New Year's Confessions

Pozdrav iz Nove Zelandije, kjer smo, če primerjam z domom, ki je tam nekje sredi Evrope, 12 ur spredaj, kar pomeni, da smo, glede na to, da je zdaj ura 22:20, le še urco in nekaj malega proč do vstopa v leto 2014. In če se kdo sprašuje, zakaj tako redki blogi in zakaj zdaj kar naenkrat blog na novoletni večer? Hja, zato, ker je čas za mala novoletna priznanja. Za božič baje govorijo živali (dvomim, tu jih je mali milijon okoli mene, bi že vedela oz slišala, če bi me katera pozdravila, haha), za novo leto bom pa jaz. Ker imam lih čas in wifi.

Jap, vstop v novo leto na NZ, ne bo lih tak, kot sem si ga predstavljala oz. zamišljala...še takrat, ko sem bila še doma, potovanje na NZ pa vznemerljivo raziskovanje, branje in planiranje. Pozabite na vse to. Ko enkrat pristaneš, se znajdeš v povsem drugačni realnosti...ne drugačni, pač pa predvsem realnosti. Držat se planov, kaj je že to? Vso raziskovanje in branje pa tudi ne pomaga kaj veliko. Malo pa že.:)

Torej ja...tisto moje fantaziranje, v narekovajih, da bom današnjo noč preživela nekje na plaži, na toplem, v dobri družbi. Pozabljeno. Nahajam se pa v svoji uti oz. mini hiški, na francoski postelji, z računalnikom v naročju, električno blazino pod ritjo in zalogo presne čokolade pod posteljo, da z njo "nazdravim" novemu letu, če me pred polnočjo ne premaga spanec, haha. Nahajam se v majhnem, majhnem kraju nekje na J otoku, kjer sem pri eni super prijazni kiwi familiji in kjer pospešeno spoznavam vse radosti in tudi nekatere ne tako kul dejavnosti pristnega kiwi podeželskega življenja. Čez dan poskrbim, da so otroci varni in siti, vmes in zvečer pa še za mali živalski vrt.

Hkrati s tem pa žal spoznavam tudi vse slabosti, ki jih s seboj prinese tale metuljčaksta stvarca. Ščitnica, seveda. Zgleda da je tukaj malce ponorela, da se je Hashiju rahlo snelo in moji hormoni so nekako tudi uspeli zapečatit mojo "usodo" oz "usodo" tega potovanja. Po domače povedano- predčasno vrnitev domov. Ne bi zdaj šla v neke podrobnosti, recimo pa samo tako-fantomsko kot ta bolezen/stanje zvenita, pa sta še kako zelo resnična za tiste, ki ju lahko tudi občutimo.

Kakorkoli že...dogajalo se je veliko in se še, ne glede na to, kako hudo je kdaj znalo bit, pa nikoli in nikdar nisem želela tega menjat oz si želet, da bi bila kjerkoli drugje, ker sem čutila, da sem in da sem še vedno natanko tam, kjer moram bit. Bom probala zdaj kaj več pisat, zgodbic je kar nekaj, vsaka po svoje zanimiva, unikatna, predvsem pa zelo, zelo poučna. Za nič mi ni žal...razen mogoče za to, da se že moram vrnit in da sem in bom bolj bore malo videla od NZ. Odnesla pa verjetno več, kot pa nekdo, ki samo potuje. Iz svoje WHV bom potegnila W del maximalno.:)

Tak da, ja, to bo to...moje novoletno priznanje. V novo leto pa seveda tako kot v vsako vstopam z malo pompa in nič (za)obljubami.
Dalje pa (v)stopam optimistično in novim zmagam naproti. Srečno 2014! Prva meseca sta še rezervirana za Kiwi-land, tako da...:)

utrinek iz trenutnega vsakdana :)

prihod na J otok

picton

predbožično vzdušje v Aucklandu