Veganstvo mi je torej pomagalo pri marsičem. Prvič -pomagalo mi je premagati strah pred hrano. Pred tem mi je namreč vsak obrok predstavljal velik stres, ker so mu takoj sledile težave. Hrana je postala moja sovražnica, brez nje pa seveda nisem mogla. In to, da sem lahko spet jedla oz. da lahko spet jem in da ni več spahovanja, napihovanja, bolečin, nobene stigme, nobenega občutka sramu in izolacije. Že to samo po sebi je razlog, da veganstvo enostavno obožujem.
Drugič- izkazalo se je, da me je ta "normalna" prehrana skoraj ubila- mleko, jajca, soja, histamin, laktoza, konzervansi, sladkor... niso moji prijatelji. Daleč od tega. Ker sem v času prehoda na veganstvo, dočakala tudi test za nutritivne alergije, me je zdravnica celo pošteno skregala, češ, kaj se grem oz. igram, da bi zdaj morala jest vse, da bi se lažje videlo, kaj mi dela težave. No, na koncu se je vseeno videlo in boga dohtarca se je razburjala zaman. :) Po teh testih sem pogumno stopila na pot na veganstva in nikoli več pogledala nazaj. Fizično počutje je napredovalo in sledilo je izboljšanje, izkazalo pa se je, da so največji strup in alergen hkrati kar ljudje...
Pametovanje, žalitve, vmešavanje, obtoževanja, sodbe in razsodbe,.... U know. The usual. Ker baje še strokovnjaki ne vedo, kaj je to uravnotežena prehrana, da ješ preveč enolično, da boš zdaj zdaj umrl, ker od rastlinic nihče ne more živet. Ker kje so pa beljakovine? Pa kalcij? Železo. Vitamini. Ma ja no, kdor je sam vegan, verjetno ve, o čem govorim...
Pa nikdar nisem želela, da bi se komu smilila, niti tega nočem zdaj. Želela sem si samo malo razumevanja. Najbolj pa tega, da bi mi kdo verjel. Verjel, da ja, imam AI bolezni, ki so resnične in da je bilo moje trpljenje grozljivo. In ker nisem ničesar od tega dočakala, sem bila jezna. Danes vem, da je jeza eno najhujših in najgrših čustvev, kar pa ne pomeni, da se jo mora potlačit in ignorirat, pač pa jo je treba sprejet, ugotovit njen izvor in it čez njo. In sem šla- z znanjem, ker je ta najboljše orožje.
S kolegom googlom sva
preiskala vse možne simptome, vse mogoče kombinacije, možnosti, prebrala
ogromno člankov, znanstvenih dognanj. Sama sem ob tem še postala pravi
mini ekspert v kuhinji in o hrani...
Kar je samo še en razlog več, da se
zdravnikom ne pustim več jahat. In tudi razlog, da ostajam na takšni
prehrani. Zdaj, ko počasi minevata dve
leti in ko je- z izjemo mojega Hashija z nedelujočo ščitnico in hormoni, ki delajo po svoje- vse drugo okej. Prehladov praktično ni,
za kožo ne rabim nobene super kreme več, pa nič ne srbi in ne zateguje,
tisti lišaji, ki so izgledali, kot da bi nekdo na meni izvajal
eksperimente ali izvajal mučenje z ugašanjem cigar, neprenehno
jokanje in smrkanje zaradi sezonskih alergij, tisti težek občutek po
jedi, refluks...kaj je že to? Baje imam tudi kronični gastritis Ne vem,
kdaj sem ga nazadnje občutila.
Eden od virov jeze je bil tudi ta, da sem se spraševala, kako je mogoče, da tega nihče ne spredvidi, vsi pa vidijo samo to, kako sem suha sem in kako je razlog za vse moje trenutne težave izključno prehrana in pomanjakanje nečesa v njej? Kako to, da se potem to pomanjkanje ne vidi na krvnih testih?
Mogoče je pa čas, da se vzame bolezni ščitnice malo resneje in se začne zavedat, da TSH ni vse in da človek ni napsihiran hipohonder, ki išče pozornost, pač pa bolnik. Le da so naše bolezni nevidne, zato pa nič manj resnične in da imajo mnogo podob in spremljevalk. Samo to je tema že za kako drugo debato. Moj point je samo ta, da moje veganstvo NI razlog za moje kronične in/ali avtoimunske bolezni.
Eden od virov jeze je bil tudi ta, da sem se spraševala, kako je mogoče, da tega nihče ne spredvidi, vsi pa vidijo samo to, kako sem suha sem in kako je razlog za vse moje trenutne težave izključno prehrana in pomanjakanje nečesa v njej? Kako to, da se potem to pomanjkanje ne vidi na krvnih testih?
Mogoče je pa čas, da se vzame bolezni ščitnice malo resneje in se začne zavedat, da TSH ni vse in da človek ni napsihiran hipohonder, ki išče pozornost, pač pa bolnik. Le da so naše bolezni nevidne, zato pa nič manj resnične in da imajo mnogo podob in spremljevalk. Samo to je tema že za kako drugo debato. Moj point je samo ta, da moje veganstvo NI razlog za moje kronične in/ali avtoimunske bolezni.
Tretjič in n najboljše pri tej (r)evoluciji? Če sem začela zelo sramežljivo,
obremenjena s tem, kaj si bodo mislili ljudje, kako bodo to sprejeli, danes nimam več težav s tem. Sem veganka in to povem s ponosom. Na začetku pa je težko- ljudje te imajo za ekstremista,
fanatika, čudaka. Družbena stigma in izoliranost sta veliki. Baje
si prezakompliciran, da bi te kdo povabil na kosilo. Ali pa da bi ti
nekaj prinesel. (C'mon ljudje, kila banan pa smo dobri, skuhat riž v
(piranski) soli in narezat bučke in paradajz pa tudi ne more biti taka
jaka umetnost, ali pač?)
Bistvo oz. tisto res najboljše pri veganstvu pa je tista notranja sprememba. Tu je govora o tej evoluciji. Začela sem resda zaradi svojega zdravja, ampak radovednost te vleče naprej in ko zveš vse o predelavi hrane, kaj dajejo skozi živali,... to te spremeni, hočeš nočeš. Ne gre več za samo za prehranjevanje, gre za en čist drug življenjski stil. ♥ Novi pogledi, nova spoznanja, nekaj, česar še ne znam popolnoma ubesedit, je pa fenomenalen občutek. :)
Za zaključek samo tole: prehranjevanje- takšno ali drugačno- je v bistvu ena največjih odgovornosti, ki so na nas posameznikih. Samo večini je odgovornosti najlažje preložit na druge, paše pa bit pameten za druge. Ko bi le bil vsak zase pameten, odgovornost prevzel nase, bi bilo marsikaj veliko lažje.
Aja, še en plus veganstva- moja glava še nikoli ni bila tako polna idej in kreative, da dnevi niso dovolj dolgi in ni dovolj prostega časa, da bi vse poskusila. Ker je veganstvo dobro za živali in okolje, samo še toliko bolje!
PS: ne morem, da ne bi omenila, koliko ljudi me sedaj sprašuje za nasvete in koliko se jih naenkrat zanima za zdravo prehrano, sploh ko/če tudi njim samim zagusti zdravje...osebna izkušnja je očitno res edina prava brca v rit :D
Bistvo oz. tisto res najboljše pri veganstvu pa je tista notranja sprememba. Tu je govora o tej evoluciji. Začela sem resda zaradi svojega zdravja, ampak radovednost te vleče naprej in ko zveš vse o predelavi hrane, kaj dajejo skozi živali,... to te spremeni, hočeš nočeš. Ne gre več za samo za prehranjevanje, gre za en čist drug življenjski stil. ♥ Novi pogledi, nova spoznanja, nekaj, česar še ne znam popolnoma ubesedit, je pa fenomenalen občutek. :)
Za zaključek samo tole: prehranjevanje- takšno ali drugačno- je v bistvu ena največjih odgovornosti, ki so na nas posameznikih. Samo večini je odgovornosti najlažje preložit na druge, paše pa bit pameten za druge. Ko bi le bil vsak zase pameten, odgovornost prevzel nase, bi bilo marsikaj veliko lažje.
Aja, še en plus veganstva- moja glava še nikoli ni bila tako polna idej in kreative, da dnevi niso dovolj dolgi in ni dovolj prostega časa, da bi vse poskusila. Ker je veganstvo dobro za živali in okolje, samo še toliko bolje!
PS: ne morem, da ne bi omenila, koliko ljudi me sedaj sprašuje za nasvete in koliko se jih naenkrat zanima za zdravo prehrano, sploh ko/če tudi njim samim zagusti zdravje...osebna izkušnja je očitno res edina prava brca v rit :D
 |
| vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar