Voliti ali ne- to je zdaj vprašanje

Nope, ne morem mimo njih...volitev, namreč. Mislim, da sem si že enih ž-njkrat obljubila, da se ne bom več sekirala glede njih, pa se očitno še kar vedno. Volitve so namreč ena taka stvar, ki se je vedno udeležim. Sem pač ena od tistih ta čudnih (jbg, človek mora svoj status vedno utrjevat. :D) Če že drugega ne, se jih udeležim vsaj iz spoštovanja do prednic, ki so morale veliko preveč prestati in pretrpeti, da so dosegle, da je tudi nas glas upoštevan...in gotovo se niso borile zato, da bi zdaj ta glas ostajal tiho, ne glede na to, kak izbirek na koncu dobiš.

In oh boy, te volitve so res en sam izbirek. Samo kaj ko ti ta izbirek, hočeš nočeš nekako vsaj oblikuje življenje.

Ok, na eni strani imamo staro garnituro, kot jih nekateri imenujejo. Od teh mojega glasu ziher ne bo dobil nihče. Um, koliko popravnih pa mislite, da lahko imate? Pa dokler boste naprej vlekli to kurčevo preteklost pa ne preboleli enih stvari, sprejeli odgovornosti, pokazali, da ste resni, spoštovanja vredni, zreli ljudje, NI šans, da dobite moj glas. No ja, sicer pa če bi to vse bili, verjetno nikoli ne bi silili v politiko ali pa v njej vztrajali. Priznam, bila sem v politični stranki, ampak shit ej, to je ena tak umazana igra, da se je res lahko greš samo, če si tudi sam malo umazan. Pa ne tisto dirty v dobrem smislu.

Novinci? Nihče mi ni ravno prepričal, vsi me puščajo ravnodušno in dvomečo, nekateri morda tudi zaradi neposrečenih imen. Ne vem, ali je to, da nastopiš z nečim tako (za politično stranko) neizvirnim imenom, kot je tvoje lastno, pomeni da si čisto brez domišljije ali pa blazen ego in ne eno ne drugo mi ni ravno všeč. Veliki egi so to kuro že čisto oskubili in zmučili, za njeno okrevanje pa bo potrebno vsaj nekaj domišljije.

Kar sama pogrešam je absolutno več ISKRENOSTI. Mislim, da je čas sajenja rožic v obliki izrečenih puhlic in besed, ki jih ljudje domnevno želijo slišat že zdavnaj minil. A ti ljudje (?) res ne vidijo, da je folk apatičen, naveličan, žal pa tudi lačen? Poleg hrane, sprememb, ampak takih dobrih.

Da država postane učinkovita, delujoča, da se končno napišejo dobri zakoni, ki ne puščajo milijon interpretacij in upogibanj v lastno prid ter so bolj luknjasti od ribiške mreže. Da se začnejo tudi izvrševat, da dobimo dobre ustrezne pristojne službe, ki ne bodo same sebi namen (in deljenja služb tistim s ta pravim pedigrejem), da se ta kura začne zdravit in si opomore.

Ampak za vse krivit samo državo ni fer. To smo ja mi vsi in prej ko se bodo ljudje tega zavedali, boljše bo. Odgovornost nosimo vsi, vsak zase. Tudi s tem, da svojo rit eno nedeljo odlepiš do kavča in se sprehodiš do volišča ali pa to narediš pred nedeljskim izletom.
Riti, ki tega ne naredijo pa mi pol jamrajo in težijo imam PK. Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane- grafit, ki "krasi" MB mi je precej pri srcu, samo to še ne pomeni, da ga moram vzet tako dobesedno!

Kakorkoli klavarno in prehitro se je že moja NZ dogodivščina zaključila, sem iz nje prišla obogatena z marsikatero modrostjo. To bo verjetno posledica druženja z ljudmi iz vseh vetrov, predvsem pa s kiwiji, katerih življenjska filozofija je zame osebno ena bolj posebnih...in modrih. Poleg vodila, da ne kompliciraj, sta mi v spominu ostali še dve, ki sem jih "izvedela" pri družini, ki mi je zelo pri srcu in ima v moji NZ zgodbi čisto posebno mesto.
Prva je ta-med debato o stanju v Evropi in politiki pa angažiranosti ljudi je bilo rečeno, da se tam s politiko kaj dosti ne bavijo (po mojih izkušnjah se, vsaj v primerjavi s SLO, sploh ne), da pa se močno zavedajo, da so politiki tam zaradi njih in da se tega zavedajo tudi politiki, ker če ne delajo dobro, odletijo. Žal nisem ostala dovolj dolgo, da bi spoznala, ali to drži tudi v praksi. V teoriji, baje da ja, sploh ker so kiwiji neverjetno dobro osveščeni in organizirani, predvsem pa enotni in kooperativni, ko pride do tega, da morajo zagovarjat in dosečt svoje pravice. Tukaj mi je bilo rečeno še to, da je to včasih potrebno naredit iz. dosečt bolj udarno,...jap, doli so ljudje osveščeni, živijo mimo politike, vedo, kaj so pravice IN dolžnosti, spoštujejo oboje in zahtevajo, da sistem deluje v obe smeri. Če pa jim kdo recimo stopi na rep, potem zacivilijo in udarijo nazaj, ampak tako, da ima učinek. Nič kaj drastičnega. Na primeru- doli vlada neka posebna disciplina, tak je pač moj vtis, če jim kaj ne ugaja, bodo to znali hitro povedat- tudi na ulici. Samo ne ulici v smislu, ki se je dogajala pri nas. Protesti so doli precej pogosti, npr. za boj za nedrilanje pri Antarktiki in ljudje to jemljejo resno, se jih udeležujejo in so celo slišani. Brez da bi morale goret ulice in padat granitne kocke.

Ta druga modrost, ki sem jo slišala, je ta, da ljudje ne bi smeli živeti v preteklosti in je vleči naprej, je obžalovati in vedno znova pogrevati. Da so stvari takšne, kakršne pač so, da zamere niso zdrave. To je sicer en tak common sense-zdrav razum, ampak očitno je ta v tem delu sveta v hudem deficitu.

Kar SLO rabi (po mojem skromnem, čudaškem mnenju/pogledu) je to, da končno odraste. Država = ljudje, to s(m)o (mi) vsi, vključno s politiki. Ločevat se na "naše"-"njihove" samo še poglobi brezup. Politiki niso nič drugega, kot pa od preostalih sodržavljanov izvoljeni predstavniki, ki odgovarjajo prav, ja no, tem sodržavljanom in če že ne gre z granitnimi kockami, potem naj se da še ena šansa volitvam... Predat se in omagat pač ni rešitev. To je sicer ena taka vseslovenska, grda, grda lastnost. Smilit se samemu sebi in prepuščat apatiji. Verjetno zato, ker se je lažje smilit samemu sebi in se pomilovat kot ukrepat. Mogoče res totalno naivno in čeprav še vedno ne vem, katerega (vola) volit, bom vsaj volila=ukrepala. Upam, da večina tudi. Pa da nam končno uspe izvolit dobrega vola! :)