Ker počasi minevata 2 leti, odkar sem se podala na pot veganstva in ker se približuje veganski november, bosta ta in naslednji blog posvečena veganstvu in do sedaj prehodeni poti. Hkrati pa odgovor vsem, ki so in še me obravnavajo kot orto/ano/vsereksično hipijevsko fanatično ekstremistko. Jap, ni lahko biti vegan s kronično boleznijo. :D
Verjetno sem že milijonkrat povedala, da sem z veganstvom začela iz zdravstvenih razlogov. Bili so torej časi, ko se mi o prehrani in načinih prehranjevanja ni niti sanjalo. Ko sem jedla "normalno" hrano. Kao normalno vsaj. Ker nekje globoko v sebi sem vedno bolj težila k zdravemu izboru, ampak okej, to ni poanta. Situacija danes: povsem drugačna. Danes sem veganka, z velikim znanjem o hrani- obožujem jo, rada jo pripravljam, o njej debatiram, najraje v njej uživam. Zahvala za to gre mojemu t.i. mračnemu obdobju oz. obdobju, ko me je moje lastno telo hotelo deložirat.
Eni pravijo, da grem v ekstreme in da sem fanatik. No ja, kot rečejo angleško govoreči- kdor ni prehodil milje v mojih čevljih, ne more sodit. Dnevno živeti s krčevitimi bolečinami, ki ne dopuščajo, da stojiš zravnano, prebavo, ki dela čisto po svoje in to tako, da sploh ne dela. Jap, meni jo je pošteno zagodlo in ob prejetju diagnoze "ščitnica", se sploh nisem mogla posvetiti le-tej, ker me je v svoje kremplje dobila prebava. Danes vem, kako je vse skupaj povezano, kako kaj deluje in kako zelo pomembna je pametna in pravilna prehrana, ampak zato sem morala skozi pekel. Pekel, ki je trajal skoraj 2 leti in v katerem se je porušilo vse, do samih temeljev. Svoje življenje, ki je izgledalo kot da sem zaprta v stekleni kupoli, kjer lahko druge le opazujem pri tem, kako živijo, sama pa ne morem nič, kot da sem ujeta v kletki, ki ni niti zlata, sem sovražila. Milo rečeno. Sama sebi sem se gabila in nisem zares verjela, da je izboljšanje sploh mogoče. Pa je bilo. Moja večna trma in/ali nepoboljšljiv optimizem in pa prijateljevanje z googlom sta me pognala v mrzlično iskanje rešitev, ki je pripeljalo do sramežljivega flirta z vegansko prehrano.
Da ne dolgovezim: veganstvo me je vrnilo v življenje in mi ga vrnilo. Ne morem pa, da ne bi omenila, koliko živcev me je prehod na veganstvo stal. Že pred tem sem bila en tak posebnež, čudak. Saj veste, kako je pri nas- vsaka vas ima svojega in naša ima mene. :) Največji stres- kako povedati domačim, ko pa jih je že dovolj skrbelo moje vse prej kot bleščeče zdravstveno stanje, skupaj z mojimi kilami v minusu in vsesplošno priznano dogmo o tem, kaj je "normalno" prehranjevanje- ne, ni bilo lahko. Sploh zaradi polen, ki ti jih ljudje tako radi mečejo pod noge.
No, nazaj gledano- je bilo več kot vredno vztrajati. To pa zato, ker se sedaj izkazuje za eno daleč najboljših odločitev, ki sem jih kdaj sprejela, pa čeprav sem začela zaradi egoističnih vzgibov- sebe in svojega počutja.
Verjetno sem že milijonkrat povedala, da sem z veganstvom začela iz zdravstvenih razlogov. Bili so torej časi, ko se mi o prehrani in načinih prehranjevanja ni niti sanjalo. Ko sem jedla "normalno" hrano. Kao normalno vsaj. Ker nekje globoko v sebi sem vedno bolj težila k zdravemu izboru, ampak okej, to ni poanta. Situacija danes: povsem drugačna. Danes sem veganka, z velikim znanjem o hrani- obožujem jo, rada jo pripravljam, o njej debatiram, najraje v njej uživam. Zahvala za to gre mojemu t.i. mračnemu obdobju oz. obdobju, ko me je moje lastno telo hotelo deložirat.
Eni pravijo, da grem v ekstreme in da sem fanatik. No ja, kot rečejo angleško govoreči- kdor ni prehodil milje v mojih čevljih, ne more sodit. Dnevno živeti s krčevitimi bolečinami, ki ne dopuščajo, da stojiš zravnano, prebavo, ki dela čisto po svoje in to tako, da sploh ne dela. Jap, meni jo je pošteno zagodlo in ob prejetju diagnoze "ščitnica", se sploh nisem mogla posvetiti le-tej, ker me je v svoje kremplje dobila prebava. Danes vem, kako je vse skupaj povezano, kako kaj deluje in kako zelo pomembna je pametna in pravilna prehrana, ampak zato sem morala skozi pekel. Pekel, ki je trajal skoraj 2 leti in v katerem se je porušilo vse, do samih temeljev. Svoje življenje, ki je izgledalo kot da sem zaprta v stekleni kupoli, kjer lahko druge le opazujem pri tem, kako živijo, sama pa ne morem nič, kot da sem ujeta v kletki, ki ni niti zlata, sem sovražila. Milo rečeno. Sama sebi sem se gabila in nisem zares verjela, da je izboljšanje sploh mogoče. Pa je bilo. Moja večna trma in/ali nepoboljšljiv optimizem in pa prijateljevanje z googlom sta me pognala v mrzlično iskanje rešitev, ki je pripeljalo do sramežljivega flirta z vegansko prehrano.
Da ne dolgovezim: veganstvo me je vrnilo v življenje in mi ga vrnilo. Ne morem pa, da ne bi omenila, koliko živcev me je prehod na veganstvo stal. Že pred tem sem bila en tak posebnež, čudak. Saj veste, kako je pri nas- vsaka vas ima svojega in naša ima mene. :) Največji stres- kako povedati domačim, ko pa jih je že dovolj skrbelo moje vse prej kot bleščeče zdravstveno stanje, skupaj z mojimi kilami v minusu in vsesplošno priznano dogmo o tem, kaj je "normalno" prehranjevanje- ne, ni bilo lahko. Sploh zaradi polen, ki ti jih ljudje tako radi mečejo pod noge.
No, nazaj gledano- je bilo več kot vredno vztrajati. To pa zato, ker se sedaj izkazuje za eno daleč najboljših odločitev, ki sem jih kdaj sprejela, pa čeprav sem začela zaradi egoističnih vzgibov- sebe in svojega počutja.
To, da me je veganstvo vrnilo v življenje sem že rekla, zdaj pa še ena močna, povsem hipijevska- veganstvo me je tudi osvobodilo in marsičesa naučilo. Pa prisežem, da nisem nek new-age hipster/anarhistični hipi, ki bi objemal drevesa in pozdravljal sonce. Načeloma sebe dojemam kot čisto skuliranega, dokaj povprečnega predstavnika človeške rase, čigar prehrana pač bazira zgolj in samo na hrani rastlinskega izvora. In zato me toliko bolj čudi, od kod ta stigma in od kod ta močna potreba po njej?
Kakorkoli že- moji osvobujoči revoluciji je sledila tudi evolucija. C'est la vie ali nekaj. In potem, ko so tisti "pravi prijatelji" (kao iz mesa in krvi) pozabili, da živim in očitno mislili, da se je moje čudaštvo poglobilo in da je nedelujoča ščitnica nekaj nalezljivega, je moj edini zaveznik v času najhujšega trpljenja postal google Skupaj sva naštudirala za naprej in za nazaj materiala. Spoznavala vegansko prehrano, pa prehrano nasploh. Moč, ki jo ima ta. Pomembnost. Kak temelj je. In kako grdo se dela z njo. Pa ni važno, kake vrste jedec si. Svinjarija je pač svinjarija, ne glede na to, ali je rastlinskega ali živalskega izvora.... Ampak več o tem v drugem delu. :)
 |
| vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar