Prejšnji teden, natančneje v četrtek, sem obiskala eno zanimivo predavanje na temo življenja v tujini. Jap, priznam- sem ena tistih, ki jih je tujina vedno blazno mikala. Zadnje čase, zaradi vsega, kar se v tej kuri dogaja, še toliko bolj.
O samih organizatorjih ni kaj za rečt- bilo je korektno, strnjeno, dobila sem okvirno predstavo in fin občutek, da sem po dolgem času 10 € porabila za nekaj dobrega. Nikakor nikomur ne perejo možganov niti ne obljubljajo nebes, pač pa predvsem realno predstavijo, kakšne so kaj možnosti.
No, mene itak niso rabili kaj posebej prepričevat, saj sem že (bila) odločena, da grem, pojavlja se samo vprašanje- kam? :D
Kaj je na tujini tako mamljivega? Odkrito povedano nimam konkretnega odgovora, to je pač, v mojem primeru, tisto nekaj tu notri (patetično, a ne?), kar te preprosto pika in draži, česar ne moreš preslišat in utišat, zato pač vdihneš in se predaš toku.
Vleče me na dve, mislim da povsem različni, destinaciji- odkrivat popolnoma neznano in rahlo skrivnostno, "tiho" Novo Zelandijo ali pa od nekdaj mamljivo, vabljivo in tolažeče domačo Kanado. Hja, če si pri sebi še enkrat preberem pridevniške opise, potem mislim, da sem si že odgovorila, kaj?
V vsakem primeru, bom to (dokončno) odločitev še parkrat prespala. Sicer načeloma mislim, da sem že odločena in tudi prepričana, da delam prav- za neke dolgoročne plane, o razlogih katerih ne bi zdaj trenutno.
Je pa še nekaj drugega, mimo česar ne morem. Mislim, da prav vsak od nas državljanov te kure občuti, kaj se trenutno dogaja. Ta apatija, brezvolja, naveličanost, ki vladajo med ljudmi...slabi obeti za prihodnost, vse skupaj v glavnem pač, mi daje samo še (en) razlog več, da razmišljam, da bi kakšno enoletno vizo zamenjala za, um, kaj pa vem, kakšno morebitno državljanstvo? Dejstvo je, da je to, kar se dogaja tej državi z vsemi temi odhodi, čisti beg možganov. Ta se danes ne pozna, verjetno se ji tudi jutri ne bo, na dolgi rok- pa oh ja, še kako! Pa naj si naši vrli politiki še tako mažejo oči in dajejo to na totalni ignor. To, da ljudje odhajaj(/m)o s trebuhom za kruhom (ali kokosovim jogurtom, haha), bi jih vsekakor moralo bolj skrbeti.
Ker recimo, da nas je na tem predavanju bilo 40 (ne vem, nisem štela, ampak kar tako na pamet) in da (nas) gre vsaj polovica. In da je tako na vsakem predavanju/predstavitvi tako + še vsi ostali, ki gredo popolnoma individualno- številke se kopičijo. Samovšečno ali ne, verjamite, da tam nismo bili kaki otopeli, oprostite izrazu, bebci, ki bi jih zadovoljilo zgolj to, da so doma pravi čas, da ujamejo začetek popoldanskega maratona telenovel in jim vrhunec dneva predstavljajo nominacije za izločitve v kakem reality showu. Vsakemu svoje, sicer, samo naj si ne domišljajo, da nas lahko res vse žejne preko vode peljejo.
Iz svoje izkušnje- iščem službo ko' kreten. Sem tu, sem mlada, pripravljena delat, polna idej, zagona, elana in svežine... pa nič. Še odgovorov ne. Tudi prav, se ne vdam kar tako, gremo dalje, pozitiva velja. Samo včasih me vseeno zvije in me spravi v obup. In tega imam nekako dovolj. Pa daleč od tega, da trdim, da mi bo nekje drugje vse z rožicami poslano. Niti nimam kakih zbalzenih predstav o tem, da bi me tam pričakali z rdečo preprogo in mi vse prinesli na pladnju. Malo morgen. Vem, da bo težko, vem, da bom pogrešala tisto nekaj, kar je človeku pač domače, ampak hej- če mi bo dana možnost,...potem jo bom dodobra izkoristla. In preživela bom vse, tudi "popadke" domotožja. :) Taka pač sem- trpežna. :D
Svojega (načrtovanega) odhoda nikakor ne smatram kot beg možganov, ker se niti nimam za kake extra možgane. :D Niti nanj ne gledam kot na izdajo naroda, kot mi marsikdo rad spodnese (lepo vas prosim, a bi že enkrat lahko prerastli te vrste igric, no!). Nanj gledam kot na nov izziv, novo izkušnjo in na novo veselje in iskanje (nečesa pač). Se že veselim. =)
O samih organizatorjih ni kaj za rečt- bilo je korektno, strnjeno, dobila sem okvirno predstavo in fin občutek, da sem po dolgem času 10 € porabila za nekaj dobrega. Nikakor nikomur ne perejo možganov niti ne obljubljajo nebes, pač pa predvsem realno predstavijo, kakšne so kaj možnosti.
No, mene itak niso rabili kaj posebej prepričevat, saj sem že (bila) odločena, da grem, pojavlja se samo vprašanje- kam? :D
Kaj je na tujini tako mamljivega? Odkrito povedano nimam konkretnega odgovora, to je pač, v mojem primeru, tisto nekaj tu notri (patetično, a ne?), kar te preprosto pika in draži, česar ne moreš preslišat in utišat, zato pač vdihneš in se predaš toku.
Vleče me na dve, mislim da povsem različni, destinaciji- odkrivat popolnoma neznano in rahlo skrivnostno, "tiho" Novo Zelandijo ali pa od nekdaj mamljivo, vabljivo in tolažeče domačo Kanado. Hja, če si pri sebi še enkrat preberem pridevniške opise, potem mislim, da sem si že odgovorila, kaj?
V vsakem primeru, bom to (dokončno) odločitev še parkrat prespala. Sicer načeloma mislim, da sem že odločena in tudi prepričana, da delam prav- za neke dolgoročne plane, o razlogih katerih ne bi zdaj trenutno.
Je pa še nekaj drugega, mimo česar ne morem. Mislim, da prav vsak od nas državljanov te kure občuti, kaj se trenutno dogaja. Ta apatija, brezvolja, naveličanost, ki vladajo med ljudmi...slabi obeti za prihodnost, vse skupaj v glavnem pač, mi daje samo še (en) razlog več, da razmišljam, da bi kakšno enoletno vizo zamenjala za, um, kaj pa vem, kakšno morebitno državljanstvo? Dejstvo je, da je to, kar se dogaja tej državi z vsemi temi odhodi, čisti beg možganov. Ta se danes ne pozna, verjetno se ji tudi jutri ne bo, na dolgi rok- pa oh ja, še kako! Pa naj si naši vrli politiki še tako mažejo oči in dajejo to na totalni ignor. To, da ljudje odhajaj(/m)o s trebuhom za kruhom (ali kokosovim jogurtom, haha), bi jih vsekakor moralo bolj skrbeti.
Ker recimo, da nas je na tem predavanju bilo 40 (ne vem, nisem štela, ampak kar tako na pamet) in da (nas) gre vsaj polovica. In da je tako na vsakem predavanju/predstavitvi tako + še vsi ostali, ki gredo popolnoma individualno- številke se kopičijo. Samovšečno ali ne, verjamite, da tam nismo bili kaki otopeli, oprostite izrazu, bebci, ki bi jih zadovoljilo zgolj to, da so doma pravi čas, da ujamejo začetek popoldanskega maratona telenovel in jim vrhunec dneva predstavljajo nominacije za izločitve v kakem reality showu. Vsakemu svoje, sicer, samo naj si ne domišljajo, da nas lahko res vse žejne preko vode peljejo.
Iz svoje izkušnje- iščem službo ko' kreten. Sem tu, sem mlada, pripravljena delat, polna idej, zagona, elana in svežine... pa nič. Še odgovorov ne. Tudi prav, se ne vdam kar tako, gremo dalje, pozitiva velja. Samo včasih me vseeno zvije in me spravi v obup. In tega imam nekako dovolj. Pa daleč od tega, da trdim, da mi bo nekje drugje vse z rožicami poslano. Niti nimam kakih zbalzenih predstav o tem, da bi me tam pričakali z rdečo preprogo in mi vse prinesli na pladnju. Malo morgen. Vem, da bo težko, vem, da bom pogrešala tisto nekaj, kar je človeku pač domače, ampak hej- če mi bo dana možnost,...potem jo bom dodobra izkoristla. In preživela bom vse, tudi "popadke" domotožja. :) Taka pač sem- trpežna. :D
Svojega (načrtovanega) odhoda nikakor ne smatram kot beg možganov, ker se niti nimam za kake extra možgane. :D Niti nanj ne gledam kot na izdajo naroda, kot mi marsikdo rad spodnese (lepo vas prosim, a bi že enkrat lahko prerastli te vrste igric, no!). Nanj gledam kot na nov izziv, novo izkušnjo in na novo veselje in iskanje (nečesa pač). Se že veselim. =)
 |
| vir |
 |
| vir |
 |
| vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar