Januar je mesec osveščanja o boleznih ščitnice in zaradi vsega, kar se (mi) dogaja čutim, da je prav, da tudi sama prispevam svoj "piskrček" (oz. besedo) pri širjenju zavesti o resnosti in resničnosti (!) teh bolezni.
Stvar je pač taka- če imaš fuč ščitnico (Š), ljudje, ki ne vedo, kakšno je življenje s kronično, avtoimunsko boleznijo, vse to pripišejo poceni iskanju pozornosti, preobčutljivosti, sindromu crybaby a.k.a. attention whore, hipohonderstvu, preveč časa in verjetno še kakemu pomanjkanju ljubezni v otroštvu, takim in drugačnim kompleksom, pač. Saj razumete.
Hja, ko bi le bilo vse to res. Včasih je lažje bit crybaby, kot pa se dnevno borit s tem in nikoli ne zagotovo vedet, kaj bo prinesel nov dan. Ma kaj dan, včasih že naslednja ura. Pa daleč od tega, da hočem jamrat, da se hočim smilit.
V mojem primeru se je začelo z diagnozo brez prave obrazložitve, tabletami in vse bi moralo biti okej, samo da pač ni. Pogledi Hipokratvoih zaprisežencev v stilu ''oh, prosim, nehaj, spokaj, hvala lepa", te pustijo samega in rahlo izgubljenega.
Seveda vzame svoj čas, da bolezen sprejmeš sam, da se navadiš živeti z njo, da jo spoznaš in da pri tem na novo spoznaš tudi sebe, svoje telo. Zahteva to, da ga poslušaš.
Sam s sabo daješ skozi boje, kaj pa če je res vse samo v glavi, kaj če me telo boli, ker sem len pacek, ki se enostavno ne spravi k športu in nisem resnično tako utrujen(a), da ne morem premaknit noge oz. je prav to posledica negibanja? Zakaj mi je tako težko najti voljo za karkoli? Zakaj me vedno mrazi, kaj če je boleče grlo in hripav glas samo posledica prehlada? Kaj če je to, da znam bit tak značajski podn' včasih, samo odraz mojega dejanskega značaja? Kaj če samo pretiravam, ko štejem izpadle lase? Kaj če sem samo prehitro vstal(a), pa se mi zato vrti? Kaj se sekiram glede prebave, saj pa ima vsak drug z njo težave? Zakaj sproti pozabljam besede, zakaj ta občutek, da moram imet vse pod kontrolo, kaj če, zakaj pa,...?
Življenje postane en sam zakaj, en sam dvom in trenutek, ko spoznaš, da svojega telesa ne obvladaš več, je strašljiv. Ampak se ga navadiš in spoznaš, ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ti ne. Hitro pa spoznaš tudi nekaj-bolezni ščitnice so resnične, še kako. Prav je, da poslušaš svoje telo. Prav je, da najdeš svoj način in da se ga držiš. Vztrajaj pri njem! Pa kaj potem, če te imajo drugi za čudaka, mislijo vse tisto, zgoraj našteto. Pa naj! Naj se raje smatrajo za srečne, da jim je dano živeti v sladki ignoranci.
Sama še se po vseh teh letih, ki so minila od "uradne diagnoze" spopadam z vsem, kar prinese "novo življenje". Tudi z dvomi. Samo NIČ VEČ!! Ker sem morala na precej beden način spoznat, da opa- nisem crybaby, nisem hipohodner, da se ne ukvarjam preveč samo s sabo, ampak da nekaj dejansko je narobe. Žal tudi sedaj, ko sem tukaj, na drugem koncu sveta, na potovanju, ki bi moralo bit najboljše mojega življenja. Pa ne pravim, da ni. Ni pa to, kaj sem si predstavljala ali želela, ni to, kar bi si kdorkoli predstavljal ali želel, no.
Kljub vsemu uživam in iz njega črpam samo dobre stvari. Če že kaj, sem hvaležna, na svoj način, da se je vse to zgodilo, ker mi je dalo prepotrebno samozavest in novo (spo)znanje, da se lahko dalje "bockam" z "bogovi v belem"!Thyroid warrior mode- ON! :)
Stvar je pač taka- če imaš fuč ščitnico (Š), ljudje, ki ne vedo, kakšno je življenje s kronično, avtoimunsko boleznijo, vse to pripišejo poceni iskanju pozornosti, preobčutljivosti, sindromu crybaby a.k.a. attention whore, hipohonderstvu, preveč časa in verjetno še kakemu pomanjkanju ljubezni v otroštvu, takim in drugačnim kompleksom, pač. Saj razumete.
Hja, ko bi le bilo vse to res. Včasih je lažje bit crybaby, kot pa se dnevno borit s tem in nikoli ne zagotovo vedet, kaj bo prinesel nov dan. Ma kaj dan, včasih že naslednja ura. Pa daleč od tega, da hočem jamrat, da se hočim smilit.
V mojem primeru se je začelo z diagnozo brez prave obrazložitve, tabletami in vse bi moralo biti okej, samo da pač ni. Pogledi Hipokratvoih zaprisežencev v stilu ''oh, prosim, nehaj, spokaj, hvala lepa", te pustijo samega in rahlo izgubljenega.
Seveda vzame svoj čas, da bolezen sprejmeš sam, da se navadiš živeti z njo, da jo spoznaš in da pri tem na novo spoznaš tudi sebe, svoje telo. Zahteva to, da ga poslušaš.
Sam s sabo daješ skozi boje, kaj pa če je res vse samo v glavi, kaj če me telo boli, ker sem len pacek, ki se enostavno ne spravi k športu in nisem resnično tako utrujen(a), da ne morem premaknit noge oz. je prav to posledica negibanja? Zakaj mi je tako težko najti voljo za karkoli? Zakaj me vedno mrazi, kaj če je boleče grlo in hripav glas samo posledica prehlada? Kaj če je to, da znam bit tak značajski podn' včasih, samo odraz mojega dejanskega značaja? Kaj če samo pretiravam, ko štejem izpadle lase? Kaj če sem samo prehitro vstal(a), pa se mi zato vrti? Kaj se sekiram glede prebave, saj pa ima vsak drug z njo težave? Zakaj sproti pozabljam besede, zakaj ta občutek, da moram imet vse pod kontrolo, kaj če, zakaj pa,...?
Življenje postane en sam zakaj, en sam dvom in trenutek, ko spoznaš, da svojega telesa ne obvladaš več, je strašljiv. Ampak se ga navadiš in spoznaš, ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ti ne. Hitro pa spoznaš tudi nekaj-bolezni ščitnice so resnične, še kako. Prav je, da poslušaš svoje telo. Prav je, da najdeš svoj način in da se ga držiš. Vztrajaj pri njem! Pa kaj potem, če te imajo drugi za čudaka, mislijo vse tisto, zgoraj našteto. Pa naj! Naj se raje smatrajo za srečne, da jim je dano živeti v sladki ignoranci.
Sama še se po vseh teh letih, ki so minila od "uradne diagnoze" spopadam z vsem, kar prinese "novo življenje". Tudi z dvomi. Samo NIČ VEČ!! Ker sem morala na precej beden način spoznat, da opa- nisem crybaby, nisem hipohodner, da se ne ukvarjam preveč samo s sabo, ampak da nekaj dejansko je narobe. Žal tudi sedaj, ko sem tukaj, na drugem koncu sveta, na potovanju, ki bi moralo bit najboljše mojega življenja. Pa ne pravim, da ni. Ni pa to, kaj sem si predstavljala ali želela, ni to, kar bi si kdorkoli predstavljal ali želel, no.
Kljub vsemu uživam in iz njega črpam samo dobre stvari. Če že kaj, sem hvaležna, na svoj način, da se je vse to zgodilo, ker mi je dalo prepotrebno samozavest in novo (spo)znanje, da se lahko dalje "bockam" z "bogovi v belem"!Thyroid warrior mode- ON! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar