Zakrpati črevo

V prejšnjem blogu sem po spletni strani prevzela in priredila bistvene točke ter informacije o prepustnem črevesu, tukaj pa bom delila svojo izkušnjo in to, kaj je pomagalo meni in mi, skoraj dobesedno, rešilo življenje. Seveda ne dajem roke v ogenj, da bo to pomagalo vsem. ;)

Težave z želodcem me pestijo od kar pomnim. Prva osebna zdravnica je to pripisovala genom, ker hej, težave ima tudi oče. Potem so mi v pozno najstniških letih grozljivo boleče menstruacije "rešili" s konjskimi zdravili, ki so seveda stanje želodca še poslabšala. Temu je sledilo stanje quo. Ne tič ne miš. Težave so bile, kako intenzivne in moteče, pa je bilo odvisno od marsičesa, le da sem bila takrat, zdaj nazaj gledano, vse preveč tupa in preputava, da bi znala ukrepat. No, na koncu je sledila moja famozna diagnoza: Hashi + hipo in namesto, da bi mi kdo pojasnil, kaj to sploh je, sem v zameno dobila 2 peklenski leti tako hudih težav s prebavo, črevesjem, želodcem, vsem mogočim, u name it, da je šlo vse ostalo v življenju na stranski tir. Kasneje sem sama ugotovila, kako in kaj ter se ob spoznanju, da zelo verjetno trpim za prepustnim črevesjem, naučila še naslednjih lekcij:

1. Pomagaj si sam, kajti nihče drug ti ne bo
Po moji izkušnji, je pri nas pač tako, da še posamezni specialisti ne verjamejo v bolezni, ki bi jih sicer naj zdravili- kot da gre za Božička ali pa velikonočnega zajčka. Zato ti ne preostane drugega, kot pa da si pomagaš sam. Internet ti je pri tem lahko v veliko pomoč in oporo, lahko pa te, ob poplavi vseh informacij, tudi zmede. Vendar je tisto, kar edino šteje na koncu, prav to, da ti uspe skozi vse žugajoče prste zdravnikov, vsem zasmehovanju okolice in svoji mali osebni vojni, najti tisti tako opevani življenjski stil, ko naj bi bilo vse v blaženem ravnovesju. Sicer se ta večkrat izkaže za tako verjetnega, kot je recimo velikonočni zajec, ampak...tolažbe daje, da je črevo moč zakrpati do mere, ko spet služi svoji prvobitni funkciji.

2. Preverit, kaj povzroča težave
Hrana je glavno zlo, ki "odpira" stene črevesa, zato je potrebno ugotoviti, katera je najbolj sporna, ali gre za alergije in/ali intolerance, kako telo odreagira nanjo, pa na vplive iz okolja (npr. razne kemikalije, dodatki, konzervansi...). V pomoč je lahko dober gastroenterolog (priporočam "izlet" v Rogaško Slatino) ter test za nutritivne alergije in intolerance. Potrebno bo tudi eksperimentiranje- preskušanje, kaj škodi in kaj ne oz. kaj škodi bolj in kaj manj, nekateri prisegajo na pisanje prehrambenega dnevnika, kar se pri meni sicer ni izkazalo.

3. Izogibanje črne liste
Ko enkrat imaš črno listo- torej seznam stvari, ki ti povzročajo težave, si jo velja dobro zapomniti in se vsega na njej izogbati. Ni lahko, sploh ne na začetku. Vzelo bo veliko časa, volje in vztrajnosti, ampak tako je z vsakim začetkom, potem pa stvari postanejo veliko bolj enostavne, malodane rutinske in naenkrat si super stroj za skeniranje izdelkov in sestavin. Splača se biti dosleden in discipliniran, kajti davek, ki se plača je vse previsok!

4. Čas celjenja in zdravljenja
Ko se črevo spet krepi in vrača nazaj k svojim prvotnim funkcijam- ko se enkrat eliminira vse slabe stvari, je potrebno tudi zdraviti. Dobri probiotiki so pri tem v neprecenljivo pomoč. Sama sem uporabila te. Sedaj običajno naredim eno kuro z njimi dvakrat letno, na samem začetku pa bo verjetno potreben bolj celosten in temeljit pristop, morda tudi s kakšnimi drugimi dopolnili, poleg probiotikov.

5. Jeklena disciplina za ravnovesje
Doslednost sem že omenila, pa tudi to, da zna biti hudičevo težko vse skupaj- zdravniki na tebe gledajo kot na zdolgočasenega hipohondra, ljudje te imajo za preobčutljivca, nekaterim skušnjavam pa se je tudi težko upreti, posebej na začetku. Zato je veliko dela potrebno tudi na dobri psihični pripravljenosti. Sama zagovarjam brutalno iskrenost do sebe, izjemoma pa tudi egoizem in naduvanost- pa naj izpadem važna, če zavrnem rujno kapljico ali pecivo, konec koncev bodo posledice dobesedno čutile samo moje čreve in ne tisti, ki je užaljen.

6. Uvedba čiste IN rastlinske prehrane oz. čiste rastlinske prehrane ter 
Zakaj 2x čiste? Ker bi čista rastlinska pomenila samo to, da se prehranjujem vegansko in se nažirala s sojinimi ocvrtki v beli žemljici, s čimer bi si še dalje po hitrem postopku kopala grob. Tako pa:

• čista prehrana pomeni, da je sveža, lokalna, sezonska, brez dodatkov in brez bližnjic (a'la pogrej in pojej ter procesirane hrane).

Poleg nje pa pride v poštev še:

• redni obroki- ki naj bodo použiti v miru, počasi, kadar se le da. Jejte preudarano in zavestno.
• uporaba kakovostnih sestavin- daleč od tega, da morajo biti vsa bio in eko, samo za predstavo- namesto navadne kuhinjske soli, bodite dobri in podprite naše prelepe soline
• prilagoditev življenjskega stila- tu bi zdaj bilo prav fino, če bi lahko pridigala o teh čudežnih zgodbah, kako je joga najboljša in ti pomaga odklenit vse čakre in iz tebe naredi super pozitivno, vselej nasmejano, razsvetljeno osebo. Pa ni tako. Vsekakor pa je dobro prevetrit lajf do točke, da probaš vsaj neke stvari vrečt čez ramo in se ne zasekirat za vsako pasjo figo. Kar zna, kot bo verjetno lahko potrdil vsak metuljčkast bojevnik, skorajda tako svojevrsten podvig, kot premagat Hashija. Praktično nemogoč. Se pa vsaj trudim, hej.
• telesna aktivnost- bolelo me je, ko sem morala priznati premoč bolezni in ugotovila, da me intenzivna vadba le še bolj izčrpa. Sem pa ugotovila, da mi dobro denejo dolgi sprehodi in pa- surprise, surprise- joga. Joga, kateri sem se izgobila par let, ker sem jo imela za nek new-age trend, samo dejansko pomaga in tako, individualist kot sem, poskušam vsak dan vsaj pol ure svoje telo zavit v nemogoče poze in se veselim kot mali mucek, ko mi kaj celo uspe.
• kokosova voda- moja rešiteljica, boljša od vsakih tablet. Eni pravijo, da je modna muha in po vrhu vsega še ogabna, samo za moj želodec dela čudeže in brez nje ne morem.

7. Zdrav razum
Raznorazni superpraški, vsa superhrana, mali čudeži,... tega ni. Vse je samo v tej jekleni disciplini, v tem, da se naučiš ločiti zrno od plevela, najdeš svoj način in mu slediš. Ni vedno najlažje, je pa vredno. Najboljše je to priložnost izkoristit sebi v prid- kuhat, ustvarjat, učit se in rasti. Prisluhniti svojemu telesu in poskrbeti za zdravo črevo, kajti naše zdravje se začne in konča prav tam!

Vam pušča črevo?

Resno sprašujem, pa naj se sliši še tako idiotsko. Po vseh težavah, ki sem jih imela in ob dejstvu, da nihče od zdravniške stroke na tej strani Alp očitno še ni slišal in/ali ne priznava prepustnega črevesja, se mi je dvakrat skoraj zmešalo- prvič od skrbi, ker nisem vedela, kaj mi je, drugič pa od olajšanja, ko sem svojo "diagnozo" našla, se v njej prepoznala ter lahko konkretno pristopila k reševanju in odpravljanju težav.

Kaj torej prepustno črevo sploh je?
Povsem naravno je, da so stene našega črevesja rahlo prepustne, saj skozi njih na tak način pronicajo male molekule, ki telesu pomagajo pri absorpciji ključnih hranil, ki jih to potrebuje za zdravo in optimalno delovanje. Pravzaprav je "dovajanje" teh hranil ena glavnih nalog celic, ki obkrožajo črevesno sluznico. Kaj hitro pa se lahko zgodi, da črevo postane preveč prepustno, da se odpre veliko bolj, kot bi se smelo in tako v telo, poleg pomembnih hranil, pridejo tudi raznorazni toksini, mikrobi, neprebavljeni koščki hrane ter ves ostali nebodigatreba, ki nadaljuje svojo pot po telesu vse do krvnega obtoka. Imunski sistem te odvečne snovi zazna kot patogene ter prične z napadom, ki se lahko pokažejo kot:

1. prebavne težave, kot so napihovanje, spahovanje, driska, IBS*
2. sezonske alergije ali astma
3. hormonsko neravnovesje (PMS, PCOS)
4. diagnoza AI bolezni, kot so Hashimoto, revmatoidni artritis, lupus, celiaklija, psoriaza,..
5. diagnoza kronične utrujenosti ali fibromialgije
6. razpoloženjske in duševne motnje, kot so depresija, anksioznost, motnja pomanjkanja pozornosti, hiperaktivnost,...
7. težave s kožo, npr. akne, ekcem, rosacea,...
8. kandida
9. prehranske alergije in/ali intolerance

Kaj ga povzroča? 

Glavni krivci so: 

• hrana
• vnetja
• toksini

Gluten je ponavadi "vodja", saj se pri ljudeh, ki so preobčutljivi nanj, sprošča zonulin- beljakovina, ki lahko razdre te tesne spoje črevesja. Krivec pa seveda ni zgolj in edino gluten. Zelo vnetna in toksinov polna živila so še vsi mlečni proizvodi, procesirana hrana, sladkor, svoje naj bi pripomoglo tudi prekomerno uživanje alkohola. Toksine lahko zaužijemo skozi raznorazna zdravila, pa tudi iz okolja- npr. živo srebro, čistila, pesticidi, plastika iz BPA.
Svoje pa pripomoreta tudi starost in stres.

Kako ga pozdraviti?

V prispevku, po katerem je tale blog prirejen, avtorica navaja sledeče:

Odstranitev: z dieto izločanja, vodenjem dnevnika prehrane, omejitvijo vnosa zdravil in alkohola je lažje najti "korenino" oz. "vir puščanja"- torej tisto, kar je pripeljajo do tega, je črevo tako prepustno. Ko vse slabo odstranimo, je pomembno, da sledi...

Zamenjava: slabega z dobrim. Procesirano hrano naj nadomesti polnovredna, čim bolj "čista" in sveža prehrana. Potem, ko se črevesne stene ponovno "zakrpajo", pa je potrebno poskrbeti za...

Vnos: zdrave plasti koristnih, dobrih bakterij, ki zaščitijo prebavni trakt, pomagajo pri prebavi, okrepijo imunski sistem, izboljšajo metabolizem, pomagajo pri tvorbi vitaminov in absorpciji mineralov. V veliko pomoč so lahko dobri probiotiki. Ne gre pa pozabiti na...

Popravilo in vzpostavitev ravnovesja: s katerima ohranjamo popravljeno in izboljšano stanje. Jesti je treba modro in preudarno, najti svoj stil, morda tudi spremeniti življenjski stil in mu slediti.

vir

Prevedno in prirejeno po: MindBodyGreen in ExperienceLife
* IBS= irritable bowel syndrome ali sindrom razdražljivega črevesja

Vegan As(s) # 2

Pa da nadaljujem s svojo vegansko (r)evolucijo.

Veganstvo mi je torej pomagalo pri marsičem. Prvič -pomagalo mi je premagati strah pred hrano. Pred tem mi je namreč vsak obrok predstavljal velik stres, ker so mu takoj sledile težave. Hrana je postala moja sovražnica, brez nje pa seveda nisem mogla. In to, da sem lahko spet jedla oz. da lahko spet jem in da ni več spahovanja, napihovanja, bolečin, nobene stigme, nobenega občutka sramu in izolacije. Že to samo po sebi je razlog, da veganstvo enostavno obožujem.

Drugič- izkazalo se je, da me je ta "normalna" prehrana skoraj ubila- mleko, jajca, soja, histamin, laktoza, konzervansi, sladkor... niso moji prijatelji. Daleč od tega. Ker sem v času prehoda na veganstvo, dočakala tudi test za nutritivne alergije, me je zdravnica celo pošteno skregala, češ, kaj se grem oz. igram, da bi zdaj morala jest vse, da bi se lažje videlo, kaj mi dela težave. No, na koncu se je vseeno videlo in boga dohtarca se je razburjala zaman. :) Po teh testih sem pogumno stopila na pot na veganstva in nikoli več pogledala nazaj. Fizično počutje je napredovalo in sledilo je izboljšanje, izkazalo pa se je, da so največji strup in alergen hkrati kar ljudje...

Pametovanje, žalitve, vmešavanje, obtoževanja, sodbe in razsodbe,.... U know. The usual. Ker baje še strokovnjaki ne vedo, kaj je to uravnotežena prehrana, da ješ preveč enolično, da boš zdaj zdaj umrl, ker od rastlinic nihče ne more živet. Ker kje so pa beljakovine? Pa kalcij? Železo. Vitamini. Ma ja no, kdor je sam vegan, verjetno ve, o čem govorim...
Pa nikdar nisem želela, da bi se komu smilila, niti tega nočem zdaj. Želela sem si samo malo razumevanja. Najbolj pa tega, da bi mi kdo verjel. Verjel, da ja, imam AI bolezni, ki so resnične in da je bilo moje trpljenje grozljivo. In ker nisem ničesar od tega dočakala, sem bila jezna. Danes vem, da je jeza eno najhujših in najgrših čustvev, kar pa ne pomeni, da se jo mora potlačit in ignorirat, pač pa jo je treba sprejet, ugotovit njen izvor in it čez njo. In sem šla- z znanjem, ker je ta najboljše orožje.

S kolegom googlom sva  preiskala vse možne simptome, vse mogoče kombinacije, možnosti, prebrala ogromno člankov, znanstvenih dognanj. Sama sem ob tem še postala pravi mini ekspert v kuhinji in o hrani...

 

Kar je samo še en razlog več, da se zdravnikom ne pustim več jahat. In tudi razlog, da ostajam na takšni prehrani. Zdaj, ko počasi minevata dve leti in ko je- z izjemo mojega Hashija z nedelujočo ščitnico in hormoni, ki delajo po svoje- vse drugo okej.  Prehladov praktično ni, za kožo ne rabim nobene super kreme več, pa nič ne srbi in ne zateguje, tisti lišaji, ki so izgledali, kot da bi nekdo na meni izvajal eksperimente ali izvajal mučenje z ugašanjem cigar, neprenehno jokanje in smrkanje zaradi sezonskih alergij, tisti težek občutek po jedi, refluks...kaj je že to? Baje imam tudi kronični gastritis Ne vem, kdaj sem ga nazadnje občutila.

Eden od virov jeze je bil tudi ta, da sem se spraševala, kako je mogoče, da tega nihče ne spredvidi, vsi pa vidijo samo to, kako sem suha sem in kako je razlog za vse moje trenutne težave izključno prehrana in pomanjakanje nečesa v njej? Kako to, da se potem to pomanjkanje ne vidi na krvnih testih?
Mogoče je pa čas, da se vzame bolezni ščitnice malo resneje in se začne zavedat, da TSH ni vse in da človek ni napsihiran hipohonder, ki išče pozornost, pač pa bolnik. Le da so naše bolezni nevidne, zato pa nič manj resnične in da imajo mnogo podob in spremljevalk. Samo to je tema že za kako drugo debato. Moj point je samo ta, da moje veganstvo NI razlog za moje kronične in/ali avtoimunske bolezni.

Tretjič in n najboljše pri tej (r)evoluciji? Če sem začela zelo sramežljivo, obremenjena s tem, kaj si bodo mislili ljudje, kako bodo to sprejeli, danes nimam več težav s tem. Sem veganka in to povem s ponosom. Na začetku pa je težko- ljudje te imajo za ekstremista, fanatika, čudaka. Družbena stigma in izoliranost sta veliki. Baje si prezakompliciran, da bi te kdo povabil na kosilo. Ali pa da bi ti nekaj prinesel. (C'mon ljudje, kila banan pa smo dobri, skuhat riž v (piranski) soli in narezat bučke in paradajz pa tudi ne more biti taka jaka umetnost, ali pač?)
Bistvo oz. tisto res najboljše pri veganstvu pa je tista notranja sprememba. Tu je govora o tej evoluciji. Začela sem resda zaradi svojega zdravja, ampak radovednost te vleče naprej in ko zveš vse o predelavi hrane, kaj dajejo skozi živali,... to te spremeni, hočeš nočeš. Ne gre več za samo za prehranjevanje, gre za en čist drug življenjski stil. ♥ Novi pogledi, nova spoznanja, nekaj, česar še ne znam popolnoma ubesedit, je pa fenomenalen občutek. :)

Za zaključek samo tole: prehranjevanje- takšno ali drugačno- je v bistvu ena največjih odgovornosti, ki so na nas posameznikih. Samo večini je odgovornosti najlažje preložit na druge, paše pa bit pameten za druge. Ko bi le bil vsak zase pameten, odgovornost prevzel nase, bi bilo marsikaj veliko lažje.
Aja, še en plus veganstva- moja glava še nikoli ni bila tako polna idej in kreative, da dnevi niso dovolj dolgi in ni dovolj prostega časa, da bi vse poskusila. Ker je veganstvo dobro za živali in okolje, samo še toliko bolje!

PS: ne morem, da ne bi omenila, koliko ljudi me sedaj sprašuje za nasvete in koliko se jih naenkrat zanima za zdravo prehrano, sploh ko/če tudi njim samim zagusti zdravje...osebna izkušnja je očitno res edina prava brca v rit :D
 

vir

Vegan as(s) # 1

Ker počasi minevata 2 leti, odkar sem se podala na pot veganstva in ker se približuje veganski november, bosta ta in naslednji blog posvečena veganstvu in do sedaj prehodeni poti. Hkrati pa odgovor vsem, ki so in še me obravnavajo kot orto/ano/vsereksično hipijevsko fanatično ekstremistko. Jap, ni lahko biti vegan s kronično boleznijo. :D

Verjetno sem že milijonkrat povedala, da sem z veganstvom začela iz zdravstvenih razlogov. Bili so torej časi, ko se mi o prehrani in načinih prehranjevanja ni niti sanjalo. Ko sem jedla "normalno" hrano. Kao normalno vsaj. Ker nekje globoko v sebi sem vedno bolj težila k zdravemu izboru, ampak okej, to ni poanta. Situacija danes: povsem drugačna. Danes sem veganka, z velikim znanjem o hrani- obožujem jo, rada jo pripravljam, o njej debatiram, najraje v njej uživam. Zahvala za to gre mojemu t.i. mračnemu obdobju oz. obdobju, ko me je moje lastno telo hotelo deložirat.

Eni pravijo, da grem v ekstreme in da sem fanatik. No ja, kot rečejo angleško govoreči- kdor ni prehodil milje v mojih čevljih, ne more sodit. Dnevno živeti s krčevitimi bolečinami, ki ne dopuščajo, da stojiš zravnano, prebavo, ki dela čisto po svoje in to tako, da sploh ne dela. Jap, meni jo je pošteno zagodlo in ob prejetju diagnoze "ščitnica", se sploh nisem mogla posvetiti le-tej, ker me je v svoje kremplje dobila prebava. Danes vem, kako je vse skupaj povezano, kako kaj deluje in kako zelo pomembna je pametna in pravilna prehrana, ampak zato sem morala skozi pekel. Pekel, ki je trajal skoraj 2 leti in v katerem se je porušilo vse, do samih temeljev. Svoje življenje, ki je izgledalo kot da sem zaprta v stekleni kupoli, kjer lahko druge le opazujem pri tem, kako živijo, sama pa ne morem nič, kot da sem ujeta v kletki, ki ni niti zlata, sem sovražila. Milo rečeno. Sama sebi sem se gabila in nisem zares verjela, da je izboljšanje sploh mogoče. Pa je bilo. Moja večna trma in/ali nepoboljšljiv optimizem in pa prijateljevanje z googlom sta me pognala v mrzlično iskanje rešitev, ki je pripeljalo do sramežljivega flirta z vegansko prehrano.

Da ne dolgovezim: veganstvo me je vrnilo v življenje in mi ga vrnilo. Ne morem pa, da ne bi omenila, koliko živcev me je prehod na veganstvo stal. Že pred tem sem bila en tak posebnež, čudak. Saj veste, kako je pri nas- vsaka vas ima svojega in naša ima mene. :) Največji stres- kako povedati domačim, ko pa jih je že dovolj skrbelo moje vse prej kot bleščeče zdravstveno stanje, skupaj z mojimi kilami v minusu in vsesplošno priznano dogmo o tem, kaj je "normalno" prehranjevanje- ne, ni bilo lahko. Sploh zaradi polen, ki ti jih ljudje tako radi mečejo pod noge.

No, nazaj gledano- je bilo več kot vredno vztrajati. To pa zato, ker se sedaj izkazuje za eno daleč najboljših odločitev, ki sem jih kdaj sprejela, pa čeprav sem začela zaradi egoističnih vzgibov- sebe in svojega počutja.

To, da me je veganstvo vrnilo v življenje sem že rekla, zdaj pa še ena močna, povsem hipijevska- veganstvo me je tudi osvobodilo in marsičesa naučilo. Pa prisežem, da nisem nek new-age hipster/anarhistični hipi, ki bi objemal drevesa in pozdravljal sonce. Načeloma sebe dojemam kot čisto skuliranega, dokaj povprečnega predstavnika človeške rase, čigar prehrana pač bazira zgolj in samo na hrani rastlinskega izvora. In zato me toliko bolj čudi, od kod ta stigma in od kod ta močna potreba po njej?

Kakorkoli že- moji osvobujoči revoluciji je sledila tudi evolucija. C'est la vie ali nekaj. In potem, ko so tisti "pravi prijatelji" (kao iz mesa in krvi) pozabili, da živim in očitno mislili, da se je moje čudaštvo poglobilo in da je nedelujoča ščitnica nekaj nalezljivega, je moj edini zaveznik v času najhujšega trpljenja postal google Skupaj sva naštudirala za naprej in za nazaj materiala. Spoznavala vegansko prehrano, pa prehrano nasploh. Moč, ki jo ima ta. Pomembnost. Kak temelj je. In kako grdo se dela z njo. Pa ni važno, kake vrste jedec si. Svinjarija je pač svinjarija, ne glede na to, ali je rastlinskega ali živalskega izvora.... Ampak več o tem v drugem delu. :)

vir