Avtoimuna

Veselega Miklavža... danes ne bo nobenega prazničnega recepta, pač pa (še) en blog več o sprejemanju in življenju z AI boleznimi. Spisan že kar nekaj časa, navdih za objavo pa mi je dala Natasha iz bloga  Nutritiously Natasha in pa temu, da leto po tem, ko mi je tale, um, kolaps (?) zajebal potovanje po NZ, ponovno otežuje življenje. Kaj češ, c'est la vie? Očitno ja z AI.

Daleč od tega, da bi hotela jamrat, sem že mislim da enih milijonkrat povedala, da tole enostavno ni moj stil. 
Je pa z njimi (AI) hudičevo težko živet- zaradi širokega spektra stvari, od slabega počutja, sprememb, ki jih prinesejo, do tega, kako te začno gledat in obravnavat drugi, skratka ni da ni. Natasha govori o (ne)hvaležnosti. Kar je super tema, odlično izhodišče, kajti tudi sama sem se se že večkrat "hvalila", da sem za njih pravzaprav hvaležna, ker so me naučile drugače živeti, samo da vedno bolj ugotavljam, da je vse skupaj bila samo ena slaba, kilava tolažba.

 

Don't get me wrong, v določenem smislu sem jim res hvaležna- definitvno sem se bolje spoznala, mogoče celo preveč. Vse ostalo pa- no ja. Izgubila sem širok krog ljudi. Brez dvoma sem svoje prispevala tudi sama, neizpodbitno pa je dejstvo, da ljudje ne razumejo in ne marajo, če si bolan. Če si pokvarjeno blago. Ko svoj glavobol in slabo počutje, za "izgovor" uporabiš enkrat še razumejo, ko ga desetič, si odpisan. Pa čeprav ne gre za izgovor, gre za resnico.

 

Razumem. Navzen si videt skoraj povsem normalno. Eni to tudi skozi poudarjajo in ti povejo, da danes (poudarek na danes), pa  res ne zgledaš tako slabo. Um, hvala? Priznam, tole še premlevam in sploh ne vem, kaj si mislit, če sploh kaj, no. Ergo: večino časa izgledaš povsem "družbeno" sprejemljiv, kar naj za namene tega posta pomeni, da ne izgledaš kot zombijev izbljuvek v gipsu, zaradi katerega bi bil deležen ali posmeha in/ali (večinoma zlaganega) sočutja. Tega niti ne rabiš, ampak ker navzven izgledaš torej normalen, ti ljudje neverjetno težko verjamejo, da je lahko s tabo karkoli narobe.

 

Recimo, da je najbolj boleče, ko to prihaja od ljudi, ki so ti blizu. Na eni strani ti je (ali pa vsaj je meni) zelo hudo, ker jih obremeniš, hote ali nehote, na drugi strani pa boli, ko vidiš, da ti ne verjamejo, da si jim že odveč, da ne morejo več. Kar pa, verjeli ali ne, povsem razumem. Komu pa ne bi vse skupaj prišlo vrh glave? Ko bi le še dojeli, da bi mi bilo veliko lažje, če bi o tej svoji jezi, frustriacijah, skrbi, žalosti, whatever pač že je točno, z mano direktno spregovorili.

Ker tudi sama dajem skoze iste občutke. Ta-da. Včasih sem tako jezna, tako frustirana, tako naveličana. Daleč od vsega, kar trobijo vsi ostali- da moraš bit pozitiven, živet polno, bit vedno dobre volje, nasmejan, hvaležen, skratka cela paleta new-age in old-age poduhovljenosti in modrosti. Ki je bullshit. Sorry, ampak res je. Naveličana sem tega pritiska, ki ga ustvarja- da mora človek bit vedno vzor sončne sreče, če ne je konec.

Daleč od tega. To samo še pripomore k nesrečnemu vzdušju. Ko me vse boli in ko kljub vsemu trudu, ki ga vlagam v svoje življenje, doživim nov kolaps, sem res težko hvaležna in dobre volje in takrat bi mi to, da moram bit na silo srečna in skakat po luftu, samo še eno breme več. Da ne omenjam, da je fizično skoraj nemogoče, da skačem. :) Tega sem se morala naučit- da ko imam slab trenutek, ga pač imam. Se zaradi tega ne sekiram in da vse te razne oh-so-happy guruje izklopim. Jbg, pač nisem poduhovljen človek, nisem vehimentni optimist, sem samo človek, ki se bori z AI boleznimi in se še vedno sproti uči.

Ne zdaj tega vzet v smislu, da sem nek sebi smileči zateženec, ki ima vedno nekje na dohvatu ruke štrik, če bi stvari postale prehude. :) Imeti AI bolezen vseeno ni isto kot imeti gripo. Ne, ne boš je preležal, ne, ne boš je odpravil po kuri z antibiotiki. Ne, ne bo pomagalo, če boš šel na ono ali tisto dieto (lahko bo ublažilo simptome, ne bo pa odpravilo bolezni), nobene molitve, masaže, joga, meditacija,... nič je ne bo odpravilo.

In s tem se je treba sprijaznit in to sprejet, kajti šele s tem se lahko začenjo spremembe, ki so nujno potrebne. Tukaj je govori o velikih, aktivnih spremembah, ker skoraj dobesedno na novo gradiš svojo življenje, ki je bilo zamajano do temeljev. To ni pretiravanje, to ni preseravanje. To je preprosta resnica. Ki jo sprejmeš in potem začneš na novo graditi in pri tem vztrajaš, ne glede na vse.

Normalno, da se ob tem spremeniš tudi sam. Sprememba je neizbežna. In razumem, da je tudi to lahko frustracija za druge. Samo kaj pa mi, ki se s tem borimo? Dnevno s tem živimo? Ali res toliko zahtevam, ko prosim, da se naj kdo včasih postavi v mojo kožo?

Bottom line: življenje z AI zna bit pasje in takrat ko je, si lahko upravičeno tečen in driskast. Pika. 

vir

 vir