Days like this

V dnevih, kot je današnjih vem, začutim, se spomnim, da nič več ne bo, kot je bilo. Da sem bolana. Čeprav nisem. Noro, ne? Imam kronično, avtoimunsko bolezen in sem na zdravilih. Poleg kompleksov, ki mi jih je to nabilo, se mi večkrat postavi vprašanje- a sem zdrava ali nisem? Kam sodim s svojo diagnozo? Smešna stvar, na začetku, ko se še mi niti prav sanjalo ni, kaj to sploh pomeni, sem goltala tiste tablete in čakala, da se mi stanje izboljša. What a sucker. Kar nekaj časa sem potrebovala, da mi je dokončno potegnilo, da to ni prehlad. Da teden dni ležanja, goltanja zdravil in pitja čajčkov pač ne bo pomagalo. Da bo treba začeti z nule. Da bo, hočeš nočeš, življenje treba spremenit. Prilagodit. Da bo od sedaj naprej pač drugačno.

In danes me moja ščitnica jezi. Zelo. Ta prekleta, prekleta nervoza, ki se naseli v meni. Damn, kako jo sovražim. Ta nemir. Počutim se, kot da bi mi nekdo ugrabil telo in vanj naselil neko zlovoljno, iz dna srca pokvarjeno bitje, ki mene, "domačinko", utiša. In začne delat sranje. Zadirčna, nesramna, eksplozivna, prav podla in pokvarjena. Natanko tako se počutim. Precej bedno, ker zraven občutim še veliko mero samopomilovanja. Za bruhat. Včasih se prav preziram. Takšen negativizem, to nisem jaz, pa vendar očitno sem. Kako se s tem sprijaznit? Kako živet s takšno sramoto? Saj gre-večino časa, in resnično se trudim, ampak na dneve, ko me povsem povozi, si ne morem pomagat, da se ne bi sramovala sama sebe iz dna duše in tega, kaj je iz mene nastalo. Ta občutek, da nisem človek je najbolj grozen.
Ampak daleč najbolj grozna stvar je utrujenost. Ta se priplazi tako...hinavsko, a vendar z vso silo. In občutek- kot da si paraliziran. Še dihanje je boleče, kaj šele, da bi dejansko morala premaknit svoje telo.

Zakaj sploh to vse pišem? Se bo kdo smejal, posmehoval, pomiloval, mislil, da pretiravam? Nočem NIČ od tega. OK, če se bo kdo posmehoval in smejal, pač naj se. Konec koncev je smeh baje pol zdravja.  Pomilovanja ne bi prenesla, ker ne pišem zato, da bi se komu smilila, pač pa ker... očitno rabim en ventil. In morda, samo morda bo kdo, ki daje skozi podobne zadeve, videl, da ni povsem sam v tem. Tisti, ki pa ne verjamejo, in na lastni koži sem že (pre)večkrat občutila, da takih ni malo, pa samo to- uživajte življenje na polno SEDAJ, ker nikoli ne veste, kaj ali kdo vas lahko povozi.

vem, da slab dan vedno mine in da ni življenje tisto, ki je slabo, ampak na reeees slab dan je pač vse skupaj...um, brezveze? vir

in danes je eden takšnih dni...vir