(skoraj vsi) Simptomi hipotiroze

Verjeli ali ne, simptomov hipotiroze je neskončno veliko. Za nekoga, ki živi s tem, že skorajda nevzdržno veliko. Za spodnji seznam, sem si pomagala z blogom Hypothyroid Mom, kjer se nasploh najde en kup uporabnih nasvetov, izkušenj in podobnega.

Simptomov, povezanih stanj in bolezni je več kot 300. Številka, ki pusti vtis, kaj? Kakorkoli, preden začnem, še to: ta seznam NI objavljen z namenom/razlogom, da povzroča paniko, obupno iskanje, kaj je in kaj ni narobe, še najmanj pa za smiljenje samemu sebi. Mali metuljček v našem vratu pač (žal) vpliva na malodane vse in dobro ga je poznati, saj veste, kako pravijo- imej prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje. ;) Čeprav ne glede na zgago, ki jo povzroča, ne svetujem, da se bolezen smatra kot sovražnika.
Objavljen je z namenom osveščanja, z namenom, da se zdravljenje in pot okrevanja lahko pričneta in da se morda kdaj bolezen tudi zatre v kali.

Energija in spanje:

• kronična utrujenost
• zmanjšana storilnost
• daljši čas okrevanja po aktivnostih
• težave s koncentracijo
• spalna apneja
• smrčanje
• nespečnost
• potreba po popoldanskem počitku/spancu
• šibkost
• zbujanje z občutkom utrujenosti
• pogosta prespanost

Teža:

• pridobitev teže
• težave z izgubo teže
• ascites (nabiranje proste tekočine v trebuhu)
• metabolični oz. presnovni sindrom
• izguba teže
• anoreksija
• povečan apetit
• zmanjšan apetit
• debelost

Telesna temperatura:

• hladne okončine
• hladno potenje
• nočno potenje
• neprenašnje mraza
• neprenašanje vročine
• notranje tresenje
• hipotermija
• hladne roke
• hladne dlani
• mrzle noge
• prekomerno potenje
• premalo potenja
• nizka bazična telesna temepratura

Počanost:

• počasni gibi
• počasni, zapozneli ahilov refleks
• zmanjšani, upočasnjeni refleksi
• počasen govor

Vnetja:

• pogosta vnetja
• kronične bolezni
• oslabljen imunski sistem
• pogosti prehladi
• pogoste gripe
• sum na bronhitis
• težava z okrevanjem od vnetij
• ponavljajoča se vnetja sinusov
• ponavljajoča se kožna vnetja
• ponavljajoča se vnetja ušes
• ponavljajoča se vnetja nosu
• ponavljajoča se vnetja grla
• kandida
• medenična vnetna bolezen
• trdovratna vnetja sečil
• vnetja zgornjega dela dihal

Povezane avtoimunske in endokrine bolezni:

• Hashimoto
• Graves
• celiakija
• diabetes 1
• diabetes 2
• inzulinska odpornost
• Addisonova bolezen
• Cushingova bolezen
• anemija vitamina B12
• prezgodnji upad jajčnikov
• prezgodnja odpoved jajčnikov
• alopecija (AI bolezen izgube las in dlak po telesu)
• Raynauodov sindrom
• Sjorgenov sindrom
• sindrom kronične utrujenosti
• revmatoidni artritis
• sistemski lupus
• multipla skleroza
• sarkoidoza
• sklerodermija oz. sistemska skleroza
• vitiligo oz. pomanjkanje kožnega pigmenta
• luskavica

Zatekanje in odebelitev kože na:

• očeh
• obrazu
• ustih
• vratu
• rokah
• nogah
• gležnjih
• limfedem
• lipedem

Usta in grlo

• težave s požiranjem
• občutek tujka v grlu
• občutek pritiska na grlu
• bolečina in mehkoba na vratu oz. na območju ščitnice
• težave z globokim zajemom sape
• golšavost
• ščitnični vozli
• pekoč občutek v grlu
• boleče grlo
• otečen jezik
• občutek dušenja
• popačen občutek za okus
• želja po slanem
• želja po sladkem
• težave z govorom
• suha usta
• slab zadah
• nagnjenost k luknjam v zobeh
• nagnejnost k boleznim dlesni
• nizek, raskav, hripav glas
• krvaveče dlesni
• umikajoče dlesni
• razdražene dlesni
• otekle dlesni
• obstojno "škripanje" z zobmi
• sklepni sindrom

Ušesa:

• preobčutljiv sluh
• hrup v ušesih (sikanje in zvonjenje)
• gluhost
• tinitus (šumenje)
• notranje srbenje v ušesu
• suh, luskast sluhovod
• presežen usešni vosek
• vrtoglavica

Oči:

• težave z zbranostjo in osredotočenostjo 
• dvojni vid
• suhe oči
• občutek peska v očeh
• boleče oči
• zamegljen vid
• povešene veke
• občutljivost na svetlobo
• pogosto trzanje oči
• krči v vekah
• izstopanje očesnih zrkel
• rdeče, vnete oči
• temni kolobarji pod očmi
• zabuhlost pod očmi
• hiter premik pogleda povzroči omotičnost
• težave z nočnim vidom
• glavkom
• siva mrena

Lasje:

• izpadanje las
• suhi lasje
• naelektreni lasje
• krhki, lomljivi lasje
• grobi lasje
• tanjšanje las
• prezgodnja plešavost
• prezgodnje sivenje
• sprememba teksture las
• izguba telesnih dlak
• izguba trepalnic
• poraščenost obraza pri ženskah
• tanjšanje ali izguba zunanje tretjine obrvi

Nohti:

• krhki
• bledi
• mehki
• porumeneli
• brazdasti
• nazobčani, valoviti nohti 
• zadebeljeni
• vraščeni nohti na nogah

Koža:

• suha
• suho, srbeče lasišče
• luskasta koža
• razpokane pete
• hrapavi madeži, odtisi na koži
• rumena ali jantrna obarvanost kože
• suha sluznica
• bleda koža
• blede ustnice
• vnetni mehurčki
• pigmentacija v kožnih gubah
• izpuščaji
• kožna znamenja
• dermografizem (preodzivnost kože)
• ekcem
• impetigo oz. krastavost
• celulitis (bakterijska okužba kože)
• nagnjenost k modricam
• nagnjenost k tvorjenju krvnih strdtkov
• počasno celjenje ran
• hemofilija
• rdeči izpuščaji na nogah
• akne
• izbruhi izpuščajev po prsih in rokah
• Raynaudov fenomen
• kronična srbečica
• krčne žile
• prezgodnje staranje
• pergamentu podobne drobne gubice
• rdeč metuljčkast madež čez nos in ličnice
• odstonost ali zmanjšano znojenja
• znamenja in bradavice
• lihen sklerozus
• vitiligo oz. pomanjkanje kožnega pigmenta
• alergije
• izpuščaji 

Otopelost in mravljinčenje:

• v nogah
• v rokah
• na hrbtu
• po obrazu

Bolečina:

• migrene
• kronični glavoboli
• kronična bolečina v hrbtenici in ledvenem predelu
• bolečina v zapestju
• sindrom zapestnega prehoda
• tarzalni kanal (noge)
• okorelost sklepov
• tendinitis (vnetje ahilove tetive)
• petni trn (rast ali nabiranje kalcija na petni kosti)
• plantarna fasciitis (vnetje tetive stopalnega loka)
• artritis
• protin oz. putika
• bolečina v podplatih
• mišični krči
• boleče kosti
• boleče mišice
• bolečina v sklepih
• sklepni sindrom
• fibromialgija

Prebava:

• zaprtje
• hemeroidi
• trdo blato 
• izguba apetita
• prehranske alergije
• prehranske občutljivosti
• neprenašanje alkohola
• sindrom razdražljivega črevesja
• laktozna intoleranca
• celiakija
• občutljivost na gluten
• kolitis
• napihnjen želodec
• povečanje teže v trebušnem predelu
• štrlec trebuh pri otrocih
• divertikulitis
• napenjanje
• vetrovi
• slabost
• čiri in razjede
• zgaga
• prekomerno riganje/spahovanje
• GERB (refluksna bolezen)

Menstrualne težave/motnje:

• amenoreja oz. odstotnost menstruacije
• oligomenoreja oz. lahke, zmanjšane krvavitve
• menoragija oz. obilne, močne krvavitve
• neredne menstruacije
• zelo kratki cikli
• zelo dolgi cikli
• močni krči
• nezmožnost ovulacije
• stalno krvavenje
• predmenstrualni sindrom (PMS)
• predmenstrualna napetost (PMT)
• prekomerna napihnjenost in zadrževanje vode
• prezgodnja ali zakasnela puberteta
• prezgodnja ali zakaznela menopavza
• težka menopavza
• histerektomija (operacijski poseg odstranitve maternice)
• endometrioza
• ciste jajčnikov 
• sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) 

Motnje repordukcije in nosečnosti:

• neplodnost
• splav
• mrtvorojen otrok
• nezmožnost zunajtelesne oploditve
• propad darovanih jajčec
• nenormalni nivo estrogena
• nenormalni nivo progesterona
• nenormalni nivo testosterona
• padec spermijev
• erektilne motnje
• pomanjkanje libida
• spolna disfunkcija
• suhost nožnice
• boleč spolni odnos
• mlečni izcedek iz dojk, čeprav ni laktacije ali dojenja
• fibrocistična bolezen prsi
• nosečniška slabokrvnost
• gestacijski oz. nosečniški diabetes
• preeklampsija
• abrupcija posteljice (prezgodnje luščenje posteljice)
• poporodna krvavitev
• dalj časa trajajoč porod
• distocija (težek porod, nezmožnost odpiranja pri porodu)
• slabo celjenje ran
• bolečina v in okolici rane carskega reza
• težave pri dojenju
• nizka zaloga mleka
• prezgodnji porod
• nizka porodna teža
• dolga nosečnost
• visoka porodna teža
• novorojenčki z zmanjšanim intelektualnim razvojem
• novorojenčki z zlatenico
• avtizem
• motnje pozornosti/hiperaktivnost
• okvare ob rojstvu 

Čustvene:

• napetost
• razdražljivost
• želja po osamitvi
• sprememba razpoloženj
• tesnobnost
• sprememba osebnosti
• občutek zamer
• poskočnost
• pomanjkanje zaupanje in samozavesti
• živčnost 

Druge povezana stanja:

• adrenalna utrujenost
• slabokrvnost oz. anemija
• hiponatriemeja (zmanjšanje koncentracije natrija/soli v krvi)
• pomanjkanje koordinacije
• štoravost
• nagnjenost k padcem
• omotičnost
• epizode omedlevice
• vrtoglavica
• tresavica oz. tremor
• motnje rasti pri otrocih
• kronične alergije
• občutljivost na kemikalije
• sindrom nemirnih nog
• rabdomioliza (poškodba prečno progastih mišic)
• skolioza
• osteoporoza
• hernija 

Možgani:

• depresija
• napadi panike
• izguba spomina
• zmedenost
• možganska megla
• mentalna lenoba/apatičnost
• slaba koncentracija
• hrupi in/ali glasovi v glavi
• halucinacije
• blodnje
• manije
• fobije
• obsedenost
• zloraba alkohola in drog
• bes
• izguba volje
• motnje osebnosti
• shizofrenija
• poporodna depresija
• sezonska vplivna motnja (SAD) 
• nočne more
• bipolarnost
• samomorilnost
• motnja pozornosti in hiperaktivnost
• demenca
• Alzheimerjeva bolezen
• Parkinsonova bolezen

Ledivce in mehur:

• beljakovine v urinu
• inkontinenca
• pogosta potreba po uriniranju
• zmanjšano uriniranje 
• intersticijski cistitis (kronične težave z mehurjem)
• inkontinenca med spanjem
• ledvični kamni
• ponavljajoča se vnetja ledvic
• ponavljajoča se vnetja mehurja
• sindrom razdražljivega mehurja
• kronična ledvična odpoved

Žolčnik:

• žolčna bolezen
• žolčni kamni

Jetra:

• povečanost in mehkost jeter
• zasičenost jeter
• povišani jetrni encimi
• hipoglikemija

Pljuča:

• astma
• bronhitis
• emfizem
• težave z dihanjem
• hlastanje za zrakom (air hunger)
• voda v pljučih
• sopenje/kratka sapa
• tiščanje v prsih
• pljučnica

Srce:

• visok krvni pritisk
• nizek krvni pritisk
• počasen/šibek srčni utrip
• hiter srčni utrip
• aritmija
• preskakovanje srca
• trepetanje srca
• palpitacija
• bolečina v prsih
• visok holesterol
• visoki trigliceridi
• visok LDL (slab) holesterol
• prolaps mitralne zaklopke
• ateroskleroza 
• srčno žilne bolezni
• povišan C-reaktivni protein
• fibrilacija
• žilne obloge
• zadrževanje tekočine
• slaba cirkulacija
• povečano srce
• kongestivno srčno popuščanje
• kap
• srčni napad

Rak:

• kožni
• ščitnični
• prostate
• endokrini
• pljučni 
• prsi

vir

Simptom 101

Že res, da je tale blog zadnje čase bolj ali manj v mirovanju, pa tudi ko pokaže določene znake življenja, so ti bolj usmerjeni na druge teme, kot pa o čemer naj bi prvenstveno bil- življenju z boleznijo in obvladovanju le-tega. No, zdaj se bom potrudila to popraviti, čeprav ne rečem, da gre za kakršnokoli (za)obljubo. :) Simptomov pri Hashiju, hipo & druščini, je toliko, da včasih človek ne ve, kje se ga drži glava. Sama bom v vsakem novem zapisu poskušala izpostaviti posamezne, jih opisati ter povedati, kako jih obvladujem sama-ali pa se vsaj pretvarjam, da jih, hehe.

Preden začnem, bom v posebnem blogu prvo objavila listo, seznam vseh možnih simptomov in stanj/bolezni hipotiroze. 

Tukaj na tem mestu, pa bi želela osvetliti še en večen, pereč problem, ki pesti marsikoga. To je vprašanje/dvom, ki se pojavi ob slabšem počutju ali počutju, ki ustreza simptomu- ali gre resnično za simptom, morda za poslabšanje stanja ali pa je vse skupaj zgolj (nesrečen) slučaj ali pa morda celo golo pretiravanje?

Hja, to se vsem avto-imunčkom vse prevečkrat rado zgodi, sama nisem nobena izjema. Nikoli zares ne vem, sem pa se do sedaj naučila tega- slabe dneve je najboljše sprejet, ker so sestavni del vsega. Pač tisti dan stisnit zobe... kolikor se pač da.

Če trajajo (pre)dolgo, je potrebno ali do zdravnika ali pa poskušati nekaj spremeniti, kar je vedno najbolj zapleten del, tisti, ki najbolj frustrira, ker gre za en korak naprej, dva nazaj, ampak hej, to pač pride s paketom. :) 

Zakrpati črevo

V prejšnjem blogu sem po spletni strani prevzela in priredila bistvene točke ter informacije o prepustnem črevesu, tukaj pa bom delila svojo izkušnjo in to, kaj je pomagalo meni in mi, skoraj dobesedno, rešilo življenje. Seveda ne dajem roke v ogenj, da bo to pomagalo vsem. ;)

Težave z želodcem me pestijo od kar pomnim. Prva osebna zdravnica je to pripisovala genom, ker hej, težave ima tudi oče. Potem so mi v pozno najstniških letih grozljivo boleče menstruacije "rešili" s konjskimi zdravili, ki so seveda stanje želodca še poslabšala. Temu je sledilo stanje quo. Ne tič ne miš. Težave so bile, kako intenzivne in moteče, pa je bilo odvisno od marsičesa, le da sem bila takrat, zdaj nazaj gledano, vse preveč tupa in preputava, da bi znala ukrepat. No, na koncu je sledila moja famozna diagnoza: Hashi + hipo in namesto, da bi mi kdo pojasnil, kaj to sploh je, sem v zameno dobila 2 peklenski leti tako hudih težav s prebavo, črevesjem, želodcem, vsem mogočim, u name it, da je šlo vse ostalo v življenju na stranski tir. Kasneje sem sama ugotovila, kako in kaj ter se ob spoznanju, da zelo verjetno trpim za prepustnim črevesjem, naučila še naslednjih lekcij:

1. Pomagaj si sam, kajti nihče drug ti ne bo
Po moji izkušnji, je pri nas pač tako, da še posamezni specialisti ne verjamejo v bolezni, ki bi jih sicer naj zdravili- kot da gre za Božička ali pa velikonočnega zajčka. Zato ti ne preostane drugega, kot pa da si pomagaš sam. Internet ti je pri tem lahko v veliko pomoč in oporo, lahko pa te, ob poplavi vseh informacij, tudi zmede. Vendar je tisto, kar edino šteje na koncu, prav to, da ti uspe skozi vse žugajoče prste zdravnikov, vsem zasmehovanju okolice in svoji mali osebni vojni, najti tisti tako opevani življenjski stil, ko naj bi bilo vse v blaženem ravnovesju. Sicer se ta večkrat izkaže za tako verjetnega, kot je recimo velikonočni zajec, ampak...tolažbe daje, da je črevo moč zakrpati do mere, ko spet služi svoji prvobitni funkciji.

2. Preverit, kaj povzroča težave
Hrana je glavno zlo, ki "odpira" stene črevesa, zato je potrebno ugotoviti, katera je najbolj sporna, ali gre za alergije in/ali intolerance, kako telo odreagira nanjo, pa na vplive iz okolja (npr. razne kemikalije, dodatki, konzervansi...). V pomoč je lahko dober gastroenterolog (priporočam "izlet" v Rogaško Slatino) ter test za nutritivne alergije in intolerance. Potrebno bo tudi eksperimentiranje- preskušanje, kaj škodi in kaj ne oz. kaj škodi bolj in kaj manj, nekateri prisegajo na pisanje prehrambenega dnevnika, kar se pri meni sicer ni izkazalo.

3. Izogibanje črne liste
Ko enkrat imaš črno listo- torej seznam stvari, ki ti povzročajo težave, si jo velja dobro zapomniti in se vsega na njej izogbati. Ni lahko, sploh ne na začetku. Vzelo bo veliko časa, volje in vztrajnosti, ampak tako je z vsakim začetkom, potem pa stvari postanejo veliko bolj enostavne, malodane rutinske in naenkrat si super stroj za skeniranje izdelkov in sestavin. Splača se biti dosleden in discipliniran, kajti davek, ki se plača je vse previsok!

4. Čas celjenja in zdravljenja
Ko se črevo spet krepi in vrača nazaj k svojim prvotnim funkcijam- ko se enkrat eliminira vse slabe stvari, je potrebno tudi zdraviti. Dobri probiotiki so pri tem v neprecenljivo pomoč. Sama sem uporabila te. Sedaj običajno naredim eno kuro z njimi dvakrat letno, na samem začetku pa bo verjetno potreben bolj celosten in temeljit pristop, morda tudi s kakšnimi drugimi dopolnili, poleg probiotikov.

5. Jeklena disciplina za ravnovesje
Doslednost sem že omenila, pa tudi to, da zna biti hudičevo težko vse skupaj- zdravniki na tebe gledajo kot na zdolgočasenega hipohondra, ljudje te imajo za preobčutljivca, nekaterim skušnjavam pa se je tudi težko upreti, posebej na začetku. Zato je veliko dela potrebno tudi na dobri psihični pripravljenosti. Sama zagovarjam brutalno iskrenost do sebe, izjemoma pa tudi egoizem in naduvanost- pa naj izpadem važna, če zavrnem rujno kapljico ali pecivo, konec koncev bodo posledice dobesedno čutile samo moje čreve in ne tisti, ki je užaljen.

6. Uvedba čiste IN rastlinske prehrane oz. čiste rastlinske prehrane ter 
Zakaj 2x čiste? Ker bi čista rastlinska pomenila samo to, da se prehranjujem vegansko in se nažirala s sojinimi ocvrtki v beli žemljici, s čimer bi si še dalje po hitrem postopku kopala grob. Tako pa:

• čista prehrana pomeni, da je sveža, lokalna, sezonska, brez dodatkov in brez bližnjic (a'la pogrej in pojej ter procesirane hrane).

Poleg nje pa pride v poštev še:

• redni obroki- ki naj bodo použiti v miru, počasi, kadar se le da. Jejte preudarano in zavestno.
• uporaba kakovostnih sestavin- daleč od tega, da morajo biti vsa bio in eko, samo za predstavo- namesto navadne kuhinjske soli, bodite dobri in podprite naše prelepe soline
• prilagoditev življenjskega stila- tu bi zdaj bilo prav fino, če bi lahko pridigala o teh čudežnih zgodbah, kako je joga najboljša in ti pomaga odklenit vse čakre in iz tebe naredi super pozitivno, vselej nasmejano, razsvetljeno osebo. Pa ni tako. Vsekakor pa je dobro prevetrit lajf do točke, da probaš vsaj neke stvari vrečt čez ramo in se ne zasekirat za vsako pasjo figo. Kar zna, kot bo verjetno lahko potrdil vsak metuljčkast bojevnik, skorajda tako svojevrsten podvig, kot premagat Hashija. Praktično nemogoč. Se pa vsaj trudim, hej.
• telesna aktivnost- bolelo me je, ko sem morala priznati premoč bolezni in ugotovila, da me intenzivna vadba le še bolj izčrpa. Sem pa ugotovila, da mi dobro denejo dolgi sprehodi in pa- surprise, surprise- joga. Joga, kateri sem se izgobila par let, ker sem jo imela za nek new-age trend, samo dejansko pomaga in tako, individualist kot sem, poskušam vsak dan vsaj pol ure svoje telo zavit v nemogoče poze in se veselim kot mali mucek, ko mi kaj celo uspe.
• kokosova voda- moja rešiteljica, boljša od vsakih tablet. Eni pravijo, da je modna muha in po vrhu vsega še ogabna, samo za moj želodec dela čudeže in brez nje ne morem.

7. Zdrav razum
Raznorazni superpraški, vsa superhrana, mali čudeži,... tega ni. Vse je samo v tej jekleni disciplini, v tem, da se naučiš ločiti zrno od plevela, najdeš svoj način in mu slediš. Ni vedno najlažje, je pa vredno. Najboljše je to priložnost izkoristit sebi v prid- kuhat, ustvarjat, učit se in rasti. Prisluhniti svojemu telesu in poskrbeti za zdravo črevo, kajti naše zdravje se začne in konča prav tam!

Vam pušča črevo?

Resno sprašujem, pa naj se sliši še tako idiotsko. Po vseh težavah, ki sem jih imela in ob dejstvu, da nihče od zdravniške stroke na tej strani Alp očitno še ni slišal in/ali ne priznava prepustnega črevesja, se mi je dvakrat skoraj zmešalo- prvič od skrbi, ker nisem vedela, kaj mi je, drugič pa od olajšanja, ko sem svojo "diagnozo" našla, se v njej prepoznala ter lahko konkretno pristopila k reševanju in odpravljanju težav.

Kaj torej prepustno črevo sploh je?
Povsem naravno je, da so stene našega črevesja rahlo prepustne, saj skozi njih na tak način pronicajo male molekule, ki telesu pomagajo pri absorpciji ključnih hranil, ki jih to potrebuje za zdravo in optimalno delovanje. Pravzaprav je "dovajanje" teh hranil ena glavnih nalog celic, ki obkrožajo črevesno sluznico. Kaj hitro pa se lahko zgodi, da črevo postane preveč prepustno, da se odpre veliko bolj, kot bi se smelo in tako v telo, poleg pomembnih hranil, pridejo tudi raznorazni toksini, mikrobi, neprebavljeni koščki hrane ter ves ostali nebodigatreba, ki nadaljuje svojo pot po telesu vse do krvnega obtoka. Imunski sistem te odvečne snovi zazna kot patogene ter prične z napadom, ki se lahko pokažejo kot:

1. prebavne težave, kot so napihovanje, spahovanje, driska, IBS*
2. sezonske alergije ali astma
3. hormonsko neravnovesje (PMS, PCOS)
4. diagnoza AI bolezni, kot so Hashimoto, revmatoidni artritis, lupus, celiaklija, psoriaza,..
5. diagnoza kronične utrujenosti ali fibromialgije
6. razpoloženjske in duševne motnje, kot so depresija, anksioznost, motnja pomanjkanja pozornosti, hiperaktivnost,...
7. težave s kožo, npr. akne, ekcem, rosacea,...
8. kandida
9. prehranske alergije in/ali intolerance

Kaj ga povzroča? 

Glavni krivci so: 

• hrana
• vnetja
• toksini

Gluten je ponavadi "vodja", saj se pri ljudeh, ki so preobčutljivi nanj, sprošča zonulin- beljakovina, ki lahko razdre te tesne spoje črevesja. Krivec pa seveda ni zgolj in edino gluten. Zelo vnetna in toksinov polna živila so še vsi mlečni proizvodi, procesirana hrana, sladkor, svoje naj bi pripomoglo tudi prekomerno uživanje alkohola. Toksine lahko zaužijemo skozi raznorazna zdravila, pa tudi iz okolja- npr. živo srebro, čistila, pesticidi, plastika iz BPA.
Svoje pa pripomoreta tudi starost in stres.

Kako ga pozdraviti?

V prispevku, po katerem je tale blog prirejen, avtorica navaja sledeče:

Odstranitev: z dieto izločanja, vodenjem dnevnika prehrane, omejitvijo vnosa zdravil in alkohola je lažje najti "korenino" oz. "vir puščanja"- torej tisto, kar je pripeljajo do tega, je črevo tako prepustno. Ko vse slabo odstranimo, je pomembno, da sledi...

Zamenjava: slabega z dobrim. Procesirano hrano naj nadomesti polnovredna, čim bolj "čista" in sveža prehrana. Potem, ko se črevesne stene ponovno "zakrpajo", pa je potrebno poskrbeti za...

Vnos: zdrave plasti koristnih, dobrih bakterij, ki zaščitijo prebavni trakt, pomagajo pri prebavi, okrepijo imunski sistem, izboljšajo metabolizem, pomagajo pri tvorbi vitaminov in absorpciji mineralov. V veliko pomoč so lahko dobri probiotiki. Ne gre pa pozabiti na...

Popravilo in vzpostavitev ravnovesja: s katerima ohranjamo popravljeno in izboljšano stanje. Jesti je treba modro in preudarno, najti svoj stil, morda tudi spremeniti življenjski stil in mu slediti.

vir

Prevedno in prirejeno po: MindBodyGreen in ExperienceLife
* IBS= irritable bowel syndrome ali sindrom razdražljivega črevesja

Življenje na pavzi

Ko se ti zgodi dogaja avtoimunska, se zgodi, da lahko oz. moraš dat celo življenje na "čakanje". To je eden tistih najbolj tečnih, nadležnih delov in delov, s katerim se je najtežje soočit in spoprijet. Ker se mi je v zadnjih mesecih na tem področju veliko dogajalo, je vse ostalo, vključno s tem blogom bilo stranskega pomena. Pa ne, ker bi se toliko ubadala s svojim zdravjem in laufanjem okoli zdravnikov, ker hej, do zdaj že vem, da je vse to, sploh slednje (laufanje okoli zdravnikov pa posebej) le še dodatno metanje časa proč. Tako sem večinoma žonglirala med obveznostmi, ki jih nikakor ne morem, ne smem in niti nočem dati na stranski tir in pa dnevi/tedni, ki so bili malo boljši in veliko slabši. Kot vožnja po brzicah.

Danes pa imam po dolgem času tako željo, kot tudi navdih da nekaj napišem in se mogoče premaknem z mrtve točke. Te so brez dvoma najhujše pri AI boleznih... nikoli ne veš, kdaj bodo udarile, kdaj bo tvoje življenje spet zastalo, medtem ko bodo vsi ostali hiteli dalje in te puščali daleč za sabo, prepričani, da ponovno iščeš pozornost in pretiravaš. Ti pa komaj zvoziš med osnovnimi dnevnimi opravili, celo tako rutinskimi, kot je jutranje umivanje zob. Ko ti je celo jemanje tablet napor, pa čeprav moraš samo sečt po škatli z njimi in vodi, ki te čaka dobesedno ob glavi. Zvečer komajda še stojiš in se zavedaš okolice, kaj šele, da bi bil v stanju kam ven in na pijačo. Ljudje težko razumejo, da si želiš malo miru, da ga potrebuješ, da se spet sestaviš in najdeš. Jap, tile zastoji so od hudiča. Osebno mi je najtežje to nihanje. En teden tako, drugi spet drugače. Saj verjetno pri "zdravih" ni nič kaj drugače, vsak gre skozi "faze". No, ne morem garantirat, malo sem že pozabila, kako je, ko si "normalen".

Ampaaaaaak... življenje gre dalje, ne? Obup, jok, stok in pobeg na drevo ne pridejo v poštev, tako da človek rine dalje in se nauči živeti s tem. Kaj drugega pa ti oz. mi sploh preostane? Sicer pa... včasih malo pavze nič ne škodi, tečno je edino to, da to spoznaš šele kasneje. Zdaj pa kar veselo na delo, dobre dneve je treba izkoristit!! :)

vir

Pester januar

Januar, težko verjamem, da je že (spet) januar. Zdi se mi, kot včeraj, ko sem pisala tole. Ampak ja- spet je januar, novo leto & all that jazz.

Januar pa seveda pomeni mesec osveščanja o boleznih ščitnice. In ja, kakorkoli že kdo zavija z očmi, tisto -omg-ne-spet-te-ščitnice-, pa jaz rečem, ja pa spet, ta ščitnica. Ker je ta mali metuljček, lahko prava vešča. :) Ne zato, ker bi se človek želel smilit sam sebi in se šlepat na krilih tega, da ti češ nekaj fali. Pač pa zato, ker je prav, da se pouči o njej in da jo tudi zdravniki začnejo obravnavati resno. Ali pa vsaj resneje. Predvsem pa nas, paciente. Kakorkoli že- odločila sem, da bom ta mesec zato bolj aktivna z objavami na Instagramu. Potrudila se bom po najboljših močeh, bo pa v angleščini, za vse morebitne napake pa mi ni žal, ker sem samo človek, haha.

No, ni pa januar pester samo zaradi ščitnice, pač pa tudi zaradi tega, ker ta mesec poteka še ena zadeva, povezana z nečim, kar globoko definira mene in moje življenje- veganstvo. Poteka namreč Veganuary, ki ljudi spodbuja k temu, da se za mesec dni prehranjujejo vegansko. Za tole se bom pa potrudila tukaj objaviti kaj receptov, idej, kje, kaj in kako nakupovati, kje jesti in nasploh, kako "preživeti" kot vegan. :)

Vpliv fluora na ščitnico

Fluor je kemijski element, ki ga naša wikipedia opredeli kot strupen, bledo rumen univalenten plinski halogen, ki je najbolj kemijsko reaktiven in elektronegativen od vseh elementov.

Čeprav se ne sliši najbolj mamljivo in okusno, ga ljudje vseeno- vede ali ne- zaužijemo kar nekaj. Če avtorica članka, po kateri priprejam tale blog, ne laže (in dvomim, da bi, navsezadnje gre za zdravnico, ki se intenzivno ukvarja s Hashijem in je tudi sama Hashi borka), se je fluoridacija pričela s sodelovanjem zobozdravnikov, ameriške vlade in lobistov sladkorne industrije, ki so skupaj staknili glave, da najdejo rešitev, kako naj zmanjšajo luknje v zobeh ob nezmanjšani uporabi sladkorja. (ker tista najbolj očitna-ne toliko žret sladkorja pač ni očitna, ha?).

Zakaj sploh o njem? Hja, zato ker vpliva na ščitnico. (jap, seveda, še ena stvar več, ker zakaj pa ne?). Kakorkoli že- nekateri njegovo uporabo priporočajo, drugi v njej vidijo prikrito množično morijo. Do srede 50. let so hipEr stanje celo zdravili s flurom, to pa zato, ker ima ta učinek, da zatre delovanje ščitnice. Doza od 0.9 do 4.2 mg na dan. (nekateri ga zaužijejo od 1.6 do 6.6 že samo s tem, ko pijejo vodo, ki ji je ponekod- posebej v ZDA dodana).

Glavni problem- kot vsak drug halogen, pa lahko fluor deluje kot sprožilec pri umiranju ščitničnih celic in vnetju, ki privede do tirioditisa oz. avtoimunskega tirioditisa- Hashimota. Kar nekaj ljudi je poročalo o izboljšanju stanja, ko so z uživanjem fluora prekinili. 

Kateri so najpogostejši "skriti prenašalci":
- ustekleničene tekočine (prav zaradi dodajanja floura v vodo)
- razna dopolnila in nadomestki (vedno preveriti sestavine)
- zobne paste
- črni čaj
- rdeči čaj
- konzervirana hrana
- črna/rdeča kamena sol
- žvečljiv tobak
- zdravila

In tako pridemo do spornega čaja. Še nekaj, kar lahko na dodam na seznam stvari, ki mi jih je ščitnica odvzela. Fluor, prisoten v čajih, je namreč lahko tisti, ki tiho in skrito "ubija" ščitnico.
Ne se tolažit z vretjem ali zmrzovanjem- vretje koncentracijo fluora le še pospeši in ga ne odpravi, medtem ko pa zmrzovanje nanj nima nikakršnega učinka.
Največ se ga nahaja v pravih čajih, posebej črnem in rdečem. Od kod? Iz zemlje in onesnaženosti okolja. Dlje časa, kot so čajni listi na drevesu, večjo in težjo koncentracijo vsebujejo.
Članek iz revije Food and Chemical Toxicology razkriva, da se nahaja od 4.5, 1.8 in 0.5 mg/L fluorida v črnem, zelenem in belem čaju, kadar "stojijo" pet minut. Tudi ostali čaji niso izjema- kamilice in zeliščni čaji ga vsebujejo 0.13 mg/L.

Pracv tako se nahaja v nekaterih zdravilih, najpogosteje v kakšnih anastetikih, anticidih, antibiotikih, zdravilih zoper anksizionost, glivicam, antidepresivih, zdravilih za artritis, zniževanje holesterola, zavirilcih apetita, kemotorepajih, steroidih,...

Ali to pomeni, da se je fluora treba povsem izogibati, sploh ko je tako množično prisoten- večina pri nas ga verjetno pozna predvsem iz zobnih past? Iskreno povedano, ne vem. To je odločitev posameznika, sama vem edino to, da je po prenehanju uživanja najbolj "močnih" čajev prišlo do izboljšanja oz. bolje rečeno stabilizacije stanja.

Povzeto in prirejeno po: Thyroid Pharmacist

Vegan As(s) # 2

Pa da nadaljujem s svojo vegansko (r)evolucijo.

Veganstvo mi je torej pomagalo pri marsičem. Prvič -pomagalo mi je premagati strah pred hrano. Pred tem mi je namreč vsak obrok predstavljal velik stres, ker so mu takoj sledile težave. Hrana je postala moja sovražnica, brez nje pa seveda nisem mogla. In to, da sem lahko spet jedla oz. da lahko spet jem in da ni več spahovanja, napihovanja, bolečin, nobene stigme, nobenega občutka sramu in izolacije. Že to samo po sebi je razlog, da veganstvo enostavno obožujem.

Drugič- izkazalo se je, da me je ta "normalna" prehrana skoraj ubila- mleko, jajca, soja, histamin, laktoza, konzervansi, sladkor... niso moji prijatelji. Daleč od tega. Ker sem v času prehoda na veganstvo, dočakala tudi test za nutritivne alergije, me je zdravnica celo pošteno skregala, češ, kaj se grem oz. igram, da bi zdaj morala jest vse, da bi se lažje videlo, kaj mi dela težave. No, na koncu se je vseeno videlo in boga dohtarca se je razburjala zaman. :) Po teh testih sem pogumno stopila na pot na veganstva in nikoli več pogledala nazaj. Fizično počutje je napredovalo in sledilo je izboljšanje, izkazalo pa se je, da so največji strup in alergen hkrati kar ljudje...

Pametovanje, žalitve, vmešavanje, obtoževanja, sodbe in razsodbe,.... U know. The usual. Ker baje še strokovnjaki ne vedo, kaj je to uravnotežena prehrana, da ješ preveč enolično, da boš zdaj zdaj umrl, ker od rastlinic nihče ne more živet. Ker kje so pa beljakovine? Pa kalcij? Železo. Vitamini. Ma ja no, kdor je sam vegan, verjetno ve, o čem govorim...
Pa nikdar nisem želela, da bi se komu smilila, niti tega nočem zdaj. Želela sem si samo malo razumevanja. Najbolj pa tega, da bi mi kdo verjel. Verjel, da ja, imam AI bolezni, ki so resnične in da je bilo moje trpljenje grozljivo. In ker nisem ničesar od tega dočakala, sem bila jezna. Danes vem, da je jeza eno najhujših in najgrših čustvev, kar pa ne pomeni, da se jo mora potlačit in ignorirat, pač pa jo je treba sprejet, ugotovit njen izvor in it čez njo. In sem šla- z znanjem, ker je ta najboljše orožje.

S kolegom googlom sva  preiskala vse možne simptome, vse mogoče kombinacije, možnosti, prebrala ogromno člankov, znanstvenih dognanj. Sama sem ob tem še postala pravi mini ekspert v kuhinji in o hrani...

 

Kar je samo še en razlog več, da se zdravnikom ne pustim več jahat. In tudi razlog, da ostajam na takšni prehrani. Zdaj, ko počasi minevata dve leti in ko je- z izjemo mojega Hashija z nedelujočo ščitnico in hormoni, ki delajo po svoje- vse drugo okej.  Prehladov praktično ni, za kožo ne rabim nobene super kreme več, pa nič ne srbi in ne zateguje, tisti lišaji, ki so izgledali, kot da bi nekdo na meni izvajal eksperimente ali izvajal mučenje z ugašanjem cigar, neprenehno jokanje in smrkanje zaradi sezonskih alergij, tisti težek občutek po jedi, refluks...kaj je že to? Baje imam tudi kronični gastritis Ne vem, kdaj sem ga nazadnje občutila.

Eden od virov jeze je bil tudi ta, da sem se spraševala, kako je mogoče, da tega nihče ne spredvidi, vsi pa vidijo samo to, kako sem suha sem in kako je razlog za vse moje trenutne težave izključno prehrana in pomanjakanje nečesa v njej? Kako to, da se potem to pomanjkanje ne vidi na krvnih testih?
Mogoče je pa čas, da se vzame bolezni ščitnice malo resneje in se začne zavedat, da TSH ni vse in da človek ni napsihiran hipohonder, ki išče pozornost, pač pa bolnik. Le da so naše bolezni nevidne, zato pa nič manj resnične in da imajo mnogo podob in spremljevalk. Samo to je tema že za kako drugo debato. Moj point je samo ta, da moje veganstvo NI razlog za moje kronične in/ali avtoimunske bolezni.

Tretjič in n najboljše pri tej (r)evoluciji? Če sem začela zelo sramežljivo, obremenjena s tem, kaj si bodo mislili ljudje, kako bodo to sprejeli, danes nimam več težav s tem. Sem veganka in to povem s ponosom. Na začetku pa je težko- ljudje te imajo za ekstremista, fanatika, čudaka. Družbena stigma in izoliranost sta veliki. Baje si prezakompliciran, da bi te kdo povabil na kosilo. Ali pa da bi ti nekaj prinesel. (C'mon ljudje, kila banan pa smo dobri, skuhat riž v (piranski) soli in narezat bučke in paradajz pa tudi ne more biti taka jaka umetnost, ali pač?)
Bistvo oz. tisto res najboljše pri veganstvu pa je tista notranja sprememba. Tu je govora o tej evoluciji. Začela sem resda zaradi svojega zdravja, ampak radovednost te vleče naprej in ko zveš vse o predelavi hrane, kaj dajejo skozi živali,... to te spremeni, hočeš nočeš. Ne gre več za samo za prehranjevanje, gre za en čist drug življenjski stil. ♥ Novi pogledi, nova spoznanja, nekaj, česar še ne znam popolnoma ubesedit, je pa fenomenalen občutek. :)

Za zaključek samo tole: prehranjevanje- takšno ali drugačno- je v bistvu ena največjih odgovornosti, ki so na nas posameznikih. Samo večini je odgovornosti najlažje preložit na druge, paše pa bit pameten za druge. Ko bi le bil vsak zase pameten, odgovornost prevzel nase, bi bilo marsikaj veliko lažje.
Aja, še en plus veganstva- moja glava še nikoli ni bila tako polna idej in kreative, da dnevi niso dovolj dolgi in ni dovolj prostega časa, da bi vse poskusila. Ker je veganstvo dobro za živali in okolje, samo še toliko bolje!

PS: ne morem, da ne bi omenila, koliko ljudi me sedaj sprašuje za nasvete in koliko se jih naenkrat zanima za zdravo prehrano, sploh ko/če tudi njim samim zagusti zdravje...osebna izkušnja je očitno res edina prava brca v rit :D
 

vir

Vegan as(s) # 1

Ker počasi minevata 2 leti, odkar sem se podala na pot veganstva in ker se približuje veganski november, bosta ta in naslednji blog posvečena veganstvu in do sedaj prehodeni poti. Hkrati pa odgovor vsem, ki so in še me obravnavajo kot orto/ano/vsereksično hipijevsko fanatično ekstremistko. Jap, ni lahko biti vegan s kronično boleznijo. :D

Verjetno sem že milijonkrat povedala, da sem z veganstvom začela iz zdravstvenih razlogov. Bili so torej časi, ko se mi o prehrani in načinih prehranjevanja ni niti sanjalo. Ko sem jedla "normalno" hrano. Kao normalno vsaj. Ker nekje globoko v sebi sem vedno bolj težila k zdravemu izboru, ampak okej, to ni poanta. Situacija danes: povsem drugačna. Danes sem veganka, z velikim znanjem o hrani- obožujem jo, rada jo pripravljam, o njej debatiram, najraje v njej uživam. Zahvala za to gre mojemu t.i. mračnemu obdobju oz. obdobju, ko me je moje lastno telo hotelo deložirat.

Eni pravijo, da grem v ekstreme in da sem fanatik. No ja, kot rečejo angleško govoreči- kdor ni prehodil milje v mojih čevljih, ne more sodit. Dnevno živeti s krčevitimi bolečinami, ki ne dopuščajo, da stojiš zravnano, prebavo, ki dela čisto po svoje in to tako, da sploh ne dela. Jap, meni jo je pošteno zagodlo in ob prejetju diagnoze "ščitnica", se sploh nisem mogla posvetiti le-tej, ker me je v svoje kremplje dobila prebava. Danes vem, kako je vse skupaj povezano, kako kaj deluje in kako zelo pomembna je pametna in pravilna prehrana, ampak zato sem morala skozi pekel. Pekel, ki je trajal skoraj 2 leti in v katerem se je porušilo vse, do samih temeljev. Svoje življenje, ki je izgledalo kot da sem zaprta v stekleni kupoli, kjer lahko druge le opazujem pri tem, kako živijo, sama pa ne morem nič, kot da sem ujeta v kletki, ki ni niti zlata, sem sovražila. Milo rečeno. Sama sebi sem se gabila in nisem zares verjela, da je izboljšanje sploh mogoče. Pa je bilo. Moja večna trma in/ali nepoboljšljiv optimizem in pa prijateljevanje z googlom sta me pognala v mrzlično iskanje rešitev, ki je pripeljalo do sramežljivega flirta z vegansko prehrano.

Da ne dolgovezim: veganstvo me je vrnilo v življenje in mi ga vrnilo. Ne morem pa, da ne bi omenila, koliko živcev me je prehod na veganstvo stal. Že pred tem sem bila en tak posebnež, čudak. Saj veste, kako je pri nas- vsaka vas ima svojega in naša ima mene. :) Največji stres- kako povedati domačim, ko pa jih je že dovolj skrbelo moje vse prej kot bleščeče zdravstveno stanje, skupaj z mojimi kilami v minusu in vsesplošno priznano dogmo o tem, kaj je "normalno" prehranjevanje- ne, ni bilo lahko. Sploh zaradi polen, ki ti jih ljudje tako radi mečejo pod noge.

No, nazaj gledano- je bilo več kot vredno vztrajati. To pa zato, ker se sedaj izkazuje za eno daleč najboljših odločitev, ki sem jih kdaj sprejela, pa čeprav sem začela zaradi egoističnih vzgibov- sebe in svojega počutja.

To, da me je veganstvo vrnilo v življenje sem že rekla, zdaj pa še ena močna, povsem hipijevska- veganstvo me je tudi osvobodilo in marsičesa naučilo. Pa prisežem, da nisem nek new-age hipster/anarhistični hipi, ki bi objemal drevesa in pozdravljal sonce. Načeloma sebe dojemam kot čisto skuliranega, dokaj povprečnega predstavnika človeške rase, čigar prehrana pač bazira zgolj in samo na hrani rastlinskega izvora. In zato me toliko bolj čudi, od kod ta stigma in od kod ta močna potreba po njej?

Kakorkoli že- moji osvobujoči revoluciji je sledila tudi evolucija. C'est la vie ali nekaj. In potem, ko so tisti "pravi prijatelji" (kao iz mesa in krvi) pozabili, da živim in očitno mislili, da se je moje čudaštvo poglobilo in da je nedelujoča ščitnica nekaj nalezljivega, je moj edini zaveznik v času najhujšega trpljenja postal google Skupaj sva naštudirala za naprej in za nazaj materiala. Spoznavala vegansko prehrano, pa prehrano nasploh. Moč, ki jo ima ta. Pomembnost. Kak temelj je. In kako grdo se dela z njo. Pa ni važno, kake vrste jedec si. Svinjarija je pač svinjarija, ne glede na to, ali je rastlinskega ali živalskega izvora.... Ampak več o tem v drugem delu. :)

vir

Kiwi ščitnica

Tale blog je za vse Metuljčice, vse, ki se tako ali drugače spopadamo s ščitnico...in ker smo tukaj na NZ že 31. januarja, ki je kot veste, mesec osveščanja o boleznih ščitnice, še zadnji "poklon" temu. Kratek zapis pogovora, ki sem ga imela s super prijazno kiwi gospo Tracey, ki vodi skupino za samopomoč pri obolenjih ščitnice v krasnem mestecu Christchurch. ;) Jap, življenje zna bit prav posrečeno s svojimi potmi, po katerih se na koncu vse nekako izide. Pogovor je bil kratek, ker sem ji "ukradla" čas/odmor za kosilo, ampak kljub temu zelo zanimiv in uspelo se nama je pogovoriti o bolj ali manj vsem "tapomembnem".;) 

Njihove skupine, za razliko od slovenskih Metuljčic, niso organizirane v sklopu društva, pač pa se je vse začelo nekje med letoma 2008 in 2009, ko je na NZ izbruhnila afera v zvezi z Eltroxinom, katerega sestavo so leta 2007 spremenili in zaradi česar so (pre)mnogi doživeli (pre)mnoga poslabšanja. Začelo se je kot forumovska debata na kiwi verziji e-bayja (trademe.co.nz), nadaljevalo z e-mail skupino Yahoo, zaživelo pa preko FB. Tudi tukaj težko uskladijo čas, kraj in včasih voljo, da bi srečanja potekala redno, ampak še enkrat več družbena spletna omrežja rešujejo zadeve. Sicer pa najaktivnejša skupina živi v Hamiltonu.

Časa, da bi podrobneje klepetali o njihovem zdravstvenem sistemu, nisva imeli, je pa nekako takole, da jim kot državljanom pripada pravica do testiranj hormonov ščitnice, četudi si sami ne plačujejo (dodatnega) zavarovanja. Naj bo tukaj ali tam- najti dobrega zdravnika, ki bi razumel ali vsaj poskušal razumeti delovanje ščitnice in njenih vplivov, je skorajda misija nemogoče. Sama ima sicer srečo, da jo njen zdravnik vedno stestira na vse potrebno (TSH, T4, T3, protitelesa,...), je pa res, da ga mora na to spomniti sama. Edina izjema, ki jo je izpostavila, je bilo testiranje na "zaloge" vitamina D, ki ga je potrebno doplačati, stane pa okoli $25 (okoli 15€).

Po njenih besedah, naj bi tukajšnji študentje medicine bili deležni zgolj poldnevnega predavanja na temo ščitnice, za kar sva se obe strinjali, da je odločno premalo in da bi se moralo več narediti v smislu usposobljenosti splošnih zdravnikov, razumevanja specialistov (tudi tukaj se endokrinologi "najraje" ukvarjajo z diabetisom), poznavanju AI bolezni in povezanosti, osveščanju in vsesplošnem razumevanju ščitničnih bolezni.

Eltroxin in nasploh vsi sintentični nadomesti hormoni tukaj ne uživajo največjega zaupanja, tako da večina posega po t.i. whole thyroid oz. naravni ščitnici, ki pa jo je potrebno uživati v kombinaciji s sintentičnimi hormoni.

Strinjali sva se, da je ta bolezen, kljub vsem skupnim točkam, v katerih se najdemo, kot DNK- lastna vsakemu posamezniku in vsak mora najt tisti svoj stil, ki mu ustreza, obstajajo pa stične točke, kot so zdrava in uravnotežena prehrana, ki igra ne zgolj pomembno, pač pa skorajda že ključno vlogo v obvladovanju stanja, življenjskemu stilu (ki bi idealno bil miren, ne preveč stresen), uživanju prehranskih dopolnil, ki so potrebna ter seveda to, da svojemu telesu prisluhneš in spremljaš vse, še tako majhne spremembe. Tudi tukaj se jih veliko odloči za brezglutensko prehrano, veliko se jih očitno ogreva tudi za paleo,...kot že rečeno, vsak mora tukaj najti svoj "stil" in zdaj lahko izkoristim priliko in se še 1x več zahvalim uravnoteženi, zdravi, veganski prehrani! :)

Sama sem ji res hvaležna, da sva se lahko srečali. Lepo je bilo spoznat nekoga, ki te na koncu nagradi z velikim objemom in s komer lahko pokramljaš, pa vse razume, ker je prehodil že kar nekaj kilometrov v čevljih, ki jih dizajnira ščitnica.;) Slikici pa sta samo za malo "luštov" oz. da se "považim" še s scenografijo pogovora. :)

True&Real

Januar je mesec osveščanja o boleznih ščitnice in zaradi vsega, kar se (mi) dogaja čutim, da je prav, da tudi sama prispevam svoj "piskrček" (oz. besedo) pri širjenju zavesti o resnosti in resničnosti (!) teh bolezni.

Stvar je pač taka- če imaš fuč ščitnico (Š), ljudje, ki ne vedo, kakšno je življenje s kronično, avtoimunsko boleznijo, vse to pripišejo poceni iskanju pozornosti, preobčutljivosti, sindromu crybaby a.k.a. attention whore, hipohonderstvu, preveč časa in verjetno še kakemu pomanjkanju ljubezni v otroštvu, takim in drugačnim kompleksom, pač. Saj razumete.
Hja, ko bi le bilo vse to res. Včasih je lažje bit crybaby, kot pa se dnevno borit s tem in nikoli ne zagotovo vedet, kaj bo prinesel nov dan. Ma kaj dan, včasih že naslednja ura. Pa daleč od tega, da hočem jamrat, da se hočim smilit.

V mojem primeru se je začelo z diagnozo brez prave obrazložitve, tabletami in vse bi moralo biti okej, samo da pač ni. Pogledi Hipokratvoih zaprisežencev v stilu ''oh, prosim, nehaj, spokaj, hvala lepa", te pustijo samega in rahlo izgubljenega.

Seveda vzame svoj čas, da bolezen sprejmeš sam, da se navadiš živeti z njo, da jo spoznaš in da pri tem na novo spoznaš tudi sebe, svoje telo. Zahteva to, da ga poslušaš.
Sam s sabo daješ skozi boje, kaj pa če je res vse samo v glavi, kaj če me telo boli, ker sem len pacek, ki se enostavno ne spravi k športu in nisem resnično tako utrujen(a), da ne morem premaknit noge oz. je prav to posledica negibanja? Zakaj mi je tako težko najti voljo za karkoli? Zakaj me vedno mrazi, kaj če je boleče grlo in hripav glas samo posledica prehlada? Kaj če je to, da znam bit tak značajski podn' včasih, samo odraz mojega dejanskega značaja? Kaj če samo pretiravam, ko štejem izpadle lase? Kaj če sem samo prehitro vstal(a), pa se mi zato vrti? Kaj se sekiram glede prebave, saj pa ima vsak drug z njo težave? Zakaj sproti pozabljam besede, zakaj ta občutek, da moram imet vse pod kontrolo, kaj če, zakaj pa,...?

Življenje postane en sam zakaj, en sam dvom in trenutek, ko spoznaš, da svojega telesa ne obvladaš več, je strašljiv. Ampak se ga navadiš in spoznaš, ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ti ne. Hitro pa spoznaš tudi nekaj-bolezni ščitnice so resnične, še kako. Prav je, da poslušaš svoje telo. Prav je, da najdeš svoj način in da se ga držiš. Vztrajaj pri njem! Pa kaj potem, če te imajo drugi za čudaka, mislijo vse tisto, zgoraj našteto. Pa naj! Naj se raje smatrajo za srečne, da jim je dano živeti v sladki ignoranci. 

Sama še se po vseh teh letih, ki so minila od "uradne diagnoze" spopadam z vsem, kar prinese "novo življenje". Tudi z dvomi. Samo NIČ VEČ!! Ker sem morala na precej beden način spoznat, da opa- nisem crybaby, nisem hipohodner, da se ne ukvarjam preveč samo s sabo, ampak da nekaj dejansko je narobe. Žal tudi sedaj, ko sem tukaj, na drugem koncu sveta, na potovanju, ki bi moralo bit najboljše mojega življenja. Pa ne pravim, da ni. Ni pa to, kaj sem si predstavljala ali želela, ni to, kar bi si kdorkoli predstavljal ali želel, no.
Kljub vsemu uživam in iz njega črpam samo dobre stvari. Če že kaj, sem hvaležna, na svoj način, da se je vse to zgodilo, ker mi je dalo prepotrebno samozavest in novo (spo)znanje, da se lahko dalje "bockam" z "bogovi v belem"!Thyroid warrior mode- ON! :)

Kdo ali kaj je Hashimotov tioriditis?

OK, en rahlo sentimentalen blogec o tem, kdo je Hashi je že objavljen, tokrat pa sledi bolj stvarna predstavitev.

Hashmitov tioriditis (na kratko Hashi ali le H) je avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem napada ščitnico, saj jo prepozna kot tujek. Kot posledica tega lahko pride do zmanjšanega delovanja ščitnice (hipotiroza). Napadi H na Š porušijo ravnovesje kemijskih reakcij v telesu. Vnetje, ki ga H povzroča je imenovano tudi  kronični limfocitni tiroiditis.

Simptomi:
Pisat o njih je kot pisanje nikoli končane zgodbe. Jih je namreč mali milijon, ampak najpogostejši so nekako tile:

• utrujenost oz. izčrpanost
• zatekanje vek
• čustvena nestabilnost
• suha koža
• nizka vzdržljivost oz. slaba kondicija
• krhki in lomljivi lasje
• izpadanje oz. izguba las
• občutek dušenja
• zaprtost
• upočasnjeno razmišljanje/možganska megla
• hitro in nenadzorovano rejenje ali hujšanje
• pomodrelost kože
• otežena koncentracija
• kratka sapa
• depresija
• hripavost
• zatekanje
• bledikavost
• nervoza in zaskrbljenost
• izguba apetita
• zabuhlost
• občutek tesnobe
• težave z menstruacijo (boleče in močne menstruacije, izguba le-te, neredni ciklus,...)
• lomljivi nohti
• preobčutljivost na mraz in/ali vročino
• povečano potenje
• pospešeno ali upočasnjeno bitje srca
• boleče mišice in sklepi
• nespečnost
• izguba vida in/ali sluha
• občutek mrazenja in ježenja kože
• nizek libido
• neplodnost

Brez skrbi, niso vsi simptomi prisotni naenkrat in nekateri so precej splošni, tako da ni potrebno delati panike vnaprej. Ko pa enkrat imaš "uradno" diagnozo, je nanje treba biti pozoren, ker so lahko simptomi kljub dnevnim odmerkom hormonov še vedno tu. Ampak o samih simptomih kaj več, drugič.

Vzroki:
Ščtinica proizvaja dva glavna hormona, to sta tiroksin (T-4) in trijodtironin (T-3), katerih glavne naloge so vzdrževanje ravni, pri kateri naše telo presnavlja maščobe in ogljikove hidrate, uravnavanje telesne temperature, vpliv na srčni utrip in pomoč pri relugaciji proizvodnje beljakovin.
Hitrost, s katero se hormona sproščata, nadzorujeta hipofiza in hipotalamus (=območje v možganih, ki deluje kot  termostat za celotni sistem). Hipotalamus signalizira hipofizi, naj prozivaja hormon TSH oz. hormon, ki stimulira ščitnico. Nato hipofiza sprosti TSH, količina pa je odvisna od količine T-4 in T-3 v krvi. Na koncu ščitnica tvori proizvodnjo hormonov glede na količino TSHja, ki ga prejme. Čeprav naj bi ta proces večinoma v redu potekal, ščitnica včasih vseeno ne proizvede dovolj hormonov. 

Vloga imunskega sistema:
Je predvsem ta, da uporablja naravno nastale beljakovine (protitelesa) in bele krvne celice (limfocite), ki pomagajo pri zaščiti proti virusom, bakterijam in neznanim substancam (antigenom), ki napadajo naš organizem. Pri H pa avtoimunski sistem ustvarja protitelesa, ki ščitnično žlezo poškodujejo. Bolezen povzroči vnetje ščtinice, kar vpliva na raven proizvedenih hormonov, le-to pa privede do premalo delujoče ščtinice oz. hipotiroze. Zaradi tega hipofiza poskuša stimulirati ščitnico, da bi le-ta prozivedla več ščitničnih hormonov, kar lahko rezultira s povečanjem ščitnice oz. golšo.
Tudi sami zdravniki ne vedo, kaj je vzrok, da je temu tako. Nekateri znanstveniki menijo, da se razlog skriva v virusu ali bakteriji, drugi so mnenja, da preprosto gre za genetsko napako. Najverjetneje pa gre za splet več dejavnikov. Kombinacija dejavnikov, kot so dednost, spol in starost lahko določijo potek obolenja. 
Kot že večkrat omenjeno- najpogosteje zbolijo ženske srednjih let (kar pa še zdaleč ni pravilo, saj je zadnje čase vse več obolelih tako med moškimi kot med otroki), je pa izrazito "družinska" bolezen.

Testiranje:
V kolikor kdo občuti več simptomov, od katerih prevladujejo predvsem neizmerna izčrpanost in upočasnjenost, suha koža, zaprtje, hripavost ali pa je imel že prej težave s ščitnico ali golšavostjo, naj čim prej obišče zdravnika in zahteva testiranje. Krvni test, ki meri ščitnične hormone in TSH, bo povedal, ali gre za H ali ne.
Hormnonski test- krvni test lahko določi količino hormonov, ki jih proizvedeta ščtinica in hipofiza. Če je Š premalo dejavna, so nizki tudi ščitniški hormoni. Ob istem času pa je raven TSH višja- prav iz razloga, ker jo poskuša hipofiza stimulirati, da bi proizvedla več ščitničnih hormonov.
Test protiteles- ker je H avtoimunska bolezen, ima to za posledico proizvodnjo abnormalnih protiteles. Krvna preiskava lahko potrdi njihovo prisotnost.
Nekoč je bilo ugotavljanje bolezni Š veliko bolj komplicirano in oteženo ter so premalo dejavno Š ugotovili šele, ko je bolezen zelo napredovala. Z uporabo občutljivega TSH testa se danes diagnoza lahko postavi veliko prej, še preden postanejo simptomi zelo izraziti. Ker je po mnenju stroke merjenje vrednosti TSH najprimernejši in najustreznejši indikator, večina zdravnikov v prvi vrsti preveri le-tega in nadaljuje s preostalimi testi, če za to obstaja potreba. Na ta račun obstaja veliko polemik, ampak tudi o tem kaj več, kdaj drugič. Poleg tega vrednosti TSHja pomagajo tudi pri določitvi količine zdravil.

Zdravljenje:
Opazovanje in zdravila. Če ni "dokazila" o pomanjkanju hormonov in ščitnica deluje normalno, se veliko zdravnikov odloči za pristop "dajmo počakat, spremljat in opazovat" (zato je pa opazovanje in poslušanje lastnega telesa, spremljanje vseh sprememb in dogajanja ZELO pomembno-zaradi tega človek NI paničar ali hipohonder).
Nadomestni hormoni: če H povzroči pomanjkanje hormonov, potem bo potrebno zdravljenje oz. terapija s ščitničnimi hormoni, kar v osnovi pomeni dnevno jemanje priporočenih odmerkov sintetičnih hormonov levotiroksina ali naravnega izvlečka pujskov (ja, prav ste prebrali).
Kaj katero zdravilo vsebuje, kako učinkuje, kako ga dozirati in katerega uporabiti je stvar posveta med pacientom in zdravnikom (zase lahko rečem samo to, da se tega naravnega zdravljenja (oz. pujsov) gotovo ne bi lotila in da mi moj E kar ustreza- o tem, kako ga jemati, pa sem že nekaj pisala.)
Kmalu po jemanju mora  priti do postopnega izboljšanja- simptomi postanejo manj izraziti, spremljajoče težave pa polagoma izvenijo. Je pa doživljenjsko in ker se doziranje lahko spreminja, je potrebno redno spremljanje in testiranje.
Nadzorovanje doziranja: da zdravnik določi pravo dozo zdravil, naj preveri vrednost TSH, Ft3 in Ft4 po mesecu ali dveh. Pravilno doziranje je izrednega pomena, saj lahko npr. prekomerna vrednost TSH pospeši izgubo kostne gostote, kar privede do (poslabšanja) osteoporoze. Prevelik odmerek zdravil, lahko privede do aritmije oz. motenj srčnega utripa. V kolikor ima nekdo srčno-žilne bolezni ali resno hipotirozo, bo zdravnik praviloma začel z manjšimi dozami in jih postopoma zviševal. Takšno postopno doziranje daje čas srcu, da se privadi na povečan metabolizem.
V kolikor je levotiroksin doziran pravilno, nima skoraj nobenih stranskih učinkov. Zato je ključnega pomena, da se o morebitni zamenjavi zdravila posvetuje z zdravnikom, še bolj pa to, da se kljub dobremu počutju, ne preneha z jemanjem zdravil. Simptomi se bodo vrnili, vključno s poslabšanjem vseh "spremljevalcev". Ja, H je lahko neviden, ampak je tu- vedno.

Komplikacije in "spremljevalci":
Ker imunski sistem, ki napada sam sebe in s tem povzroča kup težav (simptomov), ki ti praktično onemgočijo neko "normalno" življenje in ki jih vsakodnevno doživljenjsko jemanje tablet ne odpravi povsem, očitno niso dovolj, so tukaj še komplikacije, ki jih sama imenujem kar "spremljevalci". To so raznorazne "bolezni" oz. druga, ne ravno prijetna zdravstvena stanja.
Golša:  nenehna stimulacija ščitnice, z namenom proizvodnje hormonov lahko povzroči njeno povečanje, po domače povedano golšo. Hipotiroza je eden najpogostejših povzročiteljev golše. Čeprav ni "nevarna", pa seveda nikakor ni prijetna niti preveč lepa na pogled, vpliva pa lahko tudi na požiranje in dihanje.
Težave s srcem: H je večkrat povezan s povečanim rizikom za srčna obolenja, predvsem zaradi povečanega slabega holesterola, ki je prav tako pogost pri bolnikih s Š. Hipotiroza, ki jo povzroči H lahko privede tudi do povečanega srca in v redkih primerih do srčne odpovedi.
Težave z duševnim zdravjem: pogosta je depresija, ki lahko tekom časa postane vse večja. Prav tako lahko pride do upada libida in upočasnjenih mentalnih sposobnostih.
Miksedem: redko, a izredno nevarno in življenjsko ogrožujoče stanje, se lahko razvije zaradi daljšega zmanjšanjega delovanja ščitnice kot posledica nezdravljenega H. Prvi znaki in simptomi obsegajo intenzivno občutljivost na mraz in zaspanost, ki ji sledi močna izčrpanost ter nezavest. Miksedemsko komo lahko povzročijo pomirjevala, infekcije ali drugi stresi, ki jih doživi organizem. Potrebna je takojšnja zdravniška pomoč.
Defekti pri rojstvih: pri ženskah z nezdravljenim H so defekti pri rojstvih mnogo višji, kot pri zdravih materah. Zdravniki že dlje časa vedo, da so takšni otroci bolj podvrženi težavam v razvoju in intelektu. Obstaja tudi povezava med hipotirozo in volčjim žrelom ter srčnimi, možganskimi in ledvičnimi težavami pri novorojenčkih. Dobra novica je ta, da obstaja odlična možnost normalnega razvoja otroka, v kolikor je takšno stanje dovolj zgodaj odkrito.

Ni še konec:
Nekatera zdravila, prehranska dopolnila in celo posamezna hrana lahko imajo velik vpliv na to, kako bo telo sprejelo nadomestne hormone. Tako je recimo odsvetovano uživanje soje, obstaja tudi povezava med boleznimi Š in preobčutljivostjo na gluten. Hrana je po svoje zelo pomembna, čeprav večina stroke trdi, da ni.
Prav tako je potrebno paziti, kako in kdaj se zaužije samo zdravilo- najboljše zjutraj, na tešče in potem vsaj pol ure nič drugega, šele na to veselo na zajtrk. Zdravila se lahko uživajo tudi zvečer, pri tem pa je pomembno, da se vsaj zadnji dve uri ni nič zaužilo- želodec pač mora biti v vsakem primeru prazen.
Pazljivo je treba tudi z raznozranimi prehranskimi dopolnili, vedno bolj priljubljeno superhrano in nekaterimi zdravili, saj lahko vplivajo na absorbcijo hormonov. Posebno pozornost tako velja nameniti:

• nadomestkom za železo in/ali multivitaminom, ki vsebujejo železo (zaužijejo se naj vsaj 4 ure pred ali po zaužitju zdravil)
• zdravilom, ki se uporabljajo za znižanje slabega holesterola
• aluminijevem hidroksidu, ki se nahaja v nekaterih antacidih (skupina zdravil, ki se uporabljajo za zmanjševanje kislosti želodčnega soka)
• zdravilom, ki se uporabijo za preprečevanje visoke ravni kalija v krvi
• nadomestkom s kalcijem (ti bi se naj zaužili vsaj 1 uro pred ali po zaužitju zdravil)

Pogoste so še druge avtoimunske bolezni oz. nagnjenost do njih, veliko alergij in preobčutljivosti, kljub jemanju hormonov pa se simptomi še vedno lahko pojavljajo in tako poskrbijo, da je vsak dan mala loterija. 

Ne glede na vse, pa je najpomembnejša pozitivna naravnost, dobro poznovanje svoje bolezni in lastnega telesa ter odločenost, da bomo življenje živeli in ne zgolj preživeli. ;)

viri: poleg mojih osebnih izkušenj, so pri neskončnih raziskovanjih v želji čim bolje spoznati svoje "novo stanje", pomagali mnogo strokovni članki in osebne izkušnje preostalih obolelih, za ta blog pa najbolj ta prispevek vir1 

vir

E moj vsakdanji

Long time no blog. Bo pa zato zdaj en o E-ju.

Pa ne tistem E-ju, no!  Pač pa o tabletki Eltroxin, ki jo jemljemo tisti, ki so nam postavili diagnozo premalo delujoče ščitnice. Obstajajo še ene druge tablete, katerih imen si očitno nikakor ne morem prav zapomnit, so pa prav tako nekaj na E. Kakorkoli že-  E imam zato, ker ne vsebuje laktoze. Ampak to ne bo zapis o tem, kaj vse  vsebuje in česa ne, ali svojo nalogo opravlja dobro ali slabo (glede na polemike), pač pa bolj zapis, kako sem se sama "lovila" z jemanjem . Navsezadnje pač ni tako povsem enostavno, ko moraš kar naenkrat začet dnevno goltat neko stvar, rajt. :)

Obstajajo namreč določena pravila, kako ga uživati. Tega da sta potrebna red in disciplina, ni potrebno posebej poudarjati.

1. E se jemlje zjutraj, na tešče, če se le da, naj bi se zaužil ob rednih urah.*
2. Po E-ju se vsaj pol ure, še boljše pa če še malo dlje, ne uživa nič. Še zob si ni pripročljivo umivati.
3. Grenivke se ni za bat.**

Sama sem na začetku sem bila kot kura brez glave, vzela E, čakala ko kreten, da mine te pol ure, živčna, ker nisem smela ničesar pojesti in...jutra so pač jutra. Večinoma hektika. Ono, tisto...vse skupaj. In jemanje nečesa takega, hektiko še poveča.

Potem pa mi je končno le potegnilo, da bi bilo najboljše (ali vsaj enostavnejše), če imam E kar na nočni omarici, skupaj z vodo in ga vzamem, ko mi prvič zapoje budilka (če je seveda ne preslišim). Zdaj se mi je itak že razvila neka notranja ura, ki me predrami in potem pač pojem tisto tabletko. Ampak kako vedeti, da si tableto zares vzel in ne samo sanjal (ja, smešno, ampak to se mi dejansko zgodi kdaj pa kdaj)? Ni blema- škatlo obrnem na glavo. Resno. Ko prilezem iz najhujše spalne kome in vidim, da je škatla na glavi, vem, da sem jo vzela in da lahko navalim na zajtrk. :). Simpl'. Sort of. Jah no, kup bedarij, ki pa mogoče komu pridejo prav. :))

Naj povem še, da me je včasih jemanje E-ja delalo totalno živčno... zdaj pa sem se ga očitno že skoraj povsem navadila in se mi dogaja tudi to, da preslišim tako "notranjo" uro kot tudi tisti na radiu in telefonu (se zgodi tudi najboljšim). :D Ampak meni je celo všeč tako- to sproščenost v smislu taking it easy (alias not giving a single fuck) sem že pošteno pogrešala. :)

*No, pri tem prvem pravilu obstaja tudi mini izjema, ker se ga lahko vzame tudi zvečer- najpomembneje je to, da se ga vzame na prazen želodec. Torej vsaj par ur po večerji.
** Ok, ok...tole ni lih "pravilo", pač pa samo še ena osebna izkušnja več. O grenivkah in vplivu, ki ga naj bi ga imele na določena zdravila, je bilo povedanega že veliko, sok grenivke, pa naj bo še tako super in yummy, je pač pri nekaterih zdravil velik no go, ker izniči delovanje zdravil. No, za sebe lahko potrdim, da kar se kombinacije E in grenivk tiče, ni noben bav bav. E je hormon, ki ga v telesu primanjkuje in čeprav vsak dan začnem s sveže stisnjenim sokom grenivke in limone, ni videt, da bi to zmanjšalo učinek tablet. Tako da očitno dobro funkcionirata skupaj. Sreča moja. :))

Jaz.Sem.Hashimoto

Mesec januar je mesec osveščanja o bolezni(h) ščitnice. 
Tole "predstavitveno pismo" Hashija povzemam preko strani Thyroid Sexy, ki jo vodi ameriška igralka Gena Lee Nolin, ki je prav tako ena od "ščitničark", ena "metuljčica". ;)
Original oz. angleško verzijo lahko najdete tukaj. Sama pa sem si jo drznila prevest in nekoliko priredit. Samo toliko, da bo ljudem mogoče kaj bolj jasno, kaj se "nam" dogaja. Opombo originala si preberite na povezavi, svojo pa sem zapisala na dnu.

Pozdravljen(a). Moje ime je Hashimoto. Sem nevidna avtoimunska bolezen, ki napada uničuje tvojo ščitnico, zaradi česar dobiš hipotirozo.
Sedaj sem prisesan na tebe za vse življenje. Če imaš hipotirozo, imaš najverjetneje mene. Sem številka 1 pri povzročanju le-te v ZDA, kot tudi drugod po svetu.
Sem zelo prebrisan- krvni izvidi me ne pokažejo vedno.
Drugi okoli tebe me ne morejo ne videti ne slišati, ampak TVOJE telo me čuti.
Napadem lahko kjerkoli in kakorkoli želim.
Povzročim lahko resno bolečino, če pa sem dobre volje, lahko povzročim, da te boli prav vse in povsod.
Se spominjaš, ko si še imel(a) energijo in se z znjo zabaval(a)?
Energijo sem ti vzel in ti dal izmučenost. Pa se poskušaj zabavati zdaj.
Lahko ti vzamem dober in miren spanec in ti namesto njega dam možgansko meglo* in pomanjkanje koncentracije.
Lahko poskrbim, da bi želel(a) spati 24/7, lahko pa ti priskrbim nespečnost.
Lahko uredim, da se od znotraj ves treseš ali pa da ti je bodisi (zeloooo) hladno bodisi (zeloooo) vroče, medtem ko se vsi ostali počutijo normalno.
Lahko ti dam otečene roke in noge, otečen obraz in veke, otečeno vse.
Lahko poskrbim, da se počutiš zelo živčno ali zelo depresivno. Povzročim lahko tudi vse ostale psihične bolezni oz. motnje.
Lahko poskrbim, da ti lasje izpadejo, postanejo suhi in lomljivi, uredim ti kožo, polno aken, pa suho kožo. Le nebo je omejitev pri tem, kar (ti) lahko priskrbim.
Lahko te poredim do te mere, da teže ne izgubiš, ne glede na to, koliko vadiš in kaj ješ. Seveda lahko poskrbim tudi, da skoraj povsem shiraš. Ne diskriminiram.
Da mi ne bi bilo preveč dolgčas, se mi pogosto pridružijo še druge avtoimunske bolezni, tako da se imaš za ukvarjat še s čim.
Če imaš kaj splanirano ali se veseliš lepega dneva, se ne veseli predolgo oz. prehitro- vse lahko spremenim v trenutku in ti vse takoj odvzamem.
Vem, nisi prosil(a) za mene. Izbral sem te zaradi različnih razlogov.
Mogoče je kriv virus ali virusi, ki jih nikoli nisi zares prebolel(a), ali pa tista avtomobilska nesreča, ali leta zlorab in travme (stres je moja hrana). Lahko pa me imaš preprosto v družini. Naj bo razlog takšen ali drugačen, sedaj sem tu in tu bom ostal.
Sem slišal, da hodiš k zdravniku, da bi se me rešil(a). Hvala za dobro mero smeha. Samo poskusi. Pot te bo morala voditi do veliko, velikooo zdravnikov, dokler ne najdeš takšnega, ki ti lahko učinkovito pomaga.
Dali ti bodo napačna zdravila, pa protibolečinske tablete, pa tablete za spanje in tablete za energijo, ti povedali, da trpiš za živčno napetostjo ali depresijo ter te poskušali odpraviti z zdravili zoper to.
Toliko je načinov, s katerimi te lahko onemogočim- seznam je neskončen. Tisti visok holesterol, žolčni kamni, mogoče? Krvni pritisk, nivo sladkorja v krvi, srčne težave? To sem verjetno jaz.
Ne moreš zanositi ali si imela splav? Tudi tega sem verjetno kriv jaz.
Imaš kratko sapo oz. čutiš lakoto po zraku? Spet zelo verjetno jaz.
Povišani ledvični encimi? Prav imaš, spet jaz.
Težave z zobmi in dlesnimi? Boleči sklepi? Sem ti rekel, da je seznam neskončen.
Lahko ti dajo ne vem koliko odmerkov zdravil, lahko hodiš na takšne ali drugačne masaže, lahko ti povejo, da moraš samo dovolj telovaditi in spati, pa se bom umaknil.
Gotovo boš slišal(a), da je potrebno razmišljati pozitivno, a še prej se bodo norčevali, te gledali postrani, te zasmehovali in najbolj od vsega nikakor ne jemali resno, ko boš razlagal(a), koliko zdravnikov si obiskal(a), kako uničujoč znam biti in kako bolanega in utrujenega te delam. Najverjetneje ti bodo "razumevajoči" (nevedni) zdravniki povedali, da bolj kot njih, potrebuješ dobrega psihiatra.
Tvoja družina, tvoji prijatelji in tvoji sodelavci te bodo poslušali dokler se ne naveličajo poslušati o tem, kako nemogoč znam biti.
Nekateri bodo recimo rekli: "Eh, saj imaš samo slab dan." ali pa: "No, ne moreš pričakovat, da boš delal(a) stvari z enako vnemo kot pred 20 leti", brez da bi slišali, da si potarnal(a) o stvareh, ki si jih lahko povsem normalno počel(a) še pred 20 dnevi.
Prav tako pričakuj, da boš slišal(a): "Če bi se samo dovolj gibal(a), šel(šla)  ven in počel(a) nekaj, bi se počutil(a) mnogo boljše". Ne bodo razumeli, da jaz odvzamem gorivo, ki ga tvoje telo in tvoj um potrebujeta, da lahko počneš vse to.
Nekateri bodi začeli govoriti o tebi za tvojim hrbtom, te razglasili za hipohondra, medtem ko boš ti čutil(a), kako počasi izgubljaš svoje dostojanstvo, ko jim želiš pojasniti, kako se resnično počutiš. Sploh če sredi pogovora z "normalno" osebo pozabiš, kaj si želel(a) povedati. 
Rekli bodo tudi: "Oh, to je imela tudi moja babica in zdaj živi čisto v redu, ko jemlje zdravila." Ti pa se še kar trudiš pojasniti, da jaz ne učinkujem na vsakega od vas popolnoma enako in da samo zato, ker tej babici zdravila ustrezajo, to še ne pomeni, da bodo ustrezala tudi tebi.
Ne bodo razumeli, da ta bolezen vpliva na tvoje telo od vrha glave do nožnih prstov, in da vsaka celica in vsak sistem in organ potrebujejo natančno dozo in izbiro zdravil primernih posebej in samo za tebe. In ne tistega, ki ustreza drugim.
Edino prijazno podporo in razumevanje v boju zoper mene, boš dobil(a) med drugimi ljudmi, ki me imajo. Oni so tisti, ki lahko resnično razumejo.
Jaz sem Hashimoto.

Predolgo za branje? Poskušajte šele živeti s tem. :D Če pa že živite, potem tako ali tako ni potrebno kaj več dodati, z izjemo tega, da ima vsak kako "prijetno" zgodbico. Mogoče komu preveč, khm, patetično, jokavo, preveč attention whorish? Tudi mogoče. Ampak veste kaj? Točno tako je. Brez pretiravanja, brez laži, brez olepšav. Včasih je lahko samo še slabše. Kljub dnevnim odmerkom zdravila. Samo človek preživi vse in ko enkrat spoznaš, da to imaš in da nikamor ne gre, se s tem naučiš živet in najboljše je, da kolikor se le da, vse obrneš na...no ja, hec. Ne smeš pustiti, da bi te bolezen preveč definirala. Seveda pa nikakor ne pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo, ker te- hočeš nočeš- spremeni in od tebe zahteva prilagoditve. Ampak kot že rečeno- kolikor se le da, vrečt stvari čez ramo, "razpucat" sam s sabo, ugotovit, kaj ti paše in kaj ti ne (ja, prehrana je tukaj zelo pomembna in mi je prav vseeno, kaj ima kateri dr. za povedat, ker niso oni tisti, ki so več kot leto tavali od ene preiskave na drugo, jaz pa sem), pustit zagrenjenost za sabo in uživat v vsakem (dobrem) dnevu, ki ti je namenjen. Življenje s Hashijem je posebno, včasih zelo naporno, a zato nič kaj manj vredno ali lepo. ;)

vir

vir

* možganska megla je natanko to, kar piše. ko se ti zdi, da je v tvoji glavi (možganih) tako gosta megla, da ne vidiš več svoje naslednje misli/izjave/ideje,...
** čeprav hashi prizadene več žensk kot moških, sem prevajala za oba spola (bolj ali manj, upam da ni kje kakih prehudih napak/odstopanj), ker ne glede na vse, prizadane tudi nekaj moških. in če hashi ne diskriminira, zakaj bi mi? ;)

Days like this

V dnevih, kot je današnjih vem, začutim, se spomnim, da nič več ne bo, kot je bilo. Da sem bolana. Čeprav nisem. Noro, ne? Imam kronično, avtoimunsko bolezen in sem na zdravilih. Poleg kompleksov, ki mi jih je to nabilo, se mi večkrat postavi vprašanje- a sem zdrava ali nisem? Kam sodim s svojo diagnozo? Smešna stvar, na začetku, ko se še mi niti prav sanjalo ni, kaj to sploh pomeni, sem goltala tiste tablete in čakala, da se mi stanje izboljša. What a sucker. Kar nekaj časa sem potrebovala, da mi je dokončno potegnilo, da to ni prehlad. Da teden dni ležanja, goltanja zdravil in pitja čajčkov pač ne bo pomagalo. Da bo treba začeti z nule. Da bo, hočeš nočeš, življenje treba spremenit. Prilagodit. Da bo od sedaj naprej pač drugačno.

In danes me moja ščitnica jezi. Zelo. Ta prekleta, prekleta nervoza, ki se naseli v meni. Damn, kako jo sovražim. Ta nemir. Počutim se, kot da bi mi nekdo ugrabil telo in vanj naselil neko zlovoljno, iz dna srca pokvarjeno bitje, ki mene, "domačinko", utiša. In začne delat sranje. Zadirčna, nesramna, eksplozivna, prav podla in pokvarjena. Natanko tako se počutim. Precej bedno, ker zraven občutim še veliko mero samopomilovanja. Za bruhat. Včasih se prav preziram. Takšen negativizem, to nisem jaz, pa vendar očitno sem. Kako se s tem sprijaznit? Kako živet s takšno sramoto? Saj gre-večino časa, in resnično se trudim, ampak na dneve, ko me povsem povozi, si ne morem pomagat, da se ne bi sramovala sama sebe iz dna duše in tega, kaj je iz mene nastalo. Ta občutek, da nisem človek je najbolj grozen.
Ampak daleč najbolj grozna stvar je utrujenost. Ta se priplazi tako...hinavsko, a vendar z vso silo. In občutek- kot da si paraliziran. Še dihanje je boleče, kaj šele, da bi dejansko morala premaknit svoje telo.

Zakaj sploh to vse pišem? Se bo kdo smejal, posmehoval, pomiloval, mislil, da pretiravam? Nočem NIČ od tega. OK, če se bo kdo posmehoval in smejal, pač naj se. Konec koncev je smeh baje pol zdravja.  Pomilovanja ne bi prenesla, ker ne pišem zato, da bi se komu smilila, pač pa ker... očitno rabim en ventil. In morda, samo morda bo kdo, ki daje skozi podobne zadeve, videl, da ni povsem sam v tem. Tisti, ki pa ne verjamejo, in na lastni koži sem že (pre)večkrat občutila, da takih ni malo, pa samo to- uživajte življenje na polno SEDAJ, ker nikoli ne veste, kaj ali kdo vas lahko povozi.

vem, da slab dan vedno mine in da ni življenje tisto, ki je slabo, ampak na reeees slab dan je pač vse skupaj...um, brezveze? vir

in danes je eden takšnih dni...vir

Zdravo! Moje ime je Hashi*...

in prinašam...sranje! :D Tako nekako, no. Kdo se spomni super kjut risanke o prikupnem božičnem okrasku, po imenu Srečko, ki je prinašal srečo (logično, ne)? Vsako leto sem se je prav posebej veselila, še zdaj ne vem točno zakaj, verjetno ima kar dosti s tem, da je bil zimsko-božični čas zame vedno poseben in da sem vedno oboževala risanke. Ok, rewind. Vse to še vedno drži. Pogrešam pa Srečkota, čeprav imam zdaj takšnega na 4 nogah, ki mjavka. :D

Ampak to ni zgodba o Srečkotu (ne tistem rdečem, okroglem niti o tistem okroglem, ki mjavka), pač pa o Hashiju, kot ga na kratko imenujem. Uradno se imenuje Hashimoto('s), sama pa ga ljubkovalno imenujem tudi Hashi(S)moto. :D

Šalo na stran, ti smajliji mu ne delajo usluge, ker je daleč od lahkotnega in daleč od tega, da bi se (mu) človek smejal. Vsaj ne takrat, ko te "zadane" z vso silo, in "najboljše" pri njem je ravno to, da nikoli ne veš, kdaj bo "zadel", kdaj načrtuje nov napadalni pohod. Z drugimi besedami- je ena prav zahrbtna pizda, s katerim se pač naučiš živet, ker ti drugega preprosto ne preostane. Razen da se fentaš. To je pravzaprav edini izhod.

Meni je bila prva opcija nekako bolj pri srcu, zato sem se pač vrgla v učenje. Kurc, življenja itak nimam in po svoje sem vedno bila piflar. Po dobrem letu in pol, ko me je ne-zdravje imelo dobesedno v centrifugi na najvišjih obratih, sem sedaj koliko-toliko ok. Ma, kaki, napram tega, kar je bilo, sem super, več kot odlično in se po dolgem času spet počutim (vsaj približno) kot človek. Hej, že to je napredek! Kaj točno je, kaj vse lahko prinese (in odnese), kako se (na)učit živet z njim,... in podobne zadeve, pa kdaj drugič. To naj bo nekakšen mini uvod. =)

Imam pa zdaj en super izgovor za dneve, ko sem totalna nerazpoložena, zajebana tečka. To nisem jaz, to je moja schauma ščitnica. :D

vir

vir