OK, en rahlo sentimentalen blogec o tem, kdo je Hashi je že objavljen, tokrat pa sledi bolj stvarna predstavitev.
Hashmitov tioriditis (na kratko Hashi ali le H) je avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem napada ščitnico, saj jo prepozna kot tujek. Kot posledica tega lahko pride do zmanjšanega delovanja ščitnice (hipotiroza). Napadi H na Š porušijo ravnovesje kemijskih reakcij v telesu. Vnetje, ki ga H povzroča je imenovano tudi kronični limfocitni tiroiditis.
Simptomi:
Pisat o njih je kot pisanje nikoli končane zgodbe. Jih je namreč mali milijon, ampak najpogostejši so nekako tile:
Vzroki:
Ščtinica proizvaja dva glavna hormona, to sta tiroksin (T-4) in trijodtironin (T-3), katerih glavne naloge so vzdrževanje ravni, pri kateri naše telo presnavlja maščobe in ogljikove hidrate, uravnavanje telesne temperature, vpliv na srčni utrip in pomoč pri relugaciji proizvodnje beljakovin.
Hitrost, s katero se hormona sproščata, nadzorujeta hipofiza in hipotalamus (=območje v možganih, ki deluje kot termostat za celotni sistem). Hipotalamus signalizira hipofizi, naj prozivaja hormon TSH oz. hormon, ki stimulira ščitnico. Nato hipofiza sprosti TSH, količina pa je odvisna od količine T-4 in T-3 v krvi. Na koncu ščitnica tvori proizvodnjo hormonov glede na količino TSHja, ki ga prejme. Čeprav naj bi ta proces večinoma v redu potekal, ščitnica včasih vseeno ne proizvede dovolj hormonov.
Vloga imunskega sistema:
Je predvsem ta, da uporablja naravno nastale beljakovine (protitelesa) in bele krvne celice (limfocite), ki pomagajo pri zaščiti proti virusom, bakterijam in neznanim substancam (antigenom), ki napadajo naš organizem. Pri H pa avtoimunski sistem ustvarja protitelesa, ki ščitnično žlezo poškodujejo. Bolezen povzroči vnetje ščtinice, kar vpliva na raven proizvedenih hormonov, le-to pa privede do premalo delujoče ščtinice oz. hipotiroze. Zaradi tega hipofiza poskuša stimulirati ščitnico, da bi le-ta prozivedla več ščitničnih hormonov, kar lahko rezultira s povečanjem ščitnice oz. golšo.
Tudi sami zdravniki ne vedo, kaj je vzrok, da je temu tako. Nekateri znanstveniki menijo, da se razlog skriva v virusu ali bakteriji, drugi so mnenja, da preprosto gre za genetsko napako. Najverjetneje pa gre za splet več dejavnikov. Kombinacija dejavnikov, kot so dednost, spol in starost lahko določijo potek obolenja.
Kot že večkrat omenjeno- najpogosteje zbolijo ženske srednjih let (kar pa še zdaleč ni pravilo, saj je zadnje čase vse več obolelih tako med moškimi kot med otroki), je pa izrazito "družinska" bolezen.
Testiranje:
V kolikor kdo občuti več simptomov, od katerih prevladujejo predvsem neizmerna izčrpanost in upočasnjenost, suha koža, zaprtje, hripavost ali pa je imel že prej težave s ščitnico ali golšavostjo, naj čim prej obišče zdravnika in zahteva testiranje. Krvni test, ki meri ščitnične hormone in TSH, bo povedal, ali gre za H ali ne.
Hormnonski test- krvni test lahko določi količino hormonov, ki jih proizvedeta ščtinica in hipofiza. Če je Š premalo dejavna, so nizki tudi ščitniški hormoni. Ob istem času pa je raven TSH višja- prav iz razloga, ker jo poskuša hipofiza stimulirati, da bi proizvedla več ščitničnih hormonov.
Test protiteles- ker je H avtoimunska bolezen, ima to za posledico proizvodnjo abnormalnih protiteles. Krvna preiskava lahko potrdi njihovo prisotnost.
Nekoč je bilo ugotavljanje bolezni Š veliko bolj komplicirano in oteženo ter so premalo dejavno Š ugotovili šele, ko je bolezen zelo napredovala. Z uporabo občutljivega TSH testa se danes diagnoza lahko postavi veliko prej, še preden postanejo simptomi zelo izraziti. Ker je po mnenju stroke merjenje vrednosti TSH najprimernejši in najustreznejši indikator, večina zdravnikov v prvi vrsti preveri le-tega in nadaljuje s preostalimi testi, če za to obstaja potreba. Na ta račun obstaja veliko polemik, ampak tudi o tem kaj več, kdaj drugič. Poleg tega vrednosti TSHja pomagajo tudi pri določitvi količine zdravil.
Zdravljenje:
Opazovanje in zdravila. Če ni "dokazila" o pomanjkanju hormonov in ščitnica deluje normalno, se veliko zdravnikov odloči za pristop "dajmo počakat, spremljat in opazovat" (zato je pa opazovanje in poslušanje lastnega telesa, spremljanje vseh sprememb in dogajanja ZELO pomembno-zaradi tega človek NI paničar ali hipohonder).
Nadomestni hormoni: če H povzroči pomanjkanje hormonov, potem bo potrebno zdravljenje oz. terapija s ščitničnimi hormoni, kar v osnovi pomeni dnevno jemanje priporočenih odmerkov sintetičnih hormonov levotiroksina ali naravnega izvlečka pujskov (ja, prav ste prebrali).
Kaj katero zdravilo vsebuje, kako učinkuje, kako ga dozirati in katerega uporabiti je stvar posveta med pacientom in zdravnikom (zase lahko rečem samo to, da se tega naravnega zdravljenja (oz. pujsov) gotovo ne bi lotila in da mi moj E kar ustreza- o tem, kako ga jemati, pa sem že nekaj pisala.)
Kmalu po jemanju mora priti do postopnega izboljšanja- simptomi postanejo manj izraziti, spremljajoče težave pa polagoma izvenijo. Je pa doživljenjsko in ker se doziranje lahko spreminja, je potrebno redno spremljanje in testiranje.
Nadzorovanje doziranja: da zdravnik določi pravo dozo zdravil, naj preveri vrednost TSH, Ft3 in Ft4 po mesecu ali dveh. Pravilno doziranje je izrednega pomena, saj lahko npr. prekomerna vrednost TSH pospeši izgubo kostne gostote, kar privede do (poslabšanja) osteoporoze. Prevelik odmerek zdravil, lahko privede do aritmije oz. motenj srčnega utripa. V kolikor ima nekdo srčno-žilne bolezni ali resno hipotirozo, bo zdravnik praviloma začel z manjšimi dozami in jih postopoma zviševal. Takšno postopno doziranje daje čas srcu, da se privadi na povečan metabolizem.
V kolikor je levotiroksin doziran pravilno, nima skoraj nobenih stranskih učinkov. Zato je ključnega pomena, da se o morebitni zamenjavi zdravila posvetuje z zdravnikom, še bolj pa to, da se kljub dobremu počutju, ne preneha z jemanjem zdravil. Simptomi se bodo vrnili, vključno s poslabšanjem vseh "spremljevalcev". Ja, H je lahko neviden, ampak je tu- vedno.
Komplikacije in "spremljevalci":
Ker imunski sistem, ki napada sam sebe in s tem povzroča kup težav (simptomov), ki ti praktično onemgočijo neko "normalno" življenje in ki jih vsakodnevno doživljenjsko jemanje tablet ne odpravi povsem, očitno niso dovolj, so tukaj še komplikacije, ki jih sama imenujem kar "spremljevalci". To so raznorazne "bolezni" oz. druga, ne ravno prijetna zdravstvena stanja.
Golša: nenehna stimulacija ščitnice, z namenom proizvodnje hormonov lahko povzroči njeno povečanje, po domače povedano golšo. Hipotiroza je eden najpogostejših povzročiteljev golše. Čeprav ni "nevarna", pa seveda nikakor ni prijetna niti preveč lepa na pogled, vpliva pa lahko tudi na požiranje in dihanje.
Težave s srcem: H je večkrat povezan s povečanim rizikom za srčna obolenja, predvsem zaradi povečanega slabega holesterola, ki je prav tako pogost pri bolnikih s Š. Hipotiroza, ki jo povzroči H lahko privede tudi do povečanega srca in v redkih primerih do srčne odpovedi.
Težave z duševnim zdravjem: pogosta je depresija, ki lahko tekom časa postane vse večja. Prav tako lahko pride do upada libida in upočasnjenih mentalnih sposobnostih.
Miksedem: redko, a izredno nevarno in življenjsko ogrožujoče stanje, se lahko razvije zaradi daljšega zmanjšanjega delovanja ščitnice kot posledica nezdravljenega H. Prvi znaki in simptomi obsegajo intenzivno občutljivost na mraz in zaspanost, ki ji sledi močna izčrpanost ter nezavest. Miksedemsko komo lahko povzročijo pomirjevala, infekcije ali drugi stresi, ki jih doživi organizem. Potrebna je takojšnja zdravniška pomoč.
Defekti pri rojstvih: pri ženskah z nezdravljenim H so defekti pri rojstvih mnogo višji, kot pri zdravih materah. Zdravniki že dlje časa vedo, da so takšni otroci bolj podvrženi težavam v razvoju in intelektu. Obstaja tudi povezava med hipotirozo in volčjim žrelom ter srčnimi, možganskimi in ledvičnimi težavami pri novorojenčkih. Dobra novica je ta, da obstaja odlična možnost normalnega razvoja otroka, v kolikor je takšno stanje dovolj zgodaj odkrito.
Ni še konec:
Nekatera zdravila, prehranska dopolnila in celo posamezna hrana lahko imajo velik vpliv na to, kako bo telo sprejelo nadomestne hormone. Tako je recimo odsvetovano uživanje soje, obstaja tudi povezava med boleznimi Š in preobčutljivostjo na gluten. Hrana je po svoje zelo pomembna, čeprav večina stroke trdi, da ni.
Prav tako je potrebno paziti, kako in kdaj se zaužije samo zdravilo- najboljše zjutraj, na tešče in potem vsaj pol ure nič drugega, šele na to veselo na zajtrk. Zdravila se lahko uživajo tudi zvečer, pri tem pa je pomembno, da se vsaj zadnji dve uri ni nič zaužilo- želodec pač mora biti v vsakem primeru prazen.
Pazljivo je treba tudi z raznozranimi prehranskimi dopolnili, vedno bolj priljubljeno superhrano in nekaterimi zdravili, saj lahko vplivajo na absorbcijo hormonov. Posebno pozornost tako velja nameniti:
Ne glede na vse, pa je najpomembnejša pozitivna naravnost, dobro poznovanje svoje bolezni in lastnega telesa ter odločenost, da bomo življenje živeli in ne zgolj preživeli. ;)
viri: poleg mojih osebnih izkušenj, so pri neskončnih raziskovanjih v želji čim bolje spoznati svoje "novo stanje", pomagali mnogo strokovni članki in osebne izkušnje preostalih obolelih, za ta blog pa najbolj ta prispevek vir1
Hashmitov tioriditis (na kratko Hashi ali le H) je avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem napada ščitnico, saj jo prepozna kot tujek. Kot posledica tega lahko pride do zmanjšanega delovanja ščitnice (hipotiroza). Napadi H na Š porušijo ravnovesje kemijskih reakcij v telesu. Vnetje, ki ga H povzroča je imenovano tudi kronični limfocitni tiroiditis.
Simptomi:
Pisat o njih je kot pisanje nikoli končane zgodbe. Jih je namreč mali milijon, ampak najpogostejši so nekako tile:
- utrujenost oz. izčrpanost
- zatekanje vek
- čustvena nestabilnost
- suha koža
- nizka vzdržljivost oz. slaba kondicija
- krhki in lomljivi lasje
- izpadanje oz. izguba las
- občutek dušenja
- zaprtost
- upočasnjeno razmišljanje/možganska megla
- hitro in nenadzorovano rejenje ali hujšanje
- pomodrelost kože
- otežena koncentracija
- kratka sapa
- depresija
- hripavost
- zatekanje
- bledikavost
- nervoza in zaskrbljenost
- izguba apetita
- zabuhlost
- občutek tesnobe
- težave z menstruacijo (boleče in močne menstruacije, izguba le-te, neredni ciklus,...)
- lomljivi nohti
- preobčutljivost na mraz in/ali vročino
- povečano potenje
- pospešeno ali upočasnjeno bitje srca
- boleče mišice in sklepi
- nespečnost
- izguba vida in/ali sluha
- občutek mrazenja in ježenja kože
- nizek libido
- neplodnost
Vzroki:
Ščtinica proizvaja dva glavna hormona, to sta tiroksin (T-4) in trijodtironin (T-3), katerih glavne naloge so vzdrževanje ravni, pri kateri naše telo presnavlja maščobe in ogljikove hidrate, uravnavanje telesne temperature, vpliv na srčni utrip in pomoč pri relugaciji proizvodnje beljakovin.
Hitrost, s katero se hormona sproščata, nadzorujeta hipofiza in hipotalamus (=območje v možganih, ki deluje kot termostat za celotni sistem). Hipotalamus signalizira hipofizi, naj prozivaja hormon TSH oz. hormon, ki stimulira ščitnico. Nato hipofiza sprosti TSH, količina pa je odvisna od količine T-4 in T-3 v krvi. Na koncu ščitnica tvori proizvodnjo hormonov glede na količino TSHja, ki ga prejme. Čeprav naj bi ta proces večinoma v redu potekal, ščitnica včasih vseeno ne proizvede dovolj hormonov.
Vloga imunskega sistema:
Je predvsem ta, da uporablja naravno nastale beljakovine (protitelesa) in bele krvne celice (limfocite), ki pomagajo pri zaščiti proti virusom, bakterijam in neznanim substancam (antigenom), ki napadajo naš organizem. Pri H pa avtoimunski sistem ustvarja protitelesa, ki ščitnično žlezo poškodujejo. Bolezen povzroči vnetje ščtinice, kar vpliva na raven proizvedenih hormonov, le-to pa privede do premalo delujoče ščtinice oz. hipotiroze. Zaradi tega hipofiza poskuša stimulirati ščitnico, da bi le-ta prozivedla več ščitničnih hormonov, kar lahko rezultira s povečanjem ščitnice oz. golšo.
Tudi sami zdravniki ne vedo, kaj je vzrok, da je temu tako. Nekateri znanstveniki menijo, da se razlog skriva v virusu ali bakteriji, drugi so mnenja, da preprosto gre za genetsko napako. Najverjetneje pa gre za splet več dejavnikov. Kombinacija dejavnikov, kot so dednost, spol in starost lahko določijo potek obolenja.
Kot že večkrat omenjeno- najpogosteje zbolijo ženske srednjih let (kar pa še zdaleč ni pravilo, saj je zadnje čase vse več obolelih tako med moškimi kot med otroki), je pa izrazito "družinska" bolezen.
Testiranje:
V kolikor kdo občuti več simptomov, od katerih prevladujejo predvsem neizmerna izčrpanost in upočasnjenost, suha koža, zaprtje, hripavost ali pa je imel že prej težave s ščitnico ali golšavostjo, naj čim prej obišče zdravnika in zahteva testiranje. Krvni test, ki meri ščitnične hormone in TSH, bo povedal, ali gre za H ali ne.
Hormnonski test- krvni test lahko določi količino hormonov, ki jih proizvedeta ščtinica in hipofiza. Če je Š premalo dejavna, so nizki tudi ščitniški hormoni. Ob istem času pa je raven TSH višja- prav iz razloga, ker jo poskuša hipofiza stimulirati, da bi proizvedla več ščitničnih hormonov.
Test protiteles- ker je H avtoimunska bolezen, ima to za posledico proizvodnjo abnormalnih protiteles. Krvna preiskava lahko potrdi njihovo prisotnost.
Nekoč je bilo ugotavljanje bolezni Š veliko bolj komplicirano in oteženo ter so premalo dejavno Š ugotovili šele, ko je bolezen zelo napredovala. Z uporabo občutljivega TSH testa se danes diagnoza lahko postavi veliko prej, še preden postanejo simptomi zelo izraziti. Ker je po mnenju stroke merjenje vrednosti TSH najprimernejši in najustreznejši indikator, večina zdravnikov v prvi vrsti preveri le-tega in nadaljuje s preostalimi testi, če za to obstaja potreba. Na ta račun obstaja veliko polemik, ampak tudi o tem kaj več, kdaj drugič. Poleg tega vrednosti TSHja pomagajo tudi pri določitvi količine zdravil.
Zdravljenje:
Opazovanje in zdravila. Če ni "dokazila" o pomanjkanju hormonov in ščitnica deluje normalno, se veliko zdravnikov odloči za pristop "dajmo počakat, spremljat in opazovat" (zato je pa opazovanje in poslušanje lastnega telesa, spremljanje vseh sprememb in dogajanja ZELO pomembno-zaradi tega človek NI paničar ali hipohonder).
Nadomestni hormoni: če H povzroči pomanjkanje hormonov, potem bo potrebno zdravljenje oz. terapija s ščitničnimi hormoni, kar v osnovi pomeni dnevno jemanje priporočenih odmerkov sintetičnih hormonov levotiroksina ali naravnega izvlečka pujskov (ja, prav ste prebrali).
Kaj katero zdravilo vsebuje, kako učinkuje, kako ga dozirati in katerega uporabiti je stvar posveta med pacientom in zdravnikom (zase lahko rečem samo to, da se tega naravnega zdravljenja (oz. pujsov) gotovo ne bi lotila in da mi moj E kar ustreza- o tem, kako ga jemati, pa sem že nekaj pisala.)
Kmalu po jemanju mora priti do postopnega izboljšanja- simptomi postanejo manj izraziti, spremljajoče težave pa polagoma izvenijo. Je pa doživljenjsko in ker se doziranje lahko spreminja, je potrebno redno spremljanje in testiranje.
Nadzorovanje doziranja: da zdravnik določi pravo dozo zdravil, naj preveri vrednost TSH, Ft3 in Ft4 po mesecu ali dveh. Pravilno doziranje je izrednega pomena, saj lahko npr. prekomerna vrednost TSH pospeši izgubo kostne gostote, kar privede do (poslabšanja) osteoporoze. Prevelik odmerek zdravil, lahko privede do aritmije oz. motenj srčnega utripa. V kolikor ima nekdo srčno-žilne bolezni ali resno hipotirozo, bo zdravnik praviloma začel z manjšimi dozami in jih postopoma zviševal. Takšno postopno doziranje daje čas srcu, da se privadi na povečan metabolizem.
V kolikor je levotiroksin doziran pravilno, nima skoraj nobenih stranskih učinkov. Zato je ključnega pomena, da se o morebitni zamenjavi zdravila posvetuje z zdravnikom, še bolj pa to, da se kljub dobremu počutju, ne preneha z jemanjem zdravil. Simptomi se bodo vrnili, vključno s poslabšanjem vseh "spremljevalcev". Ja, H je lahko neviden, ampak je tu- vedno.
Komplikacije in "spremljevalci":
Ker imunski sistem, ki napada sam sebe in s tem povzroča kup težav (simptomov), ki ti praktično onemgočijo neko "normalno" življenje in ki jih vsakodnevno doživljenjsko jemanje tablet ne odpravi povsem, očitno niso dovolj, so tukaj še komplikacije, ki jih sama imenujem kar "spremljevalci". To so raznorazne "bolezni" oz. druga, ne ravno prijetna zdravstvena stanja.
Golša: nenehna stimulacija ščitnice, z namenom proizvodnje hormonov lahko povzroči njeno povečanje, po domače povedano golšo. Hipotiroza je eden najpogostejših povzročiteljev golše. Čeprav ni "nevarna", pa seveda nikakor ni prijetna niti preveč lepa na pogled, vpliva pa lahko tudi na požiranje in dihanje.
Težave s srcem: H je večkrat povezan s povečanim rizikom za srčna obolenja, predvsem zaradi povečanega slabega holesterola, ki je prav tako pogost pri bolnikih s Š. Hipotiroza, ki jo povzroči H lahko privede tudi do povečanega srca in v redkih primerih do srčne odpovedi.
Težave z duševnim zdravjem: pogosta je depresija, ki lahko tekom časa postane vse večja. Prav tako lahko pride do upada libida in upočasnjenih mentalnih sposobnostih.
Miksedem: redko, a izredno nevarno in življenjsko ogrožujoče stanje, se lahko razvije zaradi daljšega zmanjšanjega delovanja ščitnice kot posledica nezdravljenega H. Prvi znaki in simptomi obsegajo intenzivno občutljivost na mraz in zaspanost, ki ji sledi močna izčrpanost ter nezavest. Miksedemsko komo lahko povzročijo pomirjevala, infekcije ali drugi stresi, ki jih doživi organizem. Potrebna je takojšnja zdravniška pomoč.
Defekti pri rojstvih: pri ženskah z nezdravljenim H so defekti pri rojstvih mnogo višji, kot pri zdravih materah. Zdravniki že dlje časa vedo, da so takšni otroci bolj podvrženi težavam v razvoju in intelektu. Obstaja tudi povezava med hipotirozo in volčjim žrelom ter srčnimi, možganskimi in ledvičnimi težavami pri novorojenčkih. Dobra novica je ta, da obstaja odlična možnost normalnega razvoja otroka, v kolikor je takšno stanje dovolj zgodaj odkrito.
Ni še konec:
Nekatera zdravila, prehranska dopolnila in celo posamezna hrana lahko imajo velik vpliv na to, kako bo telo sprejelo nadomestne hormone. Tako je recimo odsvetovano uživanje soje, obstaja tudi povezava med boleznimi Š in preobčutljivostjo na gluten. Hrana je po svoje zelo pomembna, čeprav večina stroke trdi, da ni.
Prav tako je potrebno paziti, kako in kdaj se zaužije samo zdravilo- najboljše zjutraj, na tešče in potem vsaj pol ure nič drugega, šele na to veselo na zajtrk. Zdravila se lahko uživajo tudi zvečer, pri tem pa je pomembno, da se vsaj zadnji dve uri ni nič zaužilo- želodec pač mora biti v vsakem primeru prazen.
Pazljivo je treba tudi z raznozranimi prehranskimi dopolnili, vedno bolj priljubljeno superhrano in nekaterimi zdravili, saj lahko vplivajo na absorbcijo hormonov. Posebno pozornost tako velja nameniti:
- nadomestkom za železo in/ali multivitaminom, ki vsebujejo železo (zaužijejo se naj vsaj 4 ure pred ali po zaužitju zdravil)
- zdravilom, ki se uporabljajo za znižanje slabega holesterola
- aluminijevem hidroksidu, ki se nahaja v nekaterih antacidih (skupina zdravil, ki se uporabljajo za zmanjševanje kislosti želodčnega soka)
- zdravilom, ki se uporabijo za preprečevanje visoke ravni kalija v krvi
- nadomestkom s kalcijem (ti bi se naj zaužili vsaj 1 uro pred ali po zaužitju zdravil)
Ne glede na vse, pa je najpomembnejša pozitivna naravnost, dobro poznovanje svoje bolezni in lastnega telesa ter odločenost, da bomo življenje živeli in ne zgolj preživeli. ;)
viri: poleg mojih osebnih izkušenj, so pri neskončnih raziskovanjih v želji čim bolje spoznati svoje "novo stanje", pomagali mnogo strokovni članki in osebne izkušnje preostalih obolelih, za ta blog pa najbolj ta prispevek vir1
 |
| vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar