Življenje na pavzi

Ko se ti zgodi dogaja avtoimunska, se zgodi, da lahko oz. moraš dat celo življenje na "čakanje". To je eden tistih najbolj tečnih, nadležnih delov in delov, s katerim se je najtežje soočit in spoprijet. Ker se mi je v zadnjih mesecih na tem področju veliko dogajalo, je vse ostalo, vključno s tem blogom bilo stranskega pomena. Pa ne, ker bi se toliko ubadala s svojim zdravjem in laufanjem okoli zdravnikov, ker hej, do zdaj že vem, da je vse to, sploh slednje (laufanje okoli zdravnikov pa posebej) le še dodatno metanje časa proč. Tako sem večinoma žonglirala med obveznostmi, ki jih nikakor ne morem, ne smem in niti nočem dati na stranski tir in pa dnevi/tedni, ki so bili malo boljši in veliko slabši. Kot vožnja po brzicah.

Danes pa imam po dolgem času tako željo, kot tudi navdih da nekaj napišem in se mogoče premaknem z mrtve točke. Te so brez dvoma najhujše pri AI boleznih... nikoli ne veš, kdaj bodo udarile, kdaj bo tvoje življenje spet zastalo, medtem ko bodo vsi ostali hiteli dalje in te puščali daleč za sabo, prepričani, da ponovno iščeš pozornost in pretiravaš. Ti pa komaj zvoziš med osnovnimi dnevnimi opravili, celo tako rutinskimi, kot je jutranje umivanje zob. Ko ti je celo jemanje tablet napor, pa čeprav moraš samo sečt po škatli z njimi in vodi, ki te čaka dobesedno ob glavi. Zvečer komajda še stojiš in se zavedaš okolice, kaj šele, da bi bil v stanju kam ven in na pijačo. Ljudje težko razumejo, da si želiš malo miru, da ga potrebuješ, da se spet sestaviš in najdeš. Jap, tile zastoji so od hudiča. Osebno mi je najtežje to nihanje. En teden tako, drugi spet drugače. Saj verjetno pri "zdravih" ni nič kaj drugače, vsak gre skozi "faze". No, ne morem garantirat, malo sem že pozabila, kako je, ko si "normalen".

Ampaaaaaak... življenje gre dalje, ne? Obup, jok, stok in pobeg na drevo ne pridejo v poštev, tako da človek rine dalje in se nauči živeti s tem. Kaj drugega pa ti oz. mi sploh preostane? Sicer pa... včasih malo pavze nič ne škodi, tečno je edino to, da to spoznaš šele kasneje. Zdaj pa kar veselo na delo, dobre dneve je treba izkoristit!! :)

vir

Avtoimuna

Veselega Miklavža... danes ne bo nobenega prazničnega recepta, pač pa (še) en blog več o sprejemanju in življenju z AI boleznimi. Spisan že kar nekaj časa, navdih za objavo pa mi je dala Natasha iz bloga  Nutritiously Natasha in pa temu, da leto po tem, ko mi je tale, um, kolaps (?) zajebal potovanje po NZ, ponovno otežuje življenje. Kaj češ, c'est la vie? Očitno ja z AI.

Daleč od tega, da bi hotela jamrat, sem že mislim da enih milijonkrat povedala, da tole enostavno ni moj stil. 
Je pa z njimi (AI) hudičevo težko živet- zaradi širokega spektra stvari, od slabega počutja, sprememb, ki jih prinesejo, do tega, kako te začno gledat in obravnavat drugi, skratka ni da ni. Natasha govori o (ne)hvaležnosti. Kar je super tema, odlično izhodišče, kajti tudi sama sem se se že večkrat "hvalila", da sem za njih pravzaprav hvaležna, ker so me naučile drugače živeti, samo da vedno bolj ugotavljam, da je vse skupaj bila samo ena slaba, kilava tolažba.

 

Don't get me wrong, v določenem smislu sem jim res hvaležna- definitvno sem se bolje spoznala, mogoče celo preveč. Vse ostalo pa- no ja. Izgubila sem širok krog ljudi. Brez dvoma sem svoje prispevala tudi sama, neizpodbitno pa je dejstvo, da ljudje ne razumejo in ne marajo, če si bolan. Če si pokvarjeno blago. Ko svoj glavobol in slabo počutje, za "izgovor" uporabiš enkrat še razumejo, ko ga desetič, si odpisan. Pa čeprav ne gre za izgovor, gre za resnico.

 

Razumem. Navzen si videt skoraj povsem normalno. Eni to tudi skozi poudarjajo in ti povejo, da danes (poudarek na danes), pa  res ne zgledaš tako slabo. Um, hvala? Priznam, tole še premlevam in sploh ne vem, kaj si mislit, če sploh kaj, no. Ergo: večino časa izgledaš povsem "družbeno" sprejemljiv, kar naj za namene tega posta pomeni, da ne izgledaš kot zombijev izbljuvek v gipsu, zaradi katerega bi bil deležen ali posmeha in/ali (večinoma zlaganega) sočutja. Tega niti ne rabiš, ampak ker navzven izgledaš torej normalen, ti ljudje neverjetno težko verjamejo, da je lahko s tabo karkoli narobe.

 

Recimo, da je najbolj boleče, ko to prihaja od ljudi, ki so ti blizu. Na eni strani ti je (ali pa vsaj je meni) zelo hudo, ker jih obremeniš, hote ali nehote, na drugi strani pa boli, ko vidiš, da ti ne verjamejo, da si jim že odveč, da ne morejo več. Kar pa, verjeli ali ne, povsem razumem. Komu pa ne bi vse skupaj prišlo vrh glave? Ko bi le še dojeli, da bi mi bilo veliko lažje, če bi o tej svoji jezi, frustriacijah, skrbi, žalosti, whatever pač že je točno, z mano direktno spregovorili.

Ker tudi sama dajem skoze iste občutke. Ta-da. Včasih sem tako jezna, tako frustirana, tako naveličana. Daleč od vsega, kar trobijo vsi ostali- da moraš bit pozitiven, živet polno, bit vedno dobre volje, nasmejan, hvaležen, skratka cela paleta new-age in old-age poduhovljenosti in modrosti. Ki je bullshit. Sorry, ampak res je. Naveličana sem tega pritiska, ki ga ustvarja- da mora človek bit vedno vzor sončne sreče, če ne je konec.

Daleč od tega. To samo še pripomore k nesrečnemu vzdušju. Ko me vse boli in ko kljub vsemu trudu, ki ga vlagam v svoje življenje, doživim nov kolaps, sem res težko hvaležna in dobre volje in takrat bi mi to, da moram bit na silo srečna in skakat po luftu, samo še eno breme več. Da ne omenjam, da je fizično skoraj nemogoče, da skačem. :) Tega sem se morala naučit- da ko imam slab trenutek, ga pač imam. Se zaradi tega ne sekiram in da vse te razne oh-so-happy guruje izklopim. Jbg, pač nisem poduhovljen človek, nisem vehimentni optimist, sem samo človek, ki se bori z AI boleznimi in se še vedno sproti uči.

Ne zdaj tega vzet v smislu, da sem nek sebi smileči zateženec, ki ima vedno nekje na dohvatu ruke štrik, če bi stvari postale prehude. :) Imeti AI bolezen vseeno ni isto kot imeti gripo. Ne, ne boš je preležal, ne, ne boš je odpravil po kuri z antibiotiki. Ne, ne bo pomagalo, če boš šel na ono ali tisto dieto (lahko bo ublažilo simptome, ne bo pa odpravilo bolezni), nobene molitve, masaže, joga, meditacija,... nič je ne bo odpravilo.

In s tem se je treba sprijaznit in to sprejet, kajti šele s tem se lahko začenjo spremembe, ki so nujno potrebne. Tukaj je govori o velikih, aktivnih spremembah, ker skoraj dobesedno na novo gradiš svojo življenje, ki je bilo zamajano do temeljev. To ni pretiravanje, to ni preseravanje. To je preprosta resnica. Ki jo sprejmeš in potem začneš na novo graditi in pri tem vztrajaš, ne glede na vse.

Normalno, da se ob tem spremeniš tudi sam. Sprememba je neizbežna. In razumem, da je tudi to lahko frustracija za druge. Samo kaj pa mi, ki se s tem borimo? Dnevno s tem živimo? Ali res toliko zahtevam, ko prosim, da se naj kdo včasih postavi v mojo kožo?

Bottom line: življenje z AI zna bit pasje in takrat ko je, si lahko upravičeno tečen in driskast. Pika. 

vir

 vir

Vegan As(s) # 2

Pa da nadaljujem s svojo vegansko (r)evolucijo.

Veganstvo mi je torej pomagalo pri marsičem. Prvič -pomagalo mi je premagati strah pred hrano. Pred tem mi je namreč vsak obrok predstavljal velik stres, ker so mu takoj sledile težave. Hrana je postala moja sovražnica, brez nje pa seveda nisem mogla. In to, da sem lahko spet jedla oz. da lahko spet jem in da ni več spahovanja, napihovanja, bolečin, nobene stigme, nobenega občutka sramu in izolacije. Že to samo po sebi je razlog, da veganstvo enostavno obožujem.

Drugič- izkazalo se je, da me je ta "normalna" prehrana skoraj ubila- mleko, jajca, soja, histamin, laktoza, konzervansi, sladkor... niso moji prijatelji. Daleč od tega. Ker sem v času prehoda na veganstvo, dočakala tudi test za nutritivne alergije, me je zdravnica celo pošteno skregala, češ, kaj se grem oz. igram, da bi zdaj morala jest vse, da bi se lažje videlo, kaj mi dela težave. No, na koncu se je vseeno videlo in boga dohtarca se je razburjala zaman. :) Po teh testih sem pogumno stopila na pot na veganstva in nikoli več pogledala nazaj. Fizično počutje je napredovalo in sledilo je izboljšanje, izkazalo pa se je, da so največji strup in alergen hkrati kar ljudje...

Pametovanje, žalitve, vmešavanje, obtoževanja, sodbe in razsodbe,.... U know. The usual. Ker baje še strokovnjaki ne vedo, kaj je to uravnotežena prehrana, da ješ preveč enolično, da boš zdaj zdaj umrl, ker od rastlinic nihče ne more živet. Ker kje so pa beljakovine? Pa kalcij? Železo. Vitamini. Ma ja no, kdor je sam vegan, verjetno ve, o čem govorim...
Pa nikdar nisem želela, da bi se komu smilila, niti tega nočem zdaj. Želela sem si samo malo razumevanja. Najbolj pa tega, da bi mi kdo verjel. Verjel, da ja, imam AI bolezni, ki so resnične in da je bilo moje trpljenje grozljivo. In ker nisem ničesar od tega dočakala, sem bila jezna. Danes vem, da je jeza eno najhujših in najgrših čustvev, kar pa ne pomeni, da se jo mora potlačit in ignorirat, pač pa jo je treba sprejet, ugotovit njen izvor in it čez njo. In sem šla- z znanjem, ker je ta najboljše orožje.

S kolegom googlom sva  preiskala vse možne simptome, vse mogoče kombinacije, možnosti, prebrala ogromno člankov, znanstvenih dognanj. Sama sem ob tem še postala pravi mini ekspert v kuhinji in o hrani...

 

Kar je samo še en razlog več, da se zdravnikom ne pustim več jahat. In tudi razlog, da ostajam na takšni prehrani. Zdaj, ko počasi minevata dve leti in ko je- z izjemo mojega Hashija z nedelujočo ščitnico in hormoni, ki delajo po svoje- vse drugo okej.  Prehladov praktično ni, za kožo ne rabim nobene super kreme več, pa nič ne srbi in ne zateguje, tisti lišaji, ki so izgledali, kot da bi nekdo na meni izvajal eksperimente ali izvajal mučenje z ugašanjem cigar, neprenehno jokanje in smrkanje zaradi sezonskih alergij, tisti težek občutek po jedi, refluks...kaj je že to? Baje imam tudi kronični gastritis Ne vem, kdaj sem ga nazadnje občutila.

Eden od virov jeze je bil tudi ta, da sem se spraševala, kako je mogoče, da tega nihče ne spredvidi, vsi pa vidijo samo to, kako sem suha sem in kako je razlog za vse moje trenutne težave izključno prehrana in pomanjakanje nečesa v njej? Kako to, da se potem to pomanjkanje ne vidi na krvnih testih?
Mogoče je pa čas, da se vzame bolezni ščitnice malo resneje in se začne zavedat, da TSH ni vse in da človek ni napsihiran hipohonder, ki išče pozornost, pač pa bolnik. Le da so naše bolezni nevidne, zato pa nič manj resnične in da imajo mnogo podob in spremljevalk. Samo to je tema že za kako drugo debato. Moj point je samo ta, da moje veganstvo NI razlog za moje kronične in/ali avtoimunske bolezni.

Tretjič in n najboljše pri tej (r)evoluciji? Če sem začela zelo sramežljivo, obremenjena s tem, kaj si bodo mislili ljudje, kako bodo to sprejeli, danes nimam več težav s tem. Sem veganka in to povem s ponosom. Na začetku pa je težko- ljudje te imajo za ekstremista, fanatika, čudaka. Družbena stigma in izoliranost sta veliki. Baje si prezakompliciran, da bi te kdo povabil na kosilo. Ali pa da bi ti nekaj prinesel. (C'mon ljudje, kila banan pa smo dobri, skuhat riž v (piranski) soli in narezat bučke in paradajz pa tudi ne more biti taka jaka umetnost, ali pač?)
Bistvo oz. tisto res najboljše pri veganstvu pa je tista notranja sprememba. Tu je govora o tej evoluciji. Začela sem resda zaradi svojega zdravja, ampak radovednost te vleče naprej in ko zveš vse o predelavi hrane, kaj dajejo skozi živali,... to te spremeni, hočeš nočeš. Ne gre več za samo za prehranjevanje, gre za en čist drug življenjski stil. ♥ Novi pogledi, nova spoznanja, nekaj, česar še ne znam popolnoma ubesedit, je pa fenomenalen občutek. :)

Za zaključek samo tole: prehranjevanje- takšno ali drugačno- je v bistvu ena največjih odgovornosti, ki so na nas posameznikih. Samo večini je odgovornosti najlažje preložit na druge, paše pa bit pameten za druge. Ko bi le bil vsak zase pameten, odgovornost prevzel nase, bi bilo marsikaj veliko lažje.
Aja, še en plus veganstva- moja glava še nikoli ni bila tako polna idej in kreative, da dnevi niso dovolj dolgi in ni dovolj prostega časa, da bi vse poskusila. Ker je veganstvo dobro za živali in okolje, samo še toliko bolje!

PS: ne morem, da ne bi omenila, koliko ljudi me sedaj sprašuje za nasvete in koliko se jih naenkrat zanima za zdravo prehrano, sploh ko/če tudi njim samim zagusti zdravje...osebna izkušnja je očitno res edina prava brca v rit :D
 

vir

Vegan as(s) # 1

Ker počasi minevata 2 leti, odkar sem se podala na pot veganstva in ker se približuje veganski november, bosta ta in naslednji blog posvečena veganstvu in do sedaj prehodeni poti. Hkrati pa odgovor vsem, ki so in še me obravnavajo kot orto/ano/vsereksično hipijevsko fanatično ekstremistko. Jap, ni lahko biti vegan s kronično boleznijo. :D

Verjetno sem že milijonkrat povedala, da sem z veganstvom začela iz zdravstvenih razlogov. Bili so torej časi, ko se mi o prehrani in načinih prehranjevanja ni niti sanjalo. Ko sem jedla "normalno" hrano. Kao normalno vsaj. Ker nekje globoko v sebi sem vedno bolj težila k zdravemu izboru, ampak okej, to ni poanta. Situacija danes: povsem drugačna. Danes sem veganka, z velikim znanjem o hrani- obožujem jo, rada jo pripravljam, o njej debatiram, najraje v njej uživam. Zahvala za to gre mojemu t.i. mračnemu obdobju oz. obdobju, ko me je moje lastno telo hotelo deložirat.

Eni pravijo, da grem v ekstreme in da sem fanatik. No ja, kot rečejo angleško govoreči- kdor ni prehodil milje v mojih čevljih, ne more sodit. Dnevno živeti s krčevitimi bolečinami, ki ne dopuščajo, da stojiš zravnano, prebavo, ki dela čisto po svoje in to tako, da sploh ne dela. Jap, meni jo je pošteno zagodlo in ob prejetju diagnoze "ščitnica", se sploh nisem mogla posvetiti le-tej, ker me je v svoje kremplje dobila prebava. Danes vem, kako je vse skupaj povezano, kako kaj deluje in kako zelo pomembna je pametna in pravilna prehrana, ampak zato sem morala skozi pekel. Pekel, ki je trajal skoraj 2 leti in v katerem se je porušilo vse, do samih temeljev. Svoje življenje, ki je izgledalo kot da sem zaprta v stekleni kupoli, kjer lahko druge le opazujem pri tem, kako živijo, sama pa ne morem nič, kot da sem ujeta v kletki, ki ni niti zlata, sem sovražila. Milo rečeno. Sama sebi sem se gabila in nisem zares verjela, da je izboljšanje sploh mogoče. Pa je bilo. Moja večna trma in/ali nepoboljšljiv optimizem in pa prijateljevanje z googlom sta me pognala v mrzlično iskanje rešitev, ki je pripeljalo do sramežljivega flirta z vegansko prehrano.

Da ne dolgovezim: veganstvo me je vrnilo v življenje in mi ga vrnilo. Ne morem pa, da ne bi omenila, koliko živcev me je prehod na veganstvo stal. Že pred tem sem bila en tak posebnež, čudak. Saj veste, kako je pri nas- vsaka vas ima svojega in naša ima mene. :) Največji stres- kako povedati domačim, ko pa jih je že dovolj skrbelo moje vse prej kot bleščeče zdravstveno stanje, skupaj z mojimi kilami v minusu in vsesplošno priznano dogmo o tem, kaj je "normalno" prehranjevanje- ne, ni bilo lahko. Sploh zaradi polen, ki ti jih ljudje tako radi mečejo pod noge.

No, nazaj gledano- je bilo več kot vredno vztrajati. To pa zato, ker se sedaj izkazuje za eno daleč najboljših odločitev, ki sem jih kdaj sprejela, pa čeprav sem začela zaradi egoističnih vzgibov- sebe in svojega počutja.

To, da me je veganstvo vrnilo v življenje sem že rekla, zdaj pa še ena močna, povsem hipijevska- veganstvo me je tudi osvobodilo in marsičesa naučilo. Pa prisežem, da nisem nek new-age hipster/anarhistični hipi, ki bi objemal drevesa in pozdravljal sonce. Načeloma sebe dojemam kot čisto skuliranega, dokaj povprečnega predstavnika človeške rase, čigar prehrana pač bazira zgolj in samo na hrani rastlinskega izvora. In zato me toliko bolj čudi, od kod ta stigma in od kod ta močna potreba po njej?

Kakorkoli že- moji osvobujoči revoluciji je sledila tudi evolucija. C'est la vie ali nekaj. In potem, ko so tisti "pravi prijatelji" (kao iz mesa in krvi) pozabili, da živim in očitno mislili, da se je moje čudaštvo poglobilo in da je nedelujoča ščitnica nekaj nalezljivega, je moj edini zaveznik v času najhujšega trpljenja postal google Skupaj sva naštudirala za naprej in za nazaj materiala. Spoznavala vegansko prehrano, pa prehrano nasploh. Moč, ki jo ima ta. Pomembnost. Kak temelj je. In kako grdo se dela z njo. Pa ni važno, kake vrste jedec si. Svinjarija je pač svinjarija, ne glede na to, ali je rastlinskega ali živalskega izvora.... Ampak več o tem v drugem delu. :)

vir

But I Won't Back Down

Izraz morda res ni najlepši, ampak zadnje dneve je vse nekako v ku***. Zato tudi manj blogov. Včasih človeku vse dol pade in tudi meni je. Kot prvo sem se odločila za ene stvari, ki bodo v moje življenje vnesle velike spremembe, upam pa, da dobre in da je (bila) odločitev prava.

Najbolj pa me seveda jezi in frustrira zdravje. Še bolj kot to- naš zdravstveni sistem. Mislim, če bi mi kdo vse to pripovedoval, majkemi, da bi bila skeptična in bi rekla, da pretirava. Ker pa doživljam na lastni koži, lahko rečem samo ne-me-j***. Resno. Trenutno bi bilo najbolj blagodejno enega konkretno zažgat po gobcu. A je to že grožnja? Kdo ve, v tej kuri je vse mogoče, mogoče mi pride kdo trkat na vrata pa me bodo KONČNO vzeli resno?

No, kakorkoli se to že vse zapleta, nikakor ne pride do odgovorov, ki jih rabim. Kot recimo, kaj mi je. Ma, če bi mi že kdo dal vsaj občutek, da me resno jemlje, bi bilo nadkul in bi mi namenil vsaj neki duševni mir (đizs, da jaz govorim o duševnem miru, lol, se vidi, da je situacija resna).
Čisto tako-trenutno sem na točki, ko mi je čisto VSEENO, kaj mi diagnosticirajo, samo da se že premaknem z mrtve točke! In da ne postanem ena zagrenjena babura. Resno. Tega sem se zavedla prejšnjič in v glavi mi je samo naredilo klik. Čakaj, čakaj...a bom res pustila, da postanem eden tistih ljudi, ki so večno zamorejni, z ostrim in besnim pogledom, ukrivljenimi ustnicami, brez vsakega nasmeška, heca, veselja in optimizma?! Bom ob vsem, kar sem že dopustila našemu zdravstvenemu sistemu, sedaj dopustila, da mi vzamejo še to? NE! Niti slučajno.
Toliko zdravega razuma še vedno imam, da vem, da sem za večino svojega počutja in dobrobita odvisna samo od sebe in tako ne bom pustila, da me njihov nonšalantni, totalno neprofesionalni odnos še mentalno zjebe. Zagrenjenost odpade. Sicer bi se ji včasih bilo res najbolj komot prepustit, se zavlečt v en kot in smilit samemu sebi. Samo da to ni smisel življenja, vsaj ne mojega.

Enivej, nočem po tej poti. Po drugi strani pa sem tudi naveličana čudnih in dvomljivih pogledov, ki jih dobivam. In glede na to, kako se včasih počutim, pač čutim potrebo, da o svoji boleznu/stanju/u name it, spregovorim. Ne zato, ker bi hotela sočutje, trepljanje po glavi in tisto "oh ti boga revica, na lej, vse bomo naredili namesto tebe". Niti ne zato, ker bi se hotela komu smilit ali nanj karkoli prenašam. Povem pač, ker je dejstvo v tistem trenutku. Jbg. Če imam glavobol, ki spominja na vakumsko sesanje in mi tam nekje v notranjosti prsnega koša vse trese in komaj stojim, je to pač nekaj, s čimer živim. In če mi v tistem trenutku ravno ne omogoča, da bi cvetela kot rožica, to tudi povem, ne ker bi hotela strašit ali se izognit čemerkoli, pač pa ker tako je. Sicer sem sama rabila neverjetno dolgo, da sem sprejela to ali te bolezen oz. bolezni...in vem, da zna bit neugodno tistemu, ki o tem sliši, čeprav brez potrebe. Če do zdaj nisem "tja padla", tudi v prihodnje ne nameravam, tako ni panike, da bi kdorkoli moral skrbet. Samo "skrivat" se mi več ne da, bemti, saj pa ni nekaj sramotnega, no. Koliko ljudi nonstop jamra, da so utrujeni, da jih malo boli glava, pa križ, pa ne vem, kaj še vse, pa so v bistvu drugače zdravi. Priznam, da sem včasih malo alergična na njih, sploh na take, ki vase tako ali drugače dajo vso možno svinjarijo, potem pa jamrajo, kak jih vse boli, kak se redijo, kak so ono, kak so tisto, kao "bogi" v glavnem (no shit Sherlock)...
Ampak ja...blog o sprejemanju bolezni, o tem, kako so nekateri neodgovorni do svojega življenja in sebe ter kako NEdeluje naš zdravstveni sistem, so blogi zase. Vsak zase. Morda, če mi bo oz. ko mi bo. Ker pisat o tem, mi res pomaga. Jbg, vsak rabi neko svojo terapijo...:)

Kdo ali kaj je Hashimotov tioriditis?

OK, en rahlo sentimentalen blogec o tem, kdo je Hashi je že objavljen, tokrat pa sledi bolj stvarna predstavitev.

Hashmitov tioriditis (na kratko Hashi ali le H) je avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem napada ščitnico, saj jo prepozna kot tujek. Kot posledica tega lahko pride do zmanjšanega delovanja ščitnice (hipotiroza). Napadi H na Š porušijo ravnovesje kemijskih reakcij v telesu. Vnetje, ki ga H povzroča je imenovano tudi  kronični limfocitni tiroiditis.

Simptomi:
Pisat o njih je kot pisanje nikoli končane zgodbe. Jih je namreč mali milijon, ampak najpogostejši so nekako tile:

• utrujenost oz. izčrpanost
• zatekanje vek
• čustvena nestabilnost
• suha koža
• nizka vzdržljivost oz. slaba kondicija
• krhki in lomljivi lasje
• izpadanje oz. izguba las
• občutek dušenja
• zaprtost
• upočasnjeno razmišljanje/možganska megla
• hitro in nenadzorovano rejenje ali hujšanje
• pomodrelost kože
• otežena koncentracija
• kratka sapa
• depresija
• hripavost
• zatekanje
• bledikavost
• nervoza in zaskrbljenost
• izguba apetita
• zabuhlost
• občutek tesnobe
• težave z menstruacijo (boleče in močne menstruacije, izguba le-te, neredni ciklus,...)
• lomljivi nohti
• preobčutljivost na mraz in/ali vročino
• povečano potenje
• pospešeno ali upočasnjeno bitje srca
• boleče mišice in sklepi
• nespečnost
• izguba vida in/ali sluha
• občutek mrazenja in ježenja kože
• nizek libido
• neplodnost

Brez skrbi, niso vsi simptomi prisotni naenkrat in nekateri so precej splošni, tako da ni potrebno delati panike vnaprej. Ko pa enkrat imaš "uradno" diagnozo, je nanje treba biti pozoren, ker so lahko simptomi kljub dnevnim odmerkom hormonov še vedno tu. Ampak o samih simptomih kaj več, drugič.

Vzroki:
Ščtinica proizvaja dva glavna hormona, to sta tiroksin (T-4) in trijodtironin (T-3), katerih glavne naloge so vzdrževanje ravni, pri kateri naše telo presnavlja maščobe in ogljikove hidrate, uravnavanje telesne temperature, vpliv na srčni utrip in pomoč pri relugaciji proizvodnje beljakovin.
Hitrost, s katero se hormona sproščata, nadzorujeta hipofiza in hipotalamus (=območje v možganih, ki deluje kot  termostat za celotni sistem). Hipotalamus signalizira hipofizi, naj prozivaja hormon TSH oz. hormon, ki stimulira ščitnico. Nato hipofiza sprosti TSH, količina pa je odvisna od količine T-4 in T-3 v krvi. Na koncu ščitnica tvori proizvodnjo hormonov glede na količino TSHja, ki ga prejme. Čeprav naj bi ta proces večinoma v redu potekal, ščitnica včasih vseeno ne proizvede dovolj hormonov. 

Vloga imunskega sistema:
Je predvsem ta, da uporablja naravno nastale beljakovine (protitelesa) in bele krvne celice (limfocite), ki pomagajo pri zaščiti proti virusom, bakterijam in neznanim substancam (antigenom), ki napadajo naš organizem. Pri H pa avtoimunski sistem ustvarja protitelesa, ki ščitnično žlezo poškodujejo. Bolezen povzroči vnetje ščtinice, kar vpliva na raven proizvedenih hormonov, le-to pa privede do premalo delujoče ščtinice oz. hipotiroze. Zaradi tega hipofiza poskuša stimulirati ščitnico, da bi le-ta prozivedla več ščitničnih hormonov, kar lahko rezultira s povečanjem ščitnice oz. golšo.
Tudi sami zdravniki ne vedo, kaj je vzrok, da je temu tako. Nekateri znanstveniki menijo, da se razlog skriva v virusu ali bakteriji, drugi so mnenja, da preprosto gre za genetsko napako. Najverjetneje pa gre za splet več dejavnikov. Kombinacija dejavnikov, kot so dednost, spol in starost lahko določijo potek obolenja. 
Kot že večkrat omenjeno- najpogosteje zbolijo ženske srednjih let (kar pa še zdaleč ni pravilo, saj je zadnje čase vse več obolelih tako med moškimi kot med otroki), je pa izrazito "družinska" bolezen.

Testiranje:
V kolikor kdo občuti več simptomov, od katerih prevladujejo predvsem neizmerna izčrpanost in upočasnjenost, suha koža, zaprtje, hripavost ali pa je imel že prej težave s ščitnico ali golšavostjo, naj čim prej obišče zdravnika in zahteva testiranje. Krvni test, ki meri ščitnične hormone in TSH, bo povedal, ali gre za H ali ne.
Hormnonski test- krvni test lahko določi količino hormonov, ki jih proizvedeta ščtinica in hipofiza. Če je Š premalo dejavna, so nizki tudi ščitniški hormoni. Ob istem času pa je raven TSH višja- prav iz razloga, ker jo poskuša hipofiza stimulirati, da bi proizvedla več ščitničnih hormonov.
Test protiteles- ker je H avtoimunska bolezen, ima to za posledico proizvodnjo abnormalnih protiteles. Krvna preiskava lahko potrdi njihovo prisotnost.
Nekoč je bilo ugotavljanje bolezni Š veliko bolj komplicirano in oteženo ter so premalo dejavno Š ugotovili šele, ko je bolezen zelo napredovala. Z uporabo občutljivega TSH testa se danes diagnoza lahko postavi veliko prej, še preden postanejo simptomi zelo izraziti. Ker je po mnenju stroke merjenje vrednosti TSH najprimernejši in najustreznejši indikator, večina zdravnikov v prvi vrsti preveri le-tega in nadaljuje s preostalimi testi, če za to obstaja potreba. Na ta račun obstaja veliko polemik, ampak tudi o tem kaj več, kdaj drugič. Poleg tega vrednosti TSHja pomagajo tudi pri določitvi količine zdravil.

Zdravljenje:
Opazovanje in zdravila. Če ni "dokazila" o pomanjkanju hormonov in ščitnica deluje normalno, se veliko zdravnikov odloči za pristop "dajmo počakat, spremljat in opazovat" (zato je pa opazovanje in poslušanje lastnega telesa, spremljanje vseh sprememb in dogajanja ZELO pomembno-zaradi tega človek NI paničar ali hipohonder).
Nadomestni hormoni: če H povzroči pomanjkanje hormonov, potem bo potrebno zdravljenje oz. terapija s ščitničnimi hormoni, kar v osnovi pomeni dnevno jemanje priporočenih odmerkov sintetičnih hormonov levotiroksina ali naravnega izvlečka pujskov (ja, prav ste prebrali).
Kaj katero zdravilo vsebuje, kako učinkuje, kako ga dozirati in katerega uporabiti je stvar posveta med pacientom in zdravnikom (zase lahko rečem samo to, da se tega naravnega zdravljenja (oz. pujsov) gotovo ne bi lotila in da mi moj E kar ustreza- o tem, kako ga jemati, pa sem že nekaj pisala.)
Kmalu po jemanju mora  priti do postopnega izboljšanja- simptomi postanejo manj izraziti, spremljajoče težave pa polagoma izvenijo. Je pa doživljenjsko in ker se doziranje lahko spreminja, je potrebno redno spremljanje in testiranje.
Nadzorovanje doziranja: da zdravnik določi pravo dozo zdravil, naj preveri vrednost TSH, Ft3 in Ft4 po mesecu ali dveh. Pravilno doziranje je izrednega pomena, saj lahko npr. prekomerna vrednost TSH pospeši izgubo kostne gostote, kar privede do (poslabšanja) osteoporoze. Prevelik odmerek zdravil, lahko privede do aritmije oz. motenj srčnega utripa. V kolikor ima nekdo srčno-žilne bolezni ali resno hipotirozo, bo zdravnik praviloma začel z manjšimi dozami in jih postopoma zviševal. Takšno postopno doziranje daje čas srcu, da se privadi na povečan metabolizem.
V kolikor je levotiroksin doziran pravilno, nima skoraj nobenih stranskih učinkov. Zato je ključnega pomena, da se o morebitni zamenjavi zdravila posvetuje z zdravnikom, še bolj pa to, da se kljub dobremu počutju, ne preneha z jemanjem zdravil. Simptomi se bodo vrnili, vključno s poslabšanjem vseh "spremljevalcev". Ja, H je lahko neviden, ampak je tu- vedno.

Komplikacije in "spremljevalci":
Ker imunski sistem, ki napada sam sebe in s tem povzroča kup težav (simptomov), ki ti praktično onemgočijo neko "normalno" življenje in ki jih vsakodnevno doživljenjsko jemanje tablet ne odpravi povsem, očitno niso dovolj, so tukaj še komplikacije, ki jih sama imenujem kar "spremljevalci". To so raznorazne "bolezni" oz. druga, ne ravno prijetna zdravstvena stanja.
Golša:  nenehna stimulacija ščitnice, z namenom proizvodnje hormonov lahko povzroči njeno povečanje, po domače povedano golšo. Hipotiroza je eden najpogostejših povzročiteljev golše. Čeprav ni "nevarna", pa seveda nikakor ni prijetna niti preveč lepa na pogled, vpliva pa lahko tudi na požiranje in dihanje.
Težave s srcem: H je večkrat povezan s povečanim rizikom za srčna obolenja, predvsem zaradi povečanega slabega holesterola, ki je prav tako pogost pri bolnikih s Š. Hipotiroza, ki jo povzroči H lahko privede tudi do povečanega srca in v redkih primerih do srčne odpovedi.
Težave z duševnim zdravjem: pogosta je depresija, ki lahko tekom časa postane vse večja. Prav tako lahko pride do upada libida in upočasnjenih mentalnih sposobnostih.
Miksedem: redko, a izredno nevarno in življenjsko ogrožujoče stanje, se lahko razvije zaradi daljšega zmanjšanjega delovanja ščitnice kot posledica nezdravljenega H. Prvi znaki in simptomi obsegajo intenzivno občutljivost na mraz in zaspanost, ki ji sledi močna izčrpanost ter nezavest. Miksedemsko komo lahko povzročijo pomirjevala, infekcije ali drugi stresi, ki jih doživi organizem. Potrebna je takojšnja zdravniška pomoč.
Defekti pri rojstvih: pri ženskah z nezdravljenim H so defekti pri rojstvih mnogo višji, kot pri zdravih materah. Zdravniki že dlje časa vedo, da so takšni otroci bolj podvrženi težavam v razvoju in intelektu. Obstaja tudi povezava med hipotirozo in volčjim žrelom ter srčnimi, možganskimi in ledvičnimi težavami pri novorojenčkih. Dobra novica je ta, da obstaja odlična možnost normalnega razvoja otroka, v kolikor je takšno stanje dovolj zgodaj odkrito.

Ni še konec:
Nekatera zdravila, prehranska dopolnila in celo posamezna hrana lahko imajo velik vpliv na to, kako bo telo sprejelo nadomestne hormone. Tako je recimo odsvetovano uživanje soje, obstaja tudi povezava med boleznimi Š in preobčutljivostjo na gluten. Hrana je po svoje zelo pomembna, čeprav večina stroke trdi, da ni.
Prav tako je potrebno paziti, kako in kdaj se zaužije samo zdravilo- najboljše zjutraj, na tešče in potem vsaj pol ure nič drugega, šele na to veselo na zajtrk. Zdravila se lahko uživajo tudi zvečer, pri tem pa je pomembno, da se vsaj zadnji dve uri ni nič zaužilo- želodec pač mora biti v vsakem primeru prazen.
Pazljivo je treba tudi z raznozranimi prehranskimi dopolnili, vedno bolj priljubljeno superhrano in nekaterimi zdravili, saj lahko vplivajo na absorbcijo hormonov. Posebno pozornost tako velja nameniti:

• nadomestkom za železo in/ali multivitaminom, ki vsebujejo železo (zaužijejo se naj vsaj 4 ure pred ali po zaužitju zdravil)
• zdravilom, ki se uporabljajo za znižanje slabega holesterola
• aluminijevem hidroksidu, ki se nahaja v nekaterih antacidih (skupina zdravil, ki se uporabljajo za zmanjševanje kislosti želodčnega soka)
• zdravilom, ki se uporabijo za preprečevanje visoke ravni kalija v krvi
• nadomestkom s kalcijem (ti bi se naj zaužili vsaj 1 uro pred ali po zaužitju zdravil)

Pogoste so še druge avtoimunske bolezni oz. nagnjenost do njih, veliko alergij in preobčutljivosti, kljub jemanju hormonov pa se simptomi še vedno lahko pojavljajo in tako poskrbijo, da je vsak dan mala loterija. 

Ne glede na vse, pa je najpomembnejša pozitivna naravnost, dobro poznovanje svoje bolezni in lastnega telesa ter odločenost, da bomo življenje živeli in ne zgolj preživeli. ;)

viri: poleg mojih osebnih izkušenj, so pri neskončnih raziskovanjih v želji čim bolje spoznati svoje "novo stanje", pomagali mnogo strokovni članki in osebne izkušnje preostalih obolelih, za ta blog pa najbolj ta prispevek vir1 

vir