in prinašam...sranje! :D Tako nekako, no. Kdo se spomni super kjut risanke o prikupnem božičnem okrasku, po imenu Srečko, ki je prinašal srečo (logično, ne)? Vsako leto sem se je prav posebej veselila, še zdaj ne vem točno zakaj, verjetno ima kar dosti s tem, da je bil zimsko-božični čas zame vedno poseben in da sem vedno oboževala risanke. Ok, rewind. Vse to še vedno drži. Pogrešam pa Srečkota, čeprav imam zdaj takšnega na 4 nogah, ki mjavka. :D
Ampak to ni zgodba o Srečkotu (ne tistem rdečem, okroglem niti o tistem okroglem, ki mjavka), pač pa o Hashiju, kot ga na kratko imenujem. Uradno se imenuje Hashimoto('s), sama pa ga ljubkovalno imenujem tudi Hashi(S)moto. :D
Šalo na stran, ti smajliji mu ne delajo usluge, ker je daleč od lahkotnega in daleč od tega, da bi se (mu) človek smejal. Vsaj ne takrat, ko te "zadane" z vso silo, in "najboljše" pri njem je ravno to, da nikoli ne veš, kdaj bo "zadel", kdaj načrtuje nov napadalni pohod. Z drugimi besedami- je ena prav zahrbtna pizda, s katerim se pač naučiš živet, ker ti drugega preprosto ne preostane. Razen da se fentaš. To je pravzaprav edini izhod.
Meni je bila prva opcija nekako bolj pri srcu, zato sem se pač vrgla v učenje. Kurc, življenja itak nimam in po svoje sem vedno bila piflar. Po dobrem letu in pol, ko me je ne-zdravje imelo dobesedno v centrifugi na najvišjih obratih, sem sedaj koliko-toliko ok. Ma, kaki, napram tega, kar je bilo, sem super, več kot odlično in se po dolgem času spet počutim (vsaj približno) kot človek. Hej, že to je napredek! Kaj točno je, kaj vse lahko prinese (in odnese), kako se (na)učit živet z njim,... in podobne zadeve, pa kdaj drugič. To naj bo nekakšen mini uvod. =)
Imam pa zdaj en super izgovor za dneve, ko sem totalna nerazpoložena, zajebana tečka. To nisem jaz, to je mojaschauma ščitnica. :D
Ampak to ni zgodba o Srečkotu (ne tistem rdečem, okroglem niti o tistem okroglem, ki mjavka), pač pa o Hashiju, kot ga na kratko imenujem. Uradno se imenuje Hashimoto('s), sama pa ga ljubkovalno imenujem tudi Hashi(S)moto. :D
Šalo na stran, ti smajliji mu ne delajo usluge, ker je daleč od lahkotnega in daleč od tega, da bi se (mu) človek smejal. Vsaj ne takrat, ko te "zadane" z vso silo, in "najboljše" pri njem je ravno to, da nikoli ne veš, kdaj bo "zadel", kdaj načrtuje nov napadalni pohod. Z drugimi besedami- je ena prav zahrbtna pizda, s katerim se pač naučiš živet, ker ti drugega preprosto ne preostane. Razen da se fentaš. To je pravzaprav edini izhod.
Meni je bila prva opcija nekako bolj pri srcu, zato sem se pač vrgla v učenje. Kurc, življenja itak nimam in po svoje sem vedno bila piflar. Po dobrem letu in pol, ko me je ne-zdravje imelo dobesedno v centrifugi na najvišjih obratih, sem sedaj koliko-toliko ok. Ma, kaki, napram tega, kar je bilo, sem super, več kot odlično in se po dolgem času spet počutim (vsaj približno) kot človek. Hej, že to je napredek! Kaj točno je, kaj vse lahko prinese (in odnese), kako se (na)učit živet z njim,... in podobne zadeve, pa kdaj drugič. To naj bo nekakšen mini uvod. =)
Imam pa zdaj en super izgovor za dneve, ko sem totalna nerazpoložena, zajebana tečka. To nisem jaz, to je moja
 |
| vir |
 |
| vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar