s svežim "mlekom" iz indijskih oreščkov. Yummo!

Kiwiji so nasploh prijazni ljudje, ampak da bi pa te kar tako pozdravljali na ulici oz. v parku, pa še nisem doživela! Ko že omenjam štalo z busom- v nedeljo bi morala potovat, pa so zaradi bolezni šoferja odpovedali, yikes, tak da sem se kot prvo zaman vstala ob 5.30, plačala taxi in stala vsaj 2 uri na ploščadi, vsa otovorjena s prtljago. Ko je postalo jasno, da busa ne bo, sem vse vlekla (ni mi bilo več za plačevanje taxija, haha, kot en Gorenjc' sem) čez park do hiške (in pri tem skoraj spustila dušo, ampak imela vsaj lušten zajtrk na klopci ob reki, sončku in račkah). No, gospoda, ki sta se zjutraj sprehajala s psom pri avtobusni postajanki, sem zdaj srečala na drugem koncu parka in ju je zanimalo, kako je z busom, pa če vem, kam grem, ker če iščem namestitev, mi morata povedat, da je v tem delu mesta ni...jima vse pojasnila, si zaželeli lep dan in šli vsak svojo pot. Take majhne pozornosti in prijaznosti te prav ogrejejo. Ja, corny in cheesy, ampak hej,...;)

No, ta blog sem napisala v nedeljo, po obisku muzeja v prijetni družba Američana, po tem, ko sem rešila preplah z busom in vsem,...objavljam pa ga šele zdaj, v ponedeljek, ko sem (upam vsaj, haha) že na "varnem" v Nelsonu, od koder me kmalu čaka nova pot in nove dogodivščine, take, zaradi katerih sem sama osebno mislim da v prvem planu sploh prišla sem. Več pa kmalu! Samo da varno prispem in da ne zajinxam česa. Aaaah.:)

Zaključek: Chch je treba obiskat. Pa ne samo zaradi debate o ščitnici.:)

PS: V Nelsonu sem...več o vsem pa...kmalu. Mogoče. :P

shopping pod ''streho''

le še ena od kul stvari...vzami si kompliment ali pa ga podari :)

shopping

art box...eden od njih

ja, pa iiii, mačice...

beep beep :)

umetnost na vsakem koraku

kartonasta cerkev

preprosta, a ganljiva instalacija. 185 raznoraznih stolov, prebarvanih v belo, v spomin na žrtve potresa 2011

srček

kaj me budš/motiš, matervola, no?!

ok, naj ti bo, bom poziral

ne rabi besed

žal oblačen dan, ampak obala, ocean in nasploh vsa okolica nič manj impresivna

raw beauty

čist ta zadnji ni hotel lih sodelovat. camery shy ali nekaj :)

ni kaj, nz je izjemno fotogenična.

new brighton.

to me je spomnilo na moj punting v cambridge-u. samo da je bilo uš, ker smo se šli turiste decembra. don't ask.:)

dokaz, da gradbišče ne rabi bit dolgčas 1

in dokaz 2

nz in knjižnice. nekaj posebnega. blog za sebe. samo ta pa absolutno zmaga. tak razgled. že itak so knjižnice moj mali raj, samo, da pa mam' tako...se verjetno naselim vanjo :)

gromozanska čoko torta. vegan style.

najboljša žitna kava ever. moram prinest domov. pa presna tortica. njamsi.

Kiwi ščitnica

Tale blog je za vse Metuljčice, vse, ki se tako ali drugače spopadamo s ščitnico...in ker smo tukaj na NZ že 31. januarja, ki je kot veste, mesec osveščanja o boleznih ščitnice, še zadnji "poklon" temu. Kratek zapis pogovora, ki sem ga imela s super prijazno kiwi gospo Tracey, ki vodi skupino za samopomoč pri obolenjih ščitnice v krasnem mestecu Christchurch. ;) Jap, življenje zna bit prav posrečeno s svojimi potmi, po katerih se na koncu vse nekako izide. Pogovor je bil kratek, ker sem ji "ukradla" čas/odmor za kosilo, ampak kljub temu zelo zanimiv in uspelo se nama je pogovoriti o bolj ali manj vsem "tapomembnem".;) 

Njihove skupine, za razliko od slovenskih Metuljčic, niso organizirane v sklopu društva, pač pa se je vse začelo nekje med letoma 2008 in 2009, ko je na NZ izbruhnila afera v zvezi z Eltroxinom, katerega sestavo so leta 2007 spremenili in zaradi česar so (pre)mnogi doživeli (pre)mnoga poslabšanja. Začelo se je kot forumovska debata na kiwi verziji e-bayja (trademe.co.nz), nadaljevalo z e-mail skupino Yahoo, zaživelo pa preko FB. Tudi tukaj težko uskladijo čas, kraj in včasih voljo, da bi srečanja potekala redno, ampak še enkrat več družbena spletna omrežja rešujejo zadeve. Sicer pa najaktivnejša skupina živi v Hamiltonu.

Časa, da bi podrobneje klepetali o njihovem zdravstvenem sistemu, nisva imeli, je pa nekako takole, da jim kot državljanom pripada pravica do testiranj hormonov ščitnice, četudi si sami ne plačujejo (dodatnega) zavarovanja. Naj bo tukaj ali tam- najti dobrega zdravnika, ki bi razumel ali vsaj poskušal razumeti delovanje ščitnice in njenih vplivov, je skorajda misija nemogoče. Sama ima sicer srečo, da jo njen zdravnik vedno stestira na vse potrebno (TSH, T4, T3, protitelesa,...), je pa res, da ga mora na to spomniti sama. Edina izjema, ki jo je izpostavila, je bilo testiranje na "zaloge" vitamina D, ki ga je potrebno doplačati, stane pa okoli $25 (okoli 15€).

Po njenih besedah, naj bi tukajšnji študentje medicine bili deležni zgolj poldnevnega predavanja na temo ščitnice, za kar sva se obe strinjali, da je odločno premalo in da bi se moralo več narediti v smislu usposobljenosti splošnih zdravnikov, razumevanja specialistov (tudi tukaj se endokrinologi "najraje" ukvarjajo z diabetisom), poznavanju AI bolezni in povezanosti, osveščanju in vsesplošnem razumevanju ščitničnih bolezni.

Eltroxin in nasploh vsi sintentični nadomesti hormoni tukaj ne uživajo največjega zaupanja, tako da večina posega po t.i. whole thyroid oz. naravni ščitnici, ki pa jo je potrebno uživati v kombinaciji s sintentičnimi hormoni.

Strinjali sva se, da je ta bolezen, kljub vsem skupnim točkam, v katerih se najdemo, kot DNK- lastna vsakemu posamezniku in vsak mora najt tisti svoj stil, ki mu ustreza, obstajajo pa stične točke, kot so zdrava in uravnotežena prehrana, ki igra ne zgolj pomembno, pač pa skorajda že ključno vlogo v obvladovanju stanja, življenjskemu stilu (ki bi idealno bil miren, ne preveč stresen), uživanju prehranskih dopolnil, ki so potrebna ter seveda to, da svojemu telesu prisluhneš in spremljaš vse, še tako majhne spremembe. Tudi tukaj se jih veliko odloči za brezglutensko prehrano, veliko se jih očitno ogreva tudi za paleo,...kot že rečeno, vsak mora tukaj najti svoj "stil" in zdaj lahko izkoristim priliko in se še 1x več zahvalim uravnoteženi, zdravi, veganski prehrani! :)

Sama sem ji res hvaležna, da sva se lahko srečali. Lepo je bilo spoznat nekoga, ki te na koncu nagradi z velikim objemom in s komer lahko pokramljaš, pa vse razume, ker je prehodil že kar nekaj kilometrov v čevljih, ki jih dizajnira ščitnica.;) Slikici pa sta samo za malo "luštov" oz. da se "považim" še s scenografijo pogovora. :)

New Year's Confessions

Pozdrav iz Nove Zelandije, kjer smo, če primerjam z domom, ki je tam nekje sredi Evrope, 12 ur spredaj, kar pomeni, da smo, glede na to, da je zdaj ura 22:20, le še urco in nekaj malega proč do vstopa v leto 2014. In če se kdo sprašuje, zakaj tako redki blogi in zakaj zdaj kar naenkrat blog na novoletni večer? Hja, zato, ker je čas za mala novoletna priznanja. Za božič baje govorijo živali (dvomim, tu jih je mali milijon okoli mene, bi že vedela oz slišala, če bi me katera pozdravila, haha), za novo leto bom pa jaz. Ker imam lih čas in wifi.

Jap, vstop v novo leto na NZ, ne bo lih tak, kot sem si ga predstavljala oz. zamišljala...še takrat, ko sem bila še doma, potovanje na NZ pa vznemerljivo raziskovanje, branje in planiranje. Pozabite na vse to. Ko enkrat pristaneš, se znajdeš v povsem drugačni realnosti...ne drugačni, pač pa predvsem realnosti. Držat se planov, kaj je že to? Vso raziskovanje in branje pa tudi ne pomaga kaj veliko. Malo pa že.:)

Torej ja...tisto moje fantaziranje, v narekovajih, da bom današnjo noč preživela nekje na plaži, na toplem, v dobri družbi. Pozabljeno. Nahajam se pa v svoji uti oz. mini hiški, na francoski postelji, z računalnikom v naročju, električno blazino pod ritjo in zalogo presne čokolade pod posteljo, da z njo "nazdravim" novemu letu, če me pred polnočjo ne premaga spanec, haha. Nahajam se v majhnem, majhnem kraju nekje na J otoku, kjer sem pri eni super prijazni kiwi familiji in kjer pospešeno spoznavam vse radosti in tudi nekatere ne tako kul dejavnosti pristnega kiwi podeželskega življenja. Čez dan poskrbim, da so otroci varni in siti, vmes in zvečer pa še za mali živalski vrt.

Hkrati s tem pa žal spoznavam tudi vse slabosti, ki jih s seboj prinese tale metuljčaksta stvarca. Ščitnica, seveda. Zgleda da je tukaj malce ponorela, da se je Hashiju rahlo snelo in moji hormoni so nekako tudi uspeli zapečatit mojo "usodo" oz "usodo" tega potovanja. Po domače povedano- predčasno vrnitev domov. Ne bi zdaj šla v neke podrobnosti, recimo pa samo tako-fantomsko kot ta bolezen/stanje zvenita, pa sta še kako zelo resnična za tiste, ki ju lahko tudi občutimo.

Kakorkoli že...dogajalo se je veliko in se še, ne glede na to, kako hudo je kdaj znalo bit, pa nikoli in nikdar nisem želela tega menjat oz si želet, da bi bila kjerkoli drugje, ker sem čutila, da sem in da sem še vedno natanko tam, kjer moram bit. Bom probala zdaj kaj več pisat, zgodbic je kar nekaj, vsaka po svoje zanimiva, unikatna, predvsem pa zelo, zelo poučna. Za nič mi ni žal...razen mogoče za to, da se že moram vrnit in da sem in bom bolj bore malo videla od NZ. Odnesla pa verjetno več, kot pa nekdo, ki samo potuje. Iz svoje WHV bom potegnila W del maximalno.:)

Tak da, ja, to bo to...moje novoletno priznanje. V novo leto pa seveda tako kot v vsako vstopam z malo pompa in nič (za)obljubami.
Dalje pa (v)stopam optimistično in novim zmagam naproti. Srečno 2014! Prva meseca sta še rezervirana za Kiwi-land, tako da...:)

utrinek iz trenutnega vsakdana :)

prihod na J otok

picton

predbožično vzdušje v Aucklandu

Hello?

Ne rabim extra poudarjat, da nisem kaj preveč pridna in ažurna glede pisanja bloga, ne? Je kar očitno. Ampaaaak...izgovor lahko imam za en cel kup, mogoče začenši s samim dostopom do interneta, ki zna tukaj biti cel podvig, samo zakaj bi sploh iskala vzroke in izgovore?

Tole bo eno poročanje čist na kratko- vsaj upam, da mi uspe obržat vse na kratko, haha- potem pa spet upam, da mi v naslednjih dneh/tednih/mesecih (čisto v kiwi stilu) uspe, da spišem in povem več o svoji poti, ki sicer ne poteka tako, kot sem si mogoče zamislila. Mogoče zato, ker si v bistvu sploh nisem ničesar zamislila, kot vedno bolj ugotavljam.

Iz hitrega in včasih zmešanega tempa Aucklanda, sem se zdaj preselila v mirno in prijetno okolje J otoka, kjer trenutno uživam in se imam luštno ob otrocih, kupu živali, izredno prijaznih ljudeh in čudoviti okolici/naravi, ki me še zdaj vsakič znova preseneti s svojo podobo in vsem, kar skriva. Stične točke obeh krajev, pa najdem v dobrem in mirnem življenju, ki ga tukaj živijo, ker si ga znajo naredit sicer polno zaposlenega, a enostavnega. To modrost hočem prinest s sabo domov.

Dogajalo in zgodilo se je veliko, kot že rečeno, ni šlo vedno vse po planih, čeprav teh sploh ni bilo prav, ampak jaz pač ne bi bila jaz, če bi vse šlo tako, kot gre pri večini, rajt.

Ne, moje potovanje niti ni lih potovanje, pač pa je povsem edinstvena izkušnja, ki ima svoje vzpone in padce, predvsem pa je neizrčpen vir učenja, ampak ne tistega šolskega, ampak takega življenjskega, kjer moraš sam prevzet iniciativo, pobudo tega, kaj boš iz tega odnesel. :)

Pa seveda- vesel božič (z malo zamude, sicer, lol) in pa eno srečno, lepo, uspešno in zdravo 2014!!

To ti je vstop!

Evo, še ena konkretno zamudniška, potem pa obljubim, da bom probala bit čim bolj ažurna in da se mi je v mojih 4 tednih (jap, 4 tedne sem že tu, wow), nabralo kar nekaj zanimivh prigod, zgodbic, idej, doživetij,...u name it.:)

In bom poročala o njih, ampak za prvo pa samo še o samem prihodu, pristanku tukaj. Ne bi drugače pisala o tem, ampak je kar luštna zgodbica, malo drugačen "intro" v državo, kot pri večini. Ampak seveda, tako mora bit oz. je moralo bit, ker pač...to sem jaz. :)

Kot že rečeno, smo v Aucklandu pristali s kako uro in pol zamude, zaradi česar me je malo skrbelo glede Shuttla, ampak sploh ni bilo nobene panike, imajo tak sistem, da ko prideš, prideš in si dostavljen, kamor moraš bit. ;)

Za tiste, ki se na to pot šele odpravljajo ali pa o njej razmišljajo, bo verjetno zanimivo, če malo opišem, kako izgleda postopek na letališču, sploh ker bi človek po opisih na spletnih straneh Carine NZ pričakoval, da je vstop v NZ najbolj zakomplicirana stvar na svetu. Ampak je daleč od tega- po mojih izkušnjah, vsaj. Skratka- prvo počakaš, da letalo pristane. Oh my, kaka ugotovitev, ha?:) Potem izstopiš in se napotiš proti izhodu. Če prideš brez novozeldanskih dolarjev, kot recimo moja malenkost, se prvo ustaviš pri stricu, ki te kljub pozni (ali zgodnji?) uri, pozdravi z nasmeškom in toplo dobrodošlico ter evre spremeni v dolarje. Potem se pomikaš proti izhodu in ves čas te spremljajo koši za smeti, v katere vržeš vso morebitno hrano ali druge nedovoljene stvari. Kar se tega tiče, so precej strogi in zagrožena je kazen $400, kar je nekje okoli 260€. 

Že na samem letalu dobiš v roke t.i. arrival card, ki jo moraš izpolnit. Gre za formular, na katerega vpišeš svoje podatke, na osnovi česa vstopaš v državo in če imaš zraven kaj takega, kar bi moral prijavit. Sama sem bila poštena in sem ''prijavila'' tako zdravila (kar je logično, glede na vse, kar sem morala dati skozi doma) in tudi hrano, ki sem jo imela v kufru, ker pač ta nori pravnik v meni noče tvegat. :)

Potem greš skozi ''prvo'' kontrolo...tam preberejo ta arrival card in če te ima kaj za vprašat, te vpraša. Pri meni je samo prebrala zdravniško potrdilo, zelo na hitro, zelo površno, brez kompliciranja, brez vprašanj. Me vprašala glede hrane in se samo nasmejala, ko sem ji povedala, da imam s sabo samo nekaj (presne) čokolade.:) 

Temu sledi prevzem prtljage. Potem nadaljuješ pot do ''druge'' kontrole, kjer te malo bolj zaslišijo glede hrane, no, vsaj mene so, ker sem jo pač prijavila. Ampak spet, nobene panike. 

Na isti kontrolni točki ti lahko pregledajo tudi čevlje, pred mano so jim skoraj vsem, sama pa verjetno nisem oddajala "težki pohodnik" vibe-a, zato niso nič spraševali. Samo so me poslali na X-ray. No, se pravi ne mene osebno, pač pa mojo prtljago. Ki je vse to ''obsevanje'' prestala brez težav in bili sva svobodni in pripravljeni da stopiva na novozelandska tla.

Letališče je super. Lepo in polno možnosti za dober šoping.:) Sama sem sicer nabavila samo vodo, ker sem bila za umret žejna (to ti naredi letalo- droben nasvet, neprestano pijte, ampak naj bo voda, če je le mogoče. Pomaga zelo).

Kljub raznim prepovedim, omejitvam, grožnjam, vstop v NZ ni noben bav-bav, vsi so zelo prijazni, umirjeni in pripravljeni ustrečt, z nasmeškom na obrazu, brez občutka, da karkoli počnejo prisiljeno ali da jim je kaj odveč. 

In potem voila, sem naenkrat bila zunaj letališča, takoj našla svoj Shuttle, svoj prevoz do hostla. Spet, povsod sama prijaznost in neprisiljena uslužnost. In zdaj zanimiva zgodbica. :)

Komplikacija s hostlom...nikakor nisem mogla odpret škatlice s ključem. Panika? Niti ne, iskreno. Šofer je bil toliko fer, da se je pri vsakem prepričal, da je varno znotraj svoje namestitve in ker meni ni uspelo, njemu pa se je mudilo, mi je rekel, naj skočim nazaj v kombi, da me bo odložil na koncu, ko konča z vožnjami. Ne vem, ali je bila utrujenost, jetlag ali kaj drugega, karkoli je pač že bilo, mi ni povzročalo neke blazne panike. Rahlo me je že skrbelo, to itak, ampak nekako sem vedela, da bo vse ok. In še res je bilo. Kajti prve noči NISEM preživela v hostlu, pač pa pri izredno prijetni in neverjetno prijazni kiwi družini, ki mi je nesebično priskočila na pomoč in mi ponudila zasilno zatočišče in prenočišče. Jap, prav ste prebrali. Imela sem noro srečo, da je isti kombi z mano delil en sila prijazen kiwi, ki dela Avstraliji in se je takrat ravno vračal domov za vikend. Očitno sem se mu morala zasmilit, ker mi je predlagal, da prespim pri njih, češ da imajo extra sobo za goste, ki jo lahko brez skrbi uporabim. Ne vem, kaj sem razmišljala, da sem sprejela. Morda strah, da ne bom mogla v hostel, morda je bila utrujenost, ampak enostavno sem čutila, da mu lahko zaupam in ni mi žal. Njegova žena me je kljub pozni uri brez težav sprejela, mi pokazala v sobo in kopalnico in tako sem spala vse tja do dopoldneva, ko so me prijazno dostavili v hostel in sem lahko iz njihovega telefona poklicala v hostel in uredila zadeve. 

Me je skrbelo, da sem kaj zajebala z rezervacijo in da bom mogoče ostala brez sobe, ampak je bila očitno samo neka manjša jeba z odpiranjem škatle, ker me je soba čakala in sem kasneje v njej preživela teden dni. In še dodatnih pet noči, samo da je bilo zdaj posredi kar nekaj selitev iz ene sobe v drugo.:)

Skratka, ni preveč slabo za vstop v novo državo, da te tako sprejmejo. Kako zelo hvaležna sem tej družini...ma, ni besed, sploh. Njihova neverjetna gostoljubnost, odprtost in prijaznost, so naredile moj prihod na NZ resnično nekaj posebnega in vem, da jim bom večno iskreno hvaležna. Samo upam lahko, da bom kdaj imela možnost, da se jim oddolžim.:)

samo malo naključnih slikic- Aotea Square, Auckland

moj prvi NZ kiwifruit. yummy...ampak samo dokler ne probaš gold kiwifruit, ker potem ješ samo še tega

sky city, auckland

Bodi priden in sedi

Ok, sem že rekla, da ne maram sedenja. Nič nimam proti (večernemu) poleževanju, hehe, če ni predolgo, ampak sedet na miru in nič počet...aaaa, verjetno moja osebna nočna mora. Proti kateri pa ne moreš nič kaj dosti, če se odločiš, da letiš na drug konec sveta. 

Let sem začela na dunajskem letališču, s ciljem v Parizu, kjer me je čakal ''ptič'' družbe Malaysian Airlines, da me popelje do KLIE in od tam v Auckland. Za let nisem plačala preveč, cena mislim, da je bila več kot ugodna, najbolj pa mi je bilo všeč, da nikjer nisem rabila predolgo čakat. To bi me (še bolj) spravilo ob pamet. Zdaj verjetno zvenim kot ena super zakomplicirana in tečna baba, ampak prisežem, da nisem.:) (vsaj ne večino časa, haha).

Enivej...vsa pot je potekala brez problemov, brez večjih zastojev, brez daljših čakanj. Prtljago sem oddala na Dunaju in prevzela v Aucklandu, tako da je odpadla ena velika skrb in preostalo mi je samo pohajkovanje po letališču, ko sem morala čakat. 

Dunaj kot meni ljub Dunaj, brez pripomb, Air Berlin lahko samo priporočam, super, super prijazno osebje, kul letalo, vse kul.:) 

Pariz...ah, lep, samo ne morem se znebit občutka, da so Francozi rahlo tečni? Saj vem, da je delo na letališču extra stresno, ma vseeno, zakaj moraš bit tak težak, no. En majhen nasmešek lahko spremeni vse in dejansko polepša dan...vsem.:) 

Kar se MA tiče-isto precej ok družba, hrana je sicer plastika, brez okusa, ampak sem dobila svoje veganske obroke. Sicer sem pogrešala okus, ma ok, važno, da je bil želodček sit in poln. Recimo. Edina okusna stvar v celih dveh dneh je bil lečin curry. 

Na poti iz Pariza do Kuala Lumpurja sem pogledala in nadoknadila s skoraj vsemi filmi, čeprav sem hotela na čase kar umret od dolgega časa. Kdor misli, da je sedenje ob oknu zakon, se moti, vsaj če je dolg let, ker moraš vedno ''plazit'' preko ljudi, kar ni ne prijetno ne luštno.

Ko smo prišli do Klie, sem bila že tako zmatrana, da mi je bilo vseeno za vse, in nisem bila edina. Vsi s(m)o izgledali ko zombiji. Možgani omrtvičeni, reakcije zapoznele in ko so nam povedali, da bo letalo imelo rahlo zamudo, se nikomur ni zdelo niti vredno vzdihniti, kaj šele kaj drugega. Ko smo poleteli, je bil čas za spanec, dvomim, da je bila ena sama duša na letalu, ki NI spala. Razen pilota. Vsaj upam, no. :D 

Kaj še? Aja, letala so mrzla, zato se le dajte toplo oblečt. Kar pogumno s svojo hrano na letalo, nihče ne komplicira in men je žal, da nisem vzela več presnih ploščic, ker bi mi olajšale marsikaj. Vem za nazaj.:) 

Pristanek v Aucklandu. Utrujenost pozabljena, občutek pa prijeten, poln neke domačnosti, umirjenosti, čisto naravno in spontano. Lepo.:)

Aja, še to o samih letih- turbulence je bilo kar nekaj, ampak, omg, saj sem res čudak, men je tak fajn, ko te premetava.:) Ko se vrnem, moram obvezno do Gardalanda. Mislim, da tale otrok rabi nekaj igračkanja. No ja, sicer pa sem zdaj v  državi adrenalina.:)

moj prevoz Pariz-Kuala Lumpur

iiii, dekica. pride prav :)

pa še razgled. ampak ja, raje bi sedela ob robu, da bi se lahko vstala ko bi se mi zazdelo in ne bi rabila plezat čez vse

tv...pogledala vse možne sitcome (friends, HIMYM, the big bang theory) in vse filme, v katerih se pojavi Johnny Depp

V nizkem štartu

Preden začnem z opisom, kako je kaj s stvarmi tukaj, moram iz sebe spravit občutke, ki so me spremljali na poti do sem. Tiste zadnje, res-tik-pred-zdajci priprave. Septembra so se dnevi obračali kot pri norcih, kljub vsemu pa se mi je zdelo, da mesec ne gre nikamor. Nervoza je naraščala, isto strah in tudi rahla panika, priznam. Skoraj bi mi že bilo lažje vse skupaj odpovedat. Resno. Kaj sploh delam, zakaj, kam sploh grem in še enkrat, zakaj že, so bila vprašanja, ki so se mi nonstop obračala po glavi in mi tudi rahlo kratila spanec. 

Najbolj pa so me bremenili vsi ostali ljudi okoli mene, kakorkoli me boli in me je tudi rahlo sram oz. bolj nerodno, priznati. To, da so mi namenjali toliko pozornosti, me spraševali in zasliševali, vse to mi je bilo konkretno odveč in hotela sem samo mir, bežati in kričati. Delno sem se počutila, ko da umiram in da se vsak hoče še zadnjič poslovit, me pokropit, pošpegat, u name it. Ni mi bilo všeč. Hotela sem mir. Hotela sem čas samo s tistimi, ki mi res največ pomenijo. Hotela sem prazno glavo in trenutek sproščenosti. Sovražim bit v centru pozornosti, ni v mojem stilu. Pa vem, da nihče ni mislil NIČ slabega in vsem sem hvaležna, da so mi pravzaprav namenili svoj čas...samo pač, oh ja, saj sem povedala, da sem čudak, m'kay? :)

Skratka, prišel je trenutek slovesa in dobila sem tudi možnost, da v miru preživim trenutke z najdražjimi. Tik pred odhodom...tisti, ki ste bili takrat z mano, dobro veste, kdo ste in vedite, da mi prav vsi pomenite največ in vas najbolj pogrešam in sem vesela, da smo ta čas preživeli skupaj (jap, rahlo sem sentimentalna, hehe). To sem namreč takrat potrebovala. 

Po slovesu je sledilo čakanje. Čakanje, da bo ura za odhod. Ura za GoOpti, da me odpelje do Dunaja, kjer se je začela moje veliko potovanje. Ma, jebeš, veliko...dolgoooooooo. OMG, sedet na riti skoraj 30 ur je gotovo največji napor, vsaj zame, ker ne maram sedenja. Resno.

Enivej, GoOpti lahko iz te izkušnje priporočam (bili korektni, točni, prijazni in uslužni...gotovo najbolj praktična in tudi ugodna rešitev za prevoze), kljub vsemu, da sem imela manjšo dramo, ker so me zaradi sicer njihove pomote hoteli dostavit na letališče mnogo prepozno in bi ostala na evropskih tleh. Ampak vse se da rešit in se tudi je, tako da sem svojo prvo navezo brez težav ujela in začela let.

O sami poti, pa kaj več...kmalu.:)