Najbolj pa me seveda jezi in frustrira zdravje. Še bolj kot to- naš zdravstveni sistem. Mislim, če bi mi kdo vse to pripovedoval, majkemi, da bi bila skeptična in bi rekla, da pretirava. Ker pa doživljam na lastni koži, lahko rečem samo ne-me-j***. Resno. Trenutno bi bilo najbolj blagodejno enega konkretno zažgat po gobcu. A je to že grožnja? Kdo ve, v tej kuri je vse mogoče, mogoče mi pride kdo trkat na vrata pa me bodo KONČNO vzeli resno?
No, kakorkoli se to že vse zapleta, nikakor ne pride do odgovorov, ki jih rabim. Kot recimo, kaj mi je. Ma, če bi mi že kdo dal vsaj občutek, da me resno jemlje, bi bilo nadkul in bi mi namenil vsaj neki duševni mir (đizs, da jaz govorim o duševnem miru, lol, se vidi, da je situacija resna).
Čisto tako-trenutno sem na točki, ko mi je čisto VSEENO, kaj mi diagnosticirajo, samo da se že premaknem z mrtve točke! In da ne postanem ena zagrenjena babura. Resno. Tega sem se zavedla prejšnjič in v glavi mi je samo naredilo klik. Čakaj, čakaj...a bom res pustila, da postanem eden tistih ljudi, ki so večno zamorejni, z ostrim in besnim pogledom, ukrivljenimi ustnicami, brez vsakega nasmeška, heca, veselja in optimizma?! Bom ob vsem, kar sem že dopustila našemu zdravstvenemu sistemu, sedaj dopustila, da mi vzamejo še to? NE! Niti slučajno.
Toliko zdravega razuma še vedno imam, da vem, da sem za večino svojega počutja in dobrobita odvisna samo od sebe in tako ne bom pustila, da me njihov nonšalantni, totalno neprofesionalni odnos še mentalno zjebe. Zagrenjenost odpade. Sicer bi se ji včasih bilo res najbolj komot prepustit, se zavlečt v en kot in smilit samemu sebi. Samo da to ni smisel življenja, vsaj ne mojega.
Enivej, nočem po tej poti. Po drugi strani pa sem tudi naveličana čudnih in dvomljivih pogledov, ki jih dobivam. In glede na to, kako se včasih počutim, pač čutim potrebo, da o svoji boleznu/stanju/u name it, spregovorim. Ne zato, ker bi hotela sočutje, trepljanje po glavi in tisto "oh ti boga revica, na lej, vse bomo naredili namesto tebe". Niti ne zato, ker bi se hotela komu smilit ali nanj karkoli prenašam. Povem pač, ker je dejstvo v tistem trenutku. Jbg. Če imam glavobol, ki spominja na vakumsko sesanje in mi tam nekje v notranjosti prsnega koša vse trese in komaj stojim, je to pač nekaj, s čimer živim. In če mi v tistem trenutku ravno ne omogoča, da bi cvetela kot rožica, to tudi povem, ne ker bi hotela strašit ali se izognit čemerkoli, pač pa ker tako je. Sicer sem sama rabila neverjetno dolgo, da sem sprejela to ali te bolezen oz. bolezni...in vem, da zna bit neugodno tistemu, ki o tem sliši, čeprav brez potrebe. Če do zdaj nisem "tja padla", tudi v prihodnje ne nameravam, tako ni panike, da bi kdorkoli moral skrbet. Samo "skrivat" se mi več ne da, bemti, saj pa ni nekaj sramotnega, no. Koliko ljudi nonstop jamra, da so utrujeni, da jih malo boli glava, pa križ, pa ne vem, kaj še vse, pa so v bistvu drugače zdravi. Priznam, da sem včasih malo alergična na njih, sploh na take, ki vase tako ali drugače dajo vso možno svinjarijo, potem pa jamrajo, kak jih vse boli, kak se redijo, kak so ono, kak so tisto, kao "bogi" v glavnem (no shit Sherlock)...
Ampak ja...blog o sprejemanju bolezni, o tem, kako so nekateri neodgovorni do svojega življenja in sebe ter kako NEdeluje naš zdravstveni sistem, so blogi zase. Vsak zase. Morda, če mi bo oz. ko mi bo. Ker pisat o tem, mi res pomaga. Jbg, vsak rabi neko svojo terapijo...:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar