Jezni blog

Ali zakaj včasih sovražim ves svet.

Vem, da bi morale take stvari in izjave vrečt čez ramo in jih ignorirat, se zavedat, da jih lahko izrazi samo nekdo, ki je sam brez vsebine in da bi jih morala bit že navajena, saj navsezadnje kot "s-skrbjo-za-okolje-obsedena-veganka" slišim marsikaj.

Pa vendar ne morem in tole sedaj vpišem pod hudim vtisom, polna jeze in nakurjenosti, ker je nekdo ravno izustil, kako so živali brez vsebine, da nimajo duše, da so povsem prazne, da smo jih začeli poveličevat zaradi filmov. Jap, še enkrat več je vsega kriv Hollywood.

Najverjetneje je tudi on kriv, da so mačke v starem Egiptu častili in da so stari Grki pisali basni. Ker saj veste, scenarij in posebni učinki iz mesta angelov so itak krivi in odgovorni za vse na tem svetu. Verjetno so krivi tudi za nevzgojene otroke in ljudi, ki varajo. Da ne omenjam tudi za tiste, ki ubijajo.

Ampak veste kaj? Tudi vsi tisti, ki jeste meso, ubijate. Mogoče res ne s kakim spektakularnim strelskim pohodom ali premišljenim, hladnokrvnim umorom, pač pa plačate nekomu, da za vas opravi "umazano" delo. Pa to ni  ta poanta, vsaj ne tega bloga in bom končala s tem, preden mi nekdo spet spodnese, kako sem vsa pravičniška v obtoževanju.

Poanta tega je, da je meni prav smešno, kako ljudi še vedno vidijo živali. Kot brezpredmetno stvar, kot da ne diha, kot da ne čuti, kot da ne zaznava, kot da ne občuti, kot da ne razmišlja, kot da nima srca, kot da nima oči...

A veste, kako vedno rečejo- življenje je življenje. Pa temu vseeno ni tako, ha? Ker pasje življenje je vredno več kot tisto od pujska, nad vsem pa seveda kraljuje človeško. Ha! Kako gre to skupaj z "življenje je življenje", mi ne bo nikoli jasno.

Priznam, da me jezi marsikaj. Od tega, da ljudje ne znajo razmišljat, da vsi težijo samo k lepim stvarem, samo, da je vse ugodno in udobno, da jim je ja lepo, pa ko jebe ostale. Naj bodo ljudje ali živali, ni važno, dokler je lepo njim. Pa pika.

Vsi vso "srečo" stavijo samo na stvari, na materialnost, imeti več, boljše, lepše, novejše, saj vseeno če ne rabiš, važno, da imaš. In ja, dlje kot sem veganka, bolj sovražim svet in vsaki dan moram delat na tem, da ne postanem zagrenjena pizda, ki resnično sodi samo še na krošnjo drevesa v nekem pragozdu.

No, ja. Taki ekstremist (še) nisem- samo srce me boli, ko vidim, kako nepripravljeni so ljudje prisluhniti in prevzeti del svoje odgovornosti. Nihče ne zahteva, da muliš travo, spiš na slami in s sabo vlačiš staro Reglo. Samo- v trgovini ne rabiš vzet vseh plastičnih vrečk, ne rabiš pojest vseh raztelešenih živali in njihovih izločkov in ne rabiš bit značajsko govno, ki daje sebe na piedestal.

Ker to samo tebe naredi povsem brezdušnega in brez vsebine in samo zato, ker kao znaš govorit in ker kao imaš razum, to še ne pomeni, da si nad vsem. Da si car, da si hudo pameten in več vreden. Ma, kaki. Na koncu itak vsi umremo. In kaj potem? Gniješ v zemlji ali pa ta tvoj pepel čemi v enem piskru. No, lahko si tudi diamant ali pa učni material za nove generacije zdravnikov.

Na koncu sploh ni važno, ali pač? Ni te več, ostane pa to, kar si počel. Vsaka plastična vrečka, ki so jo zavrgel, ostane nekje in zelo verjetno pokonča želvo (sicer pa vseeno, saj je samo žival, ne?), vse ribe, ki jih poješ, ropajo oceane, kar ti ni važno, ker si verjetno prešprical geografijo&biologijo, to, da za tvoje prepolne omare delajo otroci in da je tvoja fancy čokolada&co polna stvari, za katere umirajo tudi ljudje, ti ni važno, ker daleč od oči, daleč od srca, ne?

In tu se jaz razlikujem od večine. Nočem živet v tem kalupu, s prevezo na očeh, čeprav včasih zaradi tega izpadem kot zatežen hipi. Pa kaj! Se ne pretvarjam, da sem najboljša, niti da sem popolna. Se pa trudim po svojih najboljših močeh povzročat čim manj škode in trpljenja. Kjer se le da.

In upam, da bo za mano ostala kaka drobna in dobra sled. Predvsem dobra. Trdno verjamem, da živali imajo vsebino, da so srčne in da imajo duše- čeprav je to, ali ta obstaja ali ne, stvar osebnega prepričanja, najbrž.

Želim si le, da bi ljudje stopili iz svoje cone ugodja, da bi prevzeli odgovornost zase. Če pa že ne zase, pa vsaj za svoje otroke in njihove potomce, ki so jim vedno tako sveti..

Zdaj sem over&out. Malo lažje pa mi je le. ;)

vir

Čas je ZA

Najprej moram povedat, da se mi to zdi sploh neumno zapisat in resnično nisem želela skočit na ta "vagon" referenduma... ampaaaak, ne morem iz svoje kože, ker mi par vprašanj ne da in ne da miru, predvsem pa tudi zato, ker me povsod "naskočijo" glede njega. In zato...

1. Sem že rekla, da se mi zdi neumno pisat o tem, ampak zdi se, da so nekateri ljudje resnično počasni... Kaj pa so geji in lezbijke v prvi vrsti, če ne ljudje. In vidite, kot ljudje imajo človekove pravice, kamor, predvidevam, sodi tudi pravica do sklenitve zakonske zveze. Za mene je tukaj zadeva zaključena. 
2. Ljubezen je točka številka dve. In ljubezni ja ne gre obsojat, ne tiste, ko gre. za sporazumno ljubezen med dvema osebama. Ljudje pač smo taka čudna bitja, da rabimo bližino, rabimo dotik in nežnost in vse to. Jebiga, taka je naša narava in da nekdo to obsoja samo zaradi tega, ker kao ni "prava" ljubezen, um, lepo vas prosim. Kaj sploh je prava ljubezen?
3. To bi mogoče morala bit točka ena, ampak ajde. Dejstvo je, da pri tem zapravljanju denarja, se pravi referendumu, sploh ne gre za otroke. Gre za ureditev pravnega položaja. Vem, da sem v drugi točki bluzila nekaj o ljubezni, ampak tako roko na srce- koliko imata poroka in ljubezen resnično skupnega? Kdor vsaj malo pozna zgodovino, gotovo ve, da so poroke od nekdaj bile in večinoma ostajajo predvsem (včasih boljši, včasih slabši) biznis. Je pač način, kako so si eni pričarali premoženje, drugi šli v minus, spet tretji s prepovedjo porok zaščitili (celibat pa to). V glavnem, poroka ni nič drugega kot pa dogovor, zaveza, polna dolžnosti (na katere vsi radi pozabijo, ker so prepričani, da je Hollywood star in resničen toliko kot biblija...). Vsak, ki je vsaj malo podjeten bi tako absolutno moral bit ZA (razni gostinci, fotografi, oblikovalci in kaj jaz vem, kdo še vse pride v poštev pri porokah,...)
4. Bruha pa se mi ob obupanem kriku, češ, da gre za pogubo vseh krščanskih vrednot. Resno? Slovenija je laična. Kar pomeni, da sta država in vera ločeni. Tako da vsi tisti, ki verujete v takega ali drugačnega boga, imejte to še naprej za vaš sladek opij, uživajte v svojem hobiju, ki pa vam naj zapolnjuje vaš prosti čas.
5. Prosti čas, ki bi ga mogoče raje posvetili svojim družinam in prvo pometli tam. Poznam namreč ogromno, absolutno preveč, primerov, ko so otroci homoseksualci, pa raje molče trpijo, kot pa da bi priznali svojim domačim. Ja, ta istim domačim, ki se bojijo, da bo družina propadla s sprejemom novega zakonika. Kako lahko ti ljudje tulijo, da je družina sveta in celica vsega, nedotakljiv steber, temelj vsega človeštva, brez problema pa pozabijo na svojega lastnega člana te svetinje? Ga izločijo iz klana, ker ne "ustreza" njihovi predstavi. Ne, družina nista ata pa mama in otrok. Družina je veliko več. In družina gotovo ni prostor, kjer bi se morali bati izločitve, pač pa kraj, kjer smo sprejeti natanko takšni, kakršni smo. Kjer dobimo občutek pripadnosti, ljubezni, varnosti. Je vedenje, da ne glede na to, kaj se dogaja na svetu, imamo ljudi, na katere se lahko zanesemo.
6. Argument reprodukcije? Dajte no, kot prvo, na svetu nas je itak že preveč, kot drugič, zelo malo je takih, ki seksajo in devet mesecev kasneje zibajo, najboljši primer, kako grozljiva in strašljiva je lahko reprodukcija, pa je spodnji video. 

Tako da ja, jaz sem absolutno ZA in upam, da ZA zmaga v nedeljo. Obupno rabim malo vzpodbude in občutka, da gre Slovenija vsaj nekje v pravo smer. :)

God I hate the world today

In če samo pomislim, koliko ironije se skriva v tem. Ker bog in sovraštvo... baje naj ne bi šla skupaj, a ne? Baje naj bi bog bil poln ljubezni, dobrote in odpuščanja. Predvsem pa zato, ker boga, po mojem skromnem prepričanju, ni.

Ampak danes imamo oboje, boga in sovraštva, v izobilju. In zaradi tega danes tudi sama sovražim svet. Pravzaprav ga zadnje čase sovražim skoraj vsak dan. Ne samo danes. Začelo se je s tistimi bežnimi prihodi beguncev, ko me je bolj kot vse drugo pretreslo sovraštvo- sovraštvo s strani tistih, ki imajo polno rit vsega in jamrajo, da niso svobodni, ker si dovolijo podleči strahu.

Potem je begunski val zalil to malo kuro in kolikor mi je čas dopuščal, sem šla kot prostovoljka pomagat in takrat sem svet...no, začela jemat povsem drugače. Malo sem izgubila veselje do vsega, še več pa sem občutila čiste hvaležnosti. Hvaležnosti za vse to, kar imam. Identiteto, varnost, stabilnost. Le vprašanje, kako lahko imam to prekleto srečo, da sem na "pravi" strani žice, mi ni dalo in mi še ne daje miru. Vse se mi je neprecenljive vrednosti- od vročega tuša po končanem delavniku, postavanja pred hladilnikom, ko se nisem mogla odločit, kaj bi jedla, tople postelje, ki jo imam samo za sebe, čeprav si jo hkrati lastita še dve dokaj posesivni in nič kaj obzirni mački.

Vmes pa se je svet vrtel dalje in postajal pri tem vedno bolj nor. Vedno bolj blazen, vedno bolj poln sovraštva, temačen in mračen prostor, kjer  vladata le še strah in zlo. Ločevanje. Tudi v obliki t.i. tehničnih ovir. Če rečemo ograje, jim na koncu res delamo krivico, ker to ni ograja. To je smrtonosna zanka, polna gneva in malosti, ki čaka, da izpolni svoje poslanstvo smrti. In ga je dočakala, žrtve so spet tisti najbolj nedolžni. Kot otroci v Siriji, ki padejo pod bombami velikih egov malih src. Pač kolateralna škoda. Jebiga, se zgodi.

Pa se res? Naši dragi politiki, se res to samo zgodi? Razsvetlite me prosim. Ker če bom rekla, da je vse, kar mi hodi po glavi- crknite, crknite, crknite- kaj sem potem? Verjetno nič kaj boljša od vas, le bolj neposredna in še neposredno ogrožena, da končam v arestu zaradi sovražnega govora. Mogoče celo postanem državni sovražnik in padem v kategorijo terorista.

Samo si ne morem pomagat, ne, ko vidim trpljenje teh košut in vseh živali. Ne le živalskih bitij, pač pa vseh živih, čutečih bitij, kar so tudi begunci. Na bruhanje mi gre, ko vidim, kako nas ograjujete... je to kak obupan poskus zadržat tukaj vse, ki še nismo pobrali šil in kopit in sledili tisti množici sodržavljanov, ki je že šla? Britvice ne bodo dovolj.

Zato ja, danes sovražim ta svet. Sovražim vse vaše bogove, pa naj bodo izmišljeni liki v prastarih knjigah, denar in/ali nafta, prav vse vas preziram in čeprav nisem ravno nek nasilnež, bi kar uživala, če bi v vaših očeh videla obupan pogled, ko bi se izmotavali iz te...tehnične ovire.

Sliki sta grafični in nazorni. Vsi, ki jokate, ko jih gledate in hkrati "trepetate" pred begunci ali pa te živali jemljete kot potrebno stransko škodo za vaš (dušni) mir, lepo prosim, da jih še sami čim prej preskusiti.
vir

Bežite, tecite, begunci...so tu!!

O njih sem že pisala in očitno mi še kar ne dajo mira. Pa ne takega (ne)mira, kot večini mojih sodržavljanov. Priznam, tisti, ki jih imam na FB med "prijatelji", so mi danes rahlo konkretno stopili na žulj.

Sploh ne vem, zakaj se še trudit, zakaj poskušat nekomu odpret oči, jih prosit, da se postavijo v njihovo kožo, "pridigat" in vse to,... Zakaj jim pojasnjevati, da je najslabše za vse- njih same, begunce, cel svet, če dopustijo, da jim v življenju vlada strah, iz katerega vzklije sovraštvo. Enostavno ne gre. Sovraštvo se je sedaj razplamentelo do mere, ki se je je za bat. In tudi v meni tli jeza...

Jeza na vse te male bojazljivce, v svojih malih, popolnih, očitno nezmotljivih in nedotakljivih svetovih, ki niso nič drugega kot pa okovi, ki so si jih prostovoljno nataknili okoli vratu, krivdo pa, tako slovensko, podtaknili drugemu- tokrat beguncem.

Pri prvem valu, so begunci bili tudi v trgovini v naši vasi. To je bilo takrat, ko smo pobasali tistega bogega Iračana in ga zapeljali do meje. Da mu z berglami ne bi bilo potrebno premagovati take brutalne razdalje. Ta isti dan sem bila tudi sama v trgovini, le da kasneje, ko beguncev tam več ni bilo. Bila pa je trgovka, ki si je panično prala roke in trdila, da jo srbijo. Ko si je pred novim valom beguncev, z neko baburo v vrsti pred mano, par tednov kasneje dajala duška na njihov račun, je roke še vedno imela. Kdo bi si mislil? Me je pa prizadela s svojimi besedami in bila sem žalostna, še enkrat več razočarana nad človeško malostjo, čeprav me res ne bi smelo več presenetit.

Kakorkoli, sedaj so spet tu, tokrat ne gre zgolj za val, za rahlo razburkano morje, tokrat gre za celi jebeni orkan in Slovenija je v luftu. Danes me je na poti na delo zaustavila četa beguncev, ki so iz postaje marširali, kot verjamejo ali naivno mislijo, boljšim časom naproti.

Proč od vojne. Proč od umiranja. Proč od pomanjkanja. Proč od smrti. Proč od lakote. Proč od bede. Proč od žalosti. Proč od mraza. Proč od obupa. Proč od prvinskega strahu.

Pač proč od vseh tistih stvari, ki se jih vsi tako prekleto bojimo, in hej, izogibamo celo do te mere, da o njih sploh ne govorimo. Vem kaj govorim in lahko rečem le to- smrt je za večino ljudi tabu tema, razen ko pride do beguncev. Ti pa naj kar crknejo. Itak so drugorazredna drhal, ne?

No, dovolj imam teh vsega boječih pezdetov, ki niso sposobni niti trohice sočutja do človeka v stiski.

Kot veganka dobro VEM, kako je na stvari. V luft skočijo vsi, češ, kaj pa ljudje?! Zdaj, ko je možnost pomagat ljudem, pa se večina posložuje metode- nič ne vidim, nič ne slišim, dar govora pa uporabim samo za širjenje sovraštva in vzpodbujanje nestrpnosti. Jebiga, begunci pač niso ta pravi ljudje.

Ne gorijo samo šotori, gori ves FB. Itak, tukaj na "razvitem" delu sveta, se pač vse revolucije dogajajo na internetu. Včasih so se na forumu "skrivali" za nickname-i, danes pa kar s polnim imenom pa priimkom pokažejo, kdo so tisti, ki imajo v glavi bolj malo, v srcu pa sploh nič.

In to taisti ljudje, ki news feed nenehno smetijo z osladnimi sporočili pozitivne psihologije, angelskimi krili in podobnimi pizdarijami, si dobrohotno izmenjujejo kuharske recepte, pozivajo k dobrodelnosti, poudarjajo/poveličujejo svojo dobroto, si zaradi kvazi FB akcij spreminjajo profilne slike in so nasploh videt kot replika Mati Tereze.

Taisti ljudje, ki imajo otroke iste ali podobne starosti, kot so ti... nepravi otroci nepravih ljudi, beguncev. Njihov tamali seveda ne sme ostati brez svoje Milke, medtem ko lahko tamali begunček spi v blatu, lačen in premražen, ker klinc, otrok ni otroku enak in je itak terorist v nastajanju.

Vsi ti bi si zaslužili poštene brce v rit in stika z realnostjo! Da se zavejo, kako prekleto SREČNI smo lahko. Ne, sreča ne pride z novim iphonom, sreča je to, da živimo v varnem in mirnem okolju (ja, SLO to je, navkljub krizam- ekonomskim, begunskim in rednim političnim katastrofam), da imamo vodo, svež zrak, trgovine na vsakem vogalu, srečni, da živimo v okolju, kjer nam je dana MOŽNOST. Vsak od teh, vsemu jamranju navkljub vozi avto, ima streho nad glavo, družino, prijatelje,...skratka, sploh ne živi tako slabo, kot bi se sedaj rad pretvarjal in dane možnosti tudi uporablja.

Prav tako mi ni jasno, kako lahko ti ljudje trdijo, da ljubijo svoje otroke? Tako da jih učijo sovraštva? Da je edini pravilni način ta, da živiš kot ozkogledno pezde, ki ga poganjata neznanje in strah? In seveda, ločevanja na prave in neprave.

Kaj bo, če se kdaj zgodi, da bodo oni sami nepravi? Eh, takrat pa bo že mama država morala pomagat, ne? Ali pa v jok in na drevo. Ali pa še bolj slovensko, s štrikom na drevo.

Alahov blagoslov

OMG, pravi naval beguncev se še začel ni, pa me je že zadela Alahova moč. Zadela, ko se mi je begunec/prebežnik/migrant (u name it) vsaj 5x zahvalil z blagoslovom Alaha, potem ko smo ga našli na poti v Šentilj, kako z berglami, malim nahrbtnikom na ramenih, premaguje pot... skrušen, utrujen, na pogled videt star ko zemlja, mi potem, ko se ustavimo in ga povprašam, od kod je, takoj v roke potisne paprije, ki izkazujejo, kdo je, od kod prihaja in da ima pravico zadrževanja v Sloveniji. Oči so se mu zasvetile, ko je dojel, da ga bomo peljali in od olajšanja se je zvrnil v avto...s težavo, kajti noge je komaj še premikal in uspelo mu je le tako, da si je tisto, najbolj poškodovano dvignil. Kaj veliko se nismo pogovarjali, ne zna angleško, bil pa je iskreno vesel in ja, tudi hvaležen. Ko smo prispeli na cilj, mi je pošteno stisnil roko in šel svojo (negotovo) pot. Sama pa sem še kar dojemala dejstvo, da gre za človeka, ki še ni dopolnil niti 40 let, videt pa je kot starec.

Torej ja, bojda se je pričel razpad Evrope, kot jo poznamo. Poleg domnevne islamizacije stare dame, se začenja še en boj- boj med tistimi, ki bi beguncem pomagali in tistimi, ki bi jih lastnoročno utopili. In to je tisto, kar mene najbolj skrbi, pa tudi spravlja v bes, včasih celo v smeh.

Namreč, recimo mu povprečen Ivek ali pa povprečna Metka, da dobimo predstavo. Starost- neopredeljena, pa dajmo vseeno za še lažjo predstavo, rečt, da je nekje od 25 pa do 80. Vse življenje je ta oseba živela v enem takem, blagostanju, bolj ali manj. Ima svojo hišo/stanovanje in vikend (zelo verjetno, če gre za klenega predstavnika podalpskega naroda), normalno ima tudi svoj avto, proste popoldneve preganja v nakupovalnem centru, med vikendi hodi z družino k mami na kosilo ali pa v hribe, poleti se spravi s sosedi, ker ima tam svojo prikolico ali pa si privošči tako eksotiko, da odleti pod palmo, tudi če je že nevarno blizu Vzhodu ali Afriki. Ta oseba je seveda nadpoštena, plačuje davke, kakor plačuje tlako 8-urnega delavnika. Ne pozabit, da je še izredno pridna, marljiva, vestna, delavna in skromna. Vsaj po svojem prepričanju.

In človek bi pričakoval, da bo taka oseba zaradi vseh danosti in vrednot, ki jih tako opeva- dobra in razumevajoča. Ko pa odpre uste, se izkaže, da gre za lažno prepričanje, saj je ozka in strupena. Nepripravljena se postavit v kožo ljudi, začutit stisko sočloveka, ob tem pa dopušča, da ji strah, nepoznavanje, lastna ignoranca ter kompleksi večvrednosti upravljajo življenje.

Tudi, če drži, da je baje samo eden na pet teh beguncev, "resnični" begunec, je pomemben ta- ki beži pred terorjem, grozljivim vsakdanom, kjer je ogroženo vse- od njegovega golega življenja, življenja najdražjih, vsega znanega in poznanega. Zato še toliko težje razumem svoje sorojake. Tega Iveka in Metko ter njuno sovraštvo.

Sploh, ko je govora o izgubi vrednot. Katerih vrednot že? Namreč- če jih je Evropa že ali pa jih šele bo-izgubila vrednote-potem jih ni in jih ne bo zaradi muslimanov, niti budistov, kaj šele ateistov.

1. Marsikoga namreč skrbi prav izguba krščanskih vrednot stare celine, kar mi je še bolj smešno in hinavsko, sploh ker to slišim od ljudi, ki si kolen še nikoli niso drgnili pri nedeljski maši, zdaj pa želijo, da se ohranijo krščanske vrednote?! Um, etika pa morala pa res ne rabita hoditi z roko v roki z religijo. Moralno in etično je priskočiti na pomoč, prisluhniti in sprejemati. Premagati lastne strahove in jih priznati. Pomaga veliko bolj kot pa deset zdravih marij ter ne vem koliko meditacij.

2. Niso vrednote tiste, ki so passe. Ljudje so. Prav vsi tisti, ki kar vnaprej obtožujejo in drugim ljudem, brez da bi jih sploh poznali, sodijo ter lepijo etikete. Ljudje, ki jim je edina zabava buljenje resničnostnih oddaj, ljudje, ki so tako nepripravljeni stopiti iz svoje cone udobja.

3. Niti ko je treba na počitnice v kake bolj "eksotične" kraje...npr. ko folk rine pod palme kam ob egiptovsko obalo. Tam seveda pričakujejo, da bodo popedenani po evropsko, brez trohice spoštovanja se marsikdo šopiri in postavlja, da je iz "bele Evrope", zaradi česar seveda ne rabi spoštovati tamkajšnjih običajev in navad. Vsem takim- dajte raje backpack na ramena pa jo mahnite v širni svet. Ne konča se z izstopom tunela Sv. Rok in/ali v ograjenem resortu.

4. Koliko od teh, ki tako vijejo roke v zrak, kako je treba pomagat domačim, domačim dejansko pomaga? Koliko med njimi policiste in njihvo delo spoštuje tudi, ko ne grozi tsunami beguncev? Malo. Malo je takih, ki pomagajo domačim, še manj je takih, ki bi do policistov gojili spoštovanje. Ker ko sami pritiskajo na plin in so kaznovani, takrat jih je najboljše kar povozit, ne?

5. Resno me zanima, koliko takih, ki so tako proti, se, če sploh, kdaj vpraša, kako nam je v bistvu lepo in fajn? Ste videli tistega simpatičnega Iranca, ki beži, ker je ateist, Kurd in biseksualec? Tam to pomeni smrtno obsodbo, tukaj pa ne. Lahko ste karkoli hočete- lahko ljubite in ljubezen lahko pokažete. Greste v cerkev ali pa ne. Z izjemo redkih debilov, vas nihče ne bo kamenjal zaradi tega. Če pa bi vas, bi bili kaznovani oni in ne vi.

6. Preden se najde kdo, ki bo zdaj trdil, da je ta svoboda izgubljena s pohodom islamističnih fanatikov na Evropo, naj se pri sebi vseeno vpraša še, kaj pa če se vsaj potrudim postavit v njihovo kožo. Kako je, ko izgubiš vse, ko živiš v nenehnem, resničnem, nobenem iluzornem strahu, ki izvira iz prvinske želje po golem preživetju. Ko okoli tebe dragi ti ljudje umirajo, ko je adijo stabilnost, ko se nimaš kam vrnit. Ko doživiš tisto pravo pravo eksistencialno krizo, ne tiste praznine, ki jo povzroča zdolgčasenost...

7. Kožo beguncev- iz takih ali drugačnih razlogov- ki so tako zelo ljudje, kot smo mi tukaj in si želijo le mirno zaživeti, imeti priložnost. Mislim, da si jo vsak zasluži. Daleč od tega, da bi bili med njimi sami dobri ljudje, nikjer niso. Očitki, kako primitivni divjaki so- kaj pa, če so od poti,  travm in vsega hudega izmučeni ljudje, naveličani in prestrašeni? Ker eni tukaj pri nas, ne rabijo bežat pred vojno, morajo samo na kako tekmo, pa je obnašanje precej podobno...

Ampak seveda živimo v svetu in stanju, ki mu dominira strah, najbolj uničujoča stvar na svetu, poleg tega pa v svetu, kjer mora biti vse lepo in ugodno in kjer je seveda posameznik povsem nemočen, ker hej, tako najlažje preneseš odgovornost na drugega in uživaš v svojem nesrečnem stanju. Tako življenje postane zgolj še dihanje in čakanje, da te odreši smrt.

Da ne bo kdo mislil, tudi mene skrbi, kako se bo vse skupaj odvilo. Tudi sama se zelo strinjam s tem, da bi bilo potrebno narediti red, poskrbeti, da se ti ljudje imajo za vrnit v svoje domovine, ki bodo varne, stabilne in lepe za življenje vseh, tudi nas, ki bi kdaj zašli tja kot turisti, ekonomski migranti...in mogoče, morda kdaj tudi sami kot begunci.

Realno se vsi zavedamo, da to ni zgolj val beguncev, to je cela selitev narodov in spremembe bodo...na drugi strani, se poskusim potolažiti s tem, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha in da se ljudje resnično ne bi smeli bat ljudi. Pa očitno se jih in to je tisto, kar me najbolj skrbi. Ta nepripravljenost, ta globoka, nezdrava mržnja. Potem me tolaži misel, da so spremembe sestavni del življenja, samo malo poglejmo skozi zgodovino, da le preživimo ta proces same spremembe mirno, pa bo.

Čas je, da se vprašamo, kako si želimo, da nas prikazujejo zgodovinski učbeniki (tablice ali karkoli že bo takrat)- kot ozkogleda, brezsrčna bitja ali pa kot nekoga, ki je ponudil roko in pomagal postaviti trdne temelje mostu medsebojnega razumevanja in spoštovanja.

PS: Za vse, ki jih tako skrbijo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj... masa ljudi jih pusti, kot jih pustijo vsi obiskovalci kakih festivalov, koncertov, slavij,...mimogrede, koliko plastičnih vrečk je bilo danes podeljenih v Sloveniji, ker so pač komot in zastonj?

vir

Junij 2017

Junij 2017... se sliši in zdi nekam daleč proč, ne? No, tista "posebna" stvar, ki bi se naj takrat zgodila pa je pregled pri revmatologu. Ne, ne gre za pomoto, gre se za tisto čisto slovensko- če ti že uspe čez vsaj eno oviro (kot je recimo to, da napotnico sploh dobiš izsiliš, je takoj tukaj že nova...ovira, namreč.)

Marsikaj sem že doživela v tej, zdaj že skoraj 5-letni sagi, ko so obiski raznih zdravnikov precej redno na sporedu. Ampak bizarnost tega- niti ne pregleda, pač zgolj naročanja- pa presega vse meje dobrega okusa.

Ker se baje moraš naročiti osebno, me je prvo čakal podvig, da se do revmatološke ambulante prebijem čez tisti super creepy hodnik mariborske bolnice, ki zgleda kot scena iz prvovrstne grozljivke, nisem pa vedela, da me bo ta pravi, ultimativni šok čakal, ko bo sestra odprla usta, in rekla: "Redno naročamo junija 2017."

Ne vem, kaj me je bolj šokiralo- dejstvo, da je večja verjetnost, da te prej pregleda patolog (govorim karikirano, lepo prosim) ali pa to, da je, še preden sem uspela prebolet ta šok, "rahlo" netaktna sestra, še malodane v isti sapi, hitro nadaljevala, da je mogoče prit praktično takoj na vrsto, v sicer zasebni ambulanti, kjer- pazi to- dela zdravnica, ki dopoldan služi denarce davkoplačevalcev, popoldan pa tistih, ki so pripravljeni oz. bolj prisiljeni poseči še malo globlje v žep.

Cene seveda niti približno ni vedela, tudi ime zdravnice ji je šlo stežka z jezika, ampak številko pa je v trenutku nakracala na list papirja in ga nalepila na napotnico.

Svašta. Resno se sprašujem, zakaj plačujem zavarovanje? Prispevke, vse to jebeno sranje. Za kletvice v nadaljevanju se ne bom niti opravičevala...
Namreč, po sili razmer v tej državi, sem sledila usodi marsikoga, ki je za preživetje naenkrat deklica za vse v podobi samostojnega podjetnika. Kar mi sicer ustreza, ker sem itak po duši freelancer in mi paše bit sama svoj šef.

Samo lepo prosim vse pristojne- dajte uredit, da bom sama svoj šef tudi pri prispevkih in varčevanju, ker veste kaj, meni več ni do te zlagane, kvazi solidarnosti. Ne da se mi več plačevat prispevkov, ki nikoli ne bojo moji, ker sponzoriram trenutne upokojence. Sama verjetno penzije nikoli ne bom imela, pri našem zdravstvu in svojem zdravju, pa bom mogoče imela celo to srečo-srečo, ja- da je ne bom niti dočakala.

Solidarnost pri zdravstvenem zavarovanju je sicer okej, samo tale neumnost obveznega in dodatnega zavarovanja, me še kar bega. Vsi smo zavarovani obvezno, kar naj bi pokrilo vse osnove, dodatno pa že samo ime pove, da bi moralo biti dodatno, z neko dodano vrednostjo, nekaj kar ti prinese neko, um, kaj pa vem, prednost? Torej, če se odločim, ne pa da sem prisiljena, za plačevanje dodatnega, bi morala biti takoj na vrsti, imeti posebno obravnavo,... Ne pa to- plačujem obvezno in seveda plačujem tudi dodatno...za to, da dobim odgovor junij 2017 in hitro ponujeno alternativo, da posežem še globlje v žep, ki sicer ni globok, je pa večinoma prazen ter si plačam to, kar  bi mi v vsaki drugi, vsaj deloma delujoči državi, prineslo prav to dodatno zavarovanje.

Lahko bi rekla, da sem naveličana in utrujena, kar je čista resnica, mislim pa, da sem prišla do točke, kjer niti jezna nisem več, le še na smeh mi gre. Zdaj bom poiskala neko alternativo, čeprav gotovo ne te, ki mi je bila tako subtilno ponujena. Pač, guram dalje, kaj češ. To, da pri nas NI posluha za kronične bolnike, mi je tako že jasno.

vir

Jebi se, dragi svet

Itak greš h koncu, tak da ja, jebi se. Resnično se mi več ne da trudit, pa naj mi planet in okolje še toliko pomenita. Naj imam še tako rada živali in uživam na sončku, ampak ne gre, enostavno se ne morem povsem izolirat in vsega odmislit, jebeš tako moč misli, pri kateri bi lahko ali pa morala vse enostavno izklopit in se brigat samo zase. 

Tako seveda ne morem mimo komentarjev, ki se tičejo beguncev. Saj veste, teh zakamufliranih teroristov, ki so si ustvarili vojno v lastni državi, samo zato, da imajo izgovor, kako prit na veličastna evropska tla in nas vse pobit. Pravzaprav ne. Pobit vse moške in zasužnjit vse ženske in otroke. 

Kako ne veste, no??! Pa saj ste ja brali Alamuta, saj veste, kaj se dogaja. Nooo…mi tu vendar vestno in pridno (predvsem to, ker če kaj, potem smo seveda pridniiii) plačujemo davke in tlakujemo pot do bogastva našim kradljivim in lažnivim politikom/tajkunom in pomagati bi se moralo nam. Nam, vam rečem!! Meni, ki komaj preživim. V redu, pustimo zdaj ob strani tiste, ki (večinoma tiho) trpijo v hudi revščini in pomanjkanju, ampak večina, ki se kurči (pardon my French) s temi, um, argumenti, zakaj je potrebno pozapret vse meje in na njih nastavit strelski vod, je takih, precej povprečnih Francev, ki svoje proste popoldneve zabijejo v kakem nakupovalnem centru, žulijo CocaColo, štrkajo svoj pametni telefon in zelo veretno še nikoli in nikdar niso občutili hujše lakote od tiste, ko kosilo za pet minut zamuja. Kaj šele, da bi kdaj občutili kakšno zares hudo pomanjkanje. In potem človek naivno pričakuje, da bodo veseli in hvaležni, da nikoli in nikdar niso rabili bit resnično razčlovečeni in oropani vsega, kar jim je znano in poznano, ampak seveda ne. Treba je zagnat vojno, gonjo, nekje strest ves svoj gnev, ki ga prinašajo ne-vem-jaz-katere frustracije. Ki jih rodi strah. 

Ker očitno si večina bližnji in daljni vzhod še dalje predstavlja kot kup nerazvitega kamenja, na katerem živijo divja plemena, nepismena in brez možganov. Brez čustev in potreb, želja, ljubezni, znanja in strasti. Vsega, kar pač nas ljudi, dela…ljudi. Ne morem rečt človeške, ne ob takem obnašanju in takšnih komentarjih, kot jih slišim/berem. 

Priznam, zaboli me, ker jih toliko pride s strani mojih sovrstnikov. Torej ljudi, ki bi naj bili nova genracija, ki živi v teh krasnih časih, ko nam je skorajda vse dostopno, ko lahko potujemo in smo ali pa naj bi bili bolj odprte glave, malo bolj sočutni. Ma, jok brate, odpade. To, da si drznejo tako udrihat po njih se mi zdi bolano, sploh ker je med njimi tudi par takšnih, ki kaj dalje kot od praga svoje bajte še niso prišli, pa še to so večinoma bajte mamic in atijev. 

Bruha se mi ob tej nečloveškosti, resno. Moram vprašat- a v njih res vidite zgolj opice? Se opravičujem enim in drugim (beguncem in opicam), samo kaj pa je tako čudnega, da imajo telefone, sončna očala, da pridejo v “opremi”, kako mislite to, od kod jim denar,…? Ok, poglejte-zamislite si, prosim vas, samo za sekundo vsaj, da pride do takega scenarija pri nas. Še včeraj ste v enem od nakupovalnih centrov grizli v svoj McDonaldsov hamburger in polnili vozičke, danes pa povsod okrog vas bombe, kri, neredi, ljudje, ki jih imate radi, umirajo, trpite, strah vas je,… in ker imate možnost zbežati, zbežite. Ali ne? Bi res ostali in branili svojo domovino? Tudi to se beguncem namreč očita in tukaj ne razumem te nedorečenosti Slovencev- na eni strani udarit po beguncih, ker bežijo, na drugi pa po lastni državi, kako kurčeva češ da je, ker v njej hiramo in si bo zdaj drznila pomagat tem ljudem. 

Pa to ni poanta, poanta je prav v tem, da so to ljudje. Kot vi sami. Ljudje, ki ne živijo in ne spijo prosto pod palmo in vsepovprek vihtijo meče in jahajo kamele, pač pa ljudje, ki živijo z nami na tem svetu, ki je napredek doživel že skorajda povsod. Razen v človečnosti ne, očitno. Ampak ja, tehnološkemu napredku ne gre ubežati in zato, dragi moji nestrpneži, je med njimi veliko takih, ki so si pot lahko privoščili in to celo tako nobel, da so po morju pluli s sončnimi očali na nosu in štrkali svoj pametni telefon. A vidite, da niso tako zelo drugačni?

Tako kot ti in tako kot jaz, imajo svoje sanje. Zdaj pa bežijo pred nočno moro v upanju, da bodo lahko spet “lovili” te sanje. Tako preprosto je. Je med njimi kak terorist? Gotovo, zakaj pa ne, možnost je vedno, samo ne bit tako naivni ali pa nerazumno prestrašeni, da so vsi med njimi teroristi. Ti se res ne rabijo infiltirat med begunce. Če nas bojo teroristi želeli spustit v luft, bodo že našli način.

Tako da ja- če jim niste pripravljeni priskočit na pomoč, jih prosim vsaj ne še dodatno stigmatizirat. Nikogar ne bodo požrli in zgolj s tem, da so druge veroizpovedi in morda bolj temne polti, ne delajo nobene škode. Tak da chill in nič se bat, namesto dnevnih poročil in mržnje, ki vam jih očitno povzročajo, preklopite na kak resničnostni šov in dajte tisto komentirat pa se s tem zabavat.

PS: Za tisto zloveščo prerokbo goltanja kamel vode iz evropskih rek, pa se raje zamislite do svojega odnosa do okolja. Ker hej, saj smo vendar krasni plastični svet, ki ne more brez svojega zrezka.

Sex ubija

Ko je izbruhnila "afera" o "škandalu", ki so ga "zakuhali" učiteljica, ravnatelj, snemalci in distributerji, se mi je to zdelo tako nepomembno, omembe ne vredno, da še zdaj ne morem verjet, da je iz tega nastala taka novica dneva. Pa jebeš dan. Očitno najbolj odmevna novica, novica meseca, leta, kaj to...desetletja!

Vsi so veselo priskočili na vagon sodb, pametovanja in norčevanja- od civilne družbe do medijev. Ker halo, groza, katastrofa in obup. Ravnatelj. Učiteljica. Seks. V šoli. V šoli, no, temu hranu učenosti, modrosti, se tako grdih, grdih stvari, kot je seks pač ne sme početi. Kaki zgled to daje otrokom? Kako sporočilo? Priča smo bili zlomu družbe in sveta, kot ga poznamo...zaradi seksa. Gonjenje morale in filanje lastnega ega v luči kvazi pravičnosti očitno ljudem dobro dene in zato so ga pograbli kot zastonj vroče žemljice. Za tisti čas niso bile glavne težave njihovo nerazumevanje s partnerjem, uporniški pubertetniki, tečen šef in slaba plača, še politiki ne... Ne, ne, haha, zdaj je nekdo najebal bolj. Haha. Ha-ha. Dobesedno najebal. Ker seveda ob moraliziranju, mora biti še malo smeha. U know, kruha in iger.

Mediji seveda pograbijo. Bolj mojstrski od Jezusa, ker iz seksa naredijo škandal in glavno, prvo novico. Analize. Intervjuji. Wannabe raziskovalno novinarstvo. Pretresanje. Resno, preseneča me, da se ni vpletel še sam politični vrh in da za pomoč/nasvet/uradno mnenje nismo prosili še Bruslja.

Mene pa, kot očitno totalno naivnega in moralno spornega bukslja, še vedno zanima- zakaj že? A res samo zato, ker sta se dva imela luštno? A je kraj tak sporen? Njun poklic? Nič jasno. Pa mi pojasnijo, da imata ugledne poklice, da gre za odrasli in odgovorni osebi, ki bi morali razmišljati tudi o posledicah, biti za vzgled...Da je šola svet prostor, nedotakljiv. Da je sporno njuno dejanje (ker onadva sta očitno edina, ki to počneta, ostali s(m)o tu brezmadežno). Da tega ne bi smela početi zaradi tega, ker sta plačana od nas, davkoplačevalcev.

Kljub njihovim razlagam, še vedno ne razumem. Šlo je za seks. A sem kaj zamudila in je to po novem kaznivo dejanje, zločin? Ali pa sem res tako moralno opročena, da me to niti malo ne moti, kaj šele, da bi se mi zdelo omembe in škandala vredno, kaj šele moraliziranja?

Česta sta sploh kriva? Tega, da ju je nekdo posnel? Pa saj sploh ni point o (ne)krivdi. Še vedno se gre za to, da je večina ljudi pri nas tako svetih, da je za njih seks zločin. Čudno, da pri nas ne prihaja do množičnega kamenjanja, ko pa so očitno vsi tako brez grehov.

Ampak zdaj je vrag odnesel vso šalo, ni? Zdaj je kruta šala terjala življenje. Upam, da ga je bila vredna. Da so se vsi ti kvazi moralneži lahko dovolj naslajali in doživeli svoj vrhunec, da so novinarji imeli svojih mokrih pet minut.Zdaj se bo začelo posipavanje s pepelom, zdaj se bo dogajal medijski mrk. Ni tako luštno, ko je snop svetlobe pozornosti uperjen na tebe, he? Zdaj bodo "izgovori" in pametovanja, češ, kaka šibka duša, ki ne zna prevzet odgovornosti in kak greh je samomor. Zelo malo jih bo verjetno sposobnih stopit iz svoje cone komforta in rečt- hudiča, žal mi je. Žal mi je, da je seks dveh postal taka novica in kasneje še preveliko breme za vpletene. In zdaj se bom iz tega nekaj naučil/a- obtoževanja in sodbe ne pomagajo. Zmožnost razumevanja in tudi odpuščanja, pa. Čeprav moj preprosti um še zmeraj ne dojame, kaj bi se tema dvema sploh moralo odpustit.

Tukaj pri nas, na tej prelepi, prečudoviti, tako jebeno idilični sončni strani Alp je seks torej smrtno nevaren..  Medtem pa še dalje nobenega nič ne moti, ko pride do nasilja, ko pride do zlorabe otrok, ko prihaja do javne kraje in izkoriščanja,... Ne, ne, vidite, to je vse okej, samo boh-ne-daj, da dva odrasla sporazumno seksata.

Študent naj bo

Preberem tale naslov Propad študentskega dela in študij le za bogate, pa že mislim, okej, okej, vse kul, ne bomo se zdaj okoli tega jezili, m'kay? Študij je že za mano, miselnost v SLO itak že (pre)dobro poznam, torej keep it cool. Sam ne gre, no. Ker res ne morem prenašat tega, da je v SLO tako jebeno (pardon my french) samoumevno, da je študent na prvem mestu delavec. To itak da je- ker smo vsi- vsi nekaj delamo, počnemo, samo hočem povedat, da je prvo delo študenta- študij, ne pa nepoznavanje ponudbe v restavraciji in prelaganje oblačil v eni od verig modnih "gigantov".

Naveličana pa sem zato, ker mi je dolgčas, da se z nobenim oz. bolje rečeno- redko katerim- od teh "študentskih primerkov" lahko pogovarjam kaj drugega, kot pa- kje je kakšen hudastičen žur (okej, to mi je še razumljivo, čeprav sem že mimo svojih študentskih let), najbolj pa tega, da se vse vrti okoli pogovora oseb in dogajanja v raznih uhinjskih štalah. Yawn. Če hočeš kako "globljo" debato, naletiš na grozen odziv- takšen, da ga sploh ni, razen zavijanja z očmi, zehanja ali tistega otopelega-praznega, češ, kaj? Ne vem, kateri je hujši.

Ampak, ali ni študij namenjen (tudi ali predvsem) temu? Da pomaga pri razvoju (ostrega) kritičnega razmišljanja, samospoznovanja (ne preko selfijev in šlatanja), da da širino in nova znanja, nove poglede, razumevanja in dojemanja... Dobro, pri nas pač imamo tak sistem, da večina študijev, vsaj po moji izkušnji, tega ne ponuja v ravno največji meri. Večina zdolgočasenih in/ali zakompleksanih profesorjev se postavi pred študente, si naštima slide in bere z njih. Takšna štafeta znanja seveda ni najbolj stimulativna, so pa seveda izjeme, ko bi jih le bilo več.

Sprašujem pa se, če ljudje tega res ne pogrešajo, če jim je res tak vseeno za predavanja, ki so za en drek, za znanje, ki ga (ne) dobijo,... ja, grebejo se za 10ke in hodijo višat 9ke, kot da bi ta numerična vrednost bila edino kaj šteje, pri tem pa jim je čisto vseeno, kako uporabno je njihovo dejansko znanje. Bodo znali o tem razmislit, idejo razvit, o njej podvomit, jo obrnit okoli in pogledat z druge plati,... Zdaj verjetno zvenim kot ena zagrnjena stara baba, ki se ima za hudo pametno in neko težko (kvazi) intelktualko. Daleč od tega, pogrešam pa tisto nekaj več, kar naj bi študenti (do)prinesli družbi. Pri nas je pa študij kot nekaj, kar se dela zato, da pač mine čas, hkrati pa lahko še zaslužiš.

In če bo ukinitev študentskega dela uspela to spucat in nardit čistko- potem bi z odpravo le-tega že včeraj bili prepozni. Kar itak smo. Čeprav seveda njegova odprava tega ne bo uredila, ker je problem še nekje drugje in se ne bo dal tako lepo odpravit..
Sicer pa močno dvomim, da se bo tudi študentsko delo dalo "lepo" odpravit. Mogoče se še zdaj najde kaka jajčna luščina na parlamentu... Ampak roko na srce- študentsko delo, kot ga poznamo pri nas je huda anomalija, do katere v razumni in odgovorni družbi itak ne bi prišlo.

Mrki dnevi

Tako po razpoloženju kot po vremenu. Ali drugače- vreme povsem ustreza razpoloženju. Ali pa celo obratno.
Pride pač kaki taki dan, ko imaš vsega vrh glave in čeprav ti- generalno gledano- nič ne fali in se še vedno tu, kolikor tolikor zdrav in ok, so pač ene drobne stvari (morda niti ne tako drobne), ki ti začnejo parati živce...tako zelo počasi. Slaba novička tu, slaba novička tam, pa imaš mrki dan. Torej, en negativni odgovor z ene strani, negativni z druge, pa s tretje, in nasploh vse skupaj. Ko recimo stvari nekako stojijo in ni nobenega pravega dogajanja, so te slabe, čeprav povsem pričakovane novičke, kot kakšni spočetka nežni stresljaji, ki pa ti sčasoma začnejo pošteno presedati.Tako imam trenutno vsega vrh glave in tisto "pusti-me-da-se-mulim-in-smilim-sama-sebi-ne-me-gledat-ne-se-me-dotikat-ne-govorit-z-mano-če-hočeš-živet" fazo. Pač, človek se enkrat naveliča, čeprav že zdaj vem, da je to samo prehodna, verjetno še  5-minutna faza ne. Hej, najpomembneje je predvsem to, da ima dno to dobro lastnost, da lahko iz njega greš praviloma samo v eno smer- gor.

vir

Braingasm

Ja, vem da naj bi bil ta blog namenjen predvsem kuhi, ampaaak hej, konec koncev je še to vedno Weirdo Wonderland in to samo moj, tako da si lahko privoščim random čvekov in nakladanj toliko, kolikor si jih želim. In tole je še ena od tistih stvari, ki morajo iz sistema. Namreč ponedeljkova oddaja Studia City, ki je bila prava naslada za možgane. Oddaja z vsebino, ki daje tisto (edino) drobno lučko upanja, da bo mogoče, mogoče kdaj iz te zmešane kure še kdaj kaj, bolj pa daje vedeti, da imamo navkljub nadbednemu stanju vsaj še nekaj res pravih intelektualcev, ki ne rabijo gobezdat ali pa uporabljat velikih besed, da bi izpadli pametni. Točno vedo, da so in da se to vidi. In poslušat njih, je čisti užitek. Braingasm, orgazem za možgane in male sive celice.
Pa kaj bi preveč bluzla'. Tule je posnetek oddaje, sama pa bom samo malo izpostavila meni najljubše citate in nekatere tudi pokomentirala. :) Da pač zabluzim malo. :D

Miha Mazzini: Edini slovenski aktivni junak je bil Kekec in je postal žaljivka. Aktivnost je pri nas žaljivka.

Dr. Aleš Gabrič: Ljudi, ki so bili aktivni, bi se najraje odpovedali.

Še ena žalostna resnica. Ker pri nas je tako- lepo je biti aktiven na forumu, in še dobro za internet & vso to moderno "kramo", da niti iz kavča ni več treba. Najlepši dokaz tega je referendum o družinskem zakoniku. Mater, če bi morala sodit po Facebooku, bi rekla, da je ta narod najbolj liberalen in odprt. Samo žal toliko glup, da je pozabil, da se je vsej tehnologiji navkljub, še vedno potrebno sprehoditi do volišča in svojo voljo izraziti tam.

Dr. Aleš Gabrič: Aktivnih upornikov bo pri Slovencev čedalje manj, saj se nam beg možganov začenja. Ostaja nam pasivna množica, ki tiho protestira pri sebi.

Lahko samo prikimam. Sama sem pač na bregu s tistimi, ki ne samo da resno premišljujejo o odhodu, pač pa tudi že delajo v tej smeri. Žal mi je samo, da nimam viška €€, ker bi spakirala kufre takoj, zdaj pa še iščem neko delo, kakršnokoli, da si čim prej zaslužim za pot. Saj se ne pritožujem in ne jamram, da mi slabo gre, daleč od tega, ker vem, da mi je boljše kot pa marsikomu- vsaj sita hodim spat. Samo se zjutraj vseeno zbudim sitna, predvsem zaradi sranja v tej kuri. Po naravi sem bolj ali manj optimist in na življenje gledam kot na veliko pustolovščino, če želite. Uživam v majhnih stvareh in ne rabim milijonov in ne vem kakih materialnih dobrin, da bi bila srečna, rabim pa red in urejenost, da lahko funkcioniram. In to ne samo zato, ker bi bila tu mač monkovska, pač pa ker sem mnenja, da sta tako kot urejenost nujno potrebna za dobrobit vseh državljanov. Tu pa imamo kaj? Podn in kaos. Vse je odvisno od tega, koga poznaš in kako se pišeš. Manj ko si moralen, bolj te bodo trepljali po hrbtu, manj svojega jaza in hrbtenice imaš, bolj te bodo kovali v zvezde. Več kot pokradeš, večji frajer si. Bolj kot goljufaš, večji car si. Bolj kot lažeš, bolj ti "verjamejo", bolj kot nakladaš, raje te poslušajo. Podn in kaos pri nas krasno laufata in ker nič ne zgleda, da se nameravata skregat in/ali upokojit in ker nisem tip, ki bi življenje hotel preživet v tihem protestu sam pri sebi, bom pač odšla. Nekam kjer je že red, nekam, kjer so stvari že urejene in kjer ljudje to spoštujejo- tako politiki kot tisti, ki jih volijo.

Miha Mazzini: Na prvi pogled je čudno, zakaj Slovenci še nismo na ulicah, saj smo po temperamentu zelo agresivni. Toda ni dobro biti agresiven na gospodarja, zato smo agresivni proti sebi.

Miha Mazzini: Jamranje je varnostni mehanizem pri narodu, ki je bil stalno pod oblastjo.

Prvič sem za "teorijo", da je stanje v SLO takšno kot pač je, na predavanju ene, za moje pojme, najbolj pametnih žensk, dr. Vesne V. Godine, ki je takrat omenila, da je pri nas taka apatičnost in pasivnost zato, ker je Slovenec vedno imel gospodarja, nekoga nad & za sabo, ki je zanj poskrbel. In takrat se mi je prvič vse poklopilo in tisti zadnji košček sestavljanke, ko sem se spraševala, a je kaj narobe z mano ali mojimi sodržavljani, je končno našel svojo mesto in dal odgovor. Nope, sama sem čisto ok-bolj ali manj, no, so pa drugi podlegli temu sindromu in ga pridno vlačijo s sabo ter prenašajo na nove generacije, kot da bi šlo za kake najbolj dobičkonosne obveznice. Samo na kratko par primerov- našemu sodržavljanu nekaj uspe. In pol se prvo vsi, z zadržanim ponosom in cmokom v grlu, čudijo in previdno tapkajo po prsih, češ glej, uspelo mu je, pa je Slovenec. Aja, no shit, a res? A zato, ker je iz te kure in ker mu je uspelo, bi pa morali bit presenečni, ali kaj? Pa kaj ima res še kdo drug občutek, da smo se vsi mi, na tej strani Alp, rodili s polovico možganov? No, to je seveda samo prvi refleks. Potem izbruhne tisto ta pravo, tako domače in zato tudi varno slovensko "čustvo"- zavist. U know- favšija. Če bi ta začela v kuri goret, bi verjetno tisti tam doli v peklu, zaklenil vrata in razglasil stečaj. Zdaj sem malo zabluzila in zašla- ampak dejansko je tako, slovenski človek je vedno imel nekoga, ki je zanj "poskrbel", pri tem pa ni važno, da se je moral za to odrečt svojemu jazu in da je v zameno dobil zgolj drobitnice. Očitno so tudi te boljše, kot pa obdržat pokončno držo in izrazit sebe. In gosta v oddaji, sta tej "teoriji" samo pritrdila in jo potrdila. Večina Slovencev je dejansko resnično zelo agresivna naprem sebi, najboljši primer, ki mi trenutno pride na misel je recimo konzumiranje vseh teh hektolitrov (poceni) alkohola. Ne, ni frajersko, je pa uničevalsko. In ja, to jamranje. Oh. Moj. Ne-vem-kdo. Z mojo ščitnico, ki me pušča na cedilu, premorem več energije in manj jamranja, kot pa "povprečen nekdo", ki ima to srečo, da ima sorazmerno dobro in ugodno službo ter redno plačo, ampak GASP, v zameno mora delati celih 8 ur. Nesramnost pa taka, kajne? Šele potem lahko zapre predal. Daj nehaj, a bi nekdo že obvestil kakega varuha za človekove pravice, lepo prosim?! Ali pa delovno inšpekcijo, sploh ker je danes moral po pisarni narediti tri korake več kot običajno. Da ne omenim, da se moja genracija že zdaj boji, da bo morala dlje delat in da jim bo zmanjkalo časa za penzionarski vrtiček in čuvanje vnukov. Kompas "čudnosti" mi je ponovno zatajalil in tako ne vem, ali sem ta čudna jaz ali pa morda tile s filozofijo- čim manj delat v službi, čim več jamrat in čim prej v penzijo, da bomo lahko zalivali rož'ce po ves dan?

Miha Mazzini: Ko dva Slovenca prideta skupaj, takoj začneta razmišljat, kako bosta nategnila državo, saj je bila vedno od nekoga drugega. Ne dojameta pa, da nategujeta drug drugega.

Drži, a ne? Vsi bi delali na črno, šli v penzijo, še preden prav podpišejo pogodbo za nedoločen čas in vsak ima ogromno za povedat čez vse in o vsem, pa čeprav v bistvu nimajo pravega pojma o ničemer. Ljudje se premalo zavedajo, da je država odraz njenih državljanov. Žal lažnivi in tatinski politiki z obeh polov, niso najboljši zgled, ampak hej, saj so tudi oni zgolj državljani. Samo da so malo višje pri koritu. Še en začaran krog?

Zdaj sem se nalajala in izpovedala, pa nabluzl'a. Mi je lažje? Mogoče malo? Ima kak point? Ja ali ne, saj je vseeno. Sem over & out in grem raje kar spat. :D In pa obljubim, da se bom potrudila imet čim manj takih izbruhov, ta blog bi naj vendar bil namenjen (zdravi) (pre)hrani & mogoče še kaki ščitnici kdaj pa kdaj, ne pa političnemu kvazi modrovanju. Samo ko te obsede selitev, pač moraš bluzit. Vsaj jaz, očitno. :)

vir

On the run

Prejšnji teden, natančneje v četrtek, sem obiskala eno zanimivo predavanje na temo življenja v tujini. Jap, priznam- sem ena tistih, ki jih je tujina vedno blazno mikala. Zadnje čase, zaradi vsega, kar se v tej kuri dogaja, še toliko bolj.

O samih organizatorjih ni kaj za rečt- bilo je korektno, strnjeno, dobila sem okvirno predstavo in fin občutek, da sem po dolgem času 10 € porabila za nekaj dobrega. Nikakor nikomur ne perejo možganov niti ne obljubljajo nebes, pač pa predvsem realno predstavijo, kakšne so kaj možnosti.
No, mene itak niso rabili kaj posebej prepričevat, saj sem že (bila) odločena, da grem, pojavlja se samo vprašanje- kam? :D

Kaj je na tujini tako mamljivega? Odkrito povedano nimam konkretnega odgovora, to je pač, v mojem primeru, tisto nekaj tu notri (patetično, a ne?), kar te preprosto pika in draži, česar ne moreš preslišat in utišat, zato pač vdihneš in se predaš toku.

Vleče me na dve, mislim da povsem različni, destinaciji- odkrivat popolnoma neznano in rahlo skrivnostno, "tiho" Novo Zelandijo ali pa od nekdaj mamljivo, vabljivo in tolažeče domačo Kanado. Hja, če si pri sebi še enkrat preberem pridevniške opise, potem mislim, da sem si že odgovorila, kaj?
V vsakem primeru, bom to (dokončno) odločitev še parkrat prespala. Sicer načeloma mislim, da sem že odločena in tudi prepričana, da delam prav- za neke dolgoročne plane, o razlogih katerih ne bi zdaj trenutno.

Je pa še nekaj drugega, mimo česar ne morem. Mislim, da prav vsak od nas državljanov te kure občuti, kaj se trenutno dogaja. Ta apatija, brezvolja, naveličanost, ki vladajo med ljudmi...slabi obeti za prihodnost, vse skupaj v glavnem pač, mi daje samo še (en) razlog več, da razmišljam, da bi kakšno enoletno vizo zamenjala za, um, kaj pa vem, kakšno morebitno državljanstvo? Dejstvo je, da je to, kar se dogaja tej državi z vsemi temi odhodi, čisti beg možganov. Ta se danes ne pozna, verjetno se ji tudi jutri ne bo, na dolgi rok- pa oh ja, še kako! Pa naj si naši vrli politiki še tako mažejo oči in dajejo to na totalni ignor. To, da ljudje odhajaj(/m)o s trebuhom za kruhom (ali kokosovim jogurtom, haha), bi jih vsekakor moralo bolj skrbeti.

Ker recimo, da nas je na tem predavanju bilo 40 (ne vem, nisem štela, ampak kar tako na pamet) in da (nas) gre vsaj polovica. In da je tako na vsakem predavanju/predstavitvi tako + še vsi ostali, ki gredo popolnoma individualno- številke se kopičijo. Samovšečno ali ne, verjamite, da tam nismo bili kaki otopeli, oprostite izrazu, bebci, ki bi jih zadovoljilo zgolj to, da so doma pravi čas, da ujamejo začetek popoldanskega maratona telenovel in jim vrhunec dneva predstavljajo nominacije za izločitve v kakem reality showu. Vsakemu svoje, sicer, samo naj si ne domišljajo, da nas lahko res vse žejne preko vode peljejo.

Iz svoje izkušnje- iščem službo ko' kreten. Sem tu, sem mlada, pripravljena delat, polna idej, zagona, elana in svežine... pa nič. Še odgovorov ne. Tudi prav, se ne vdam kar tako, gremo dalje, pozitiva velja. Samo včasih me vseeno zvije in me spravi v obup. In tega imam nekako dovolj. Pa daleč od tega, da trdim, da mi bo nekje drugje vse z rožicami poslano. Niti nimam kakih zbalzenih predstav o tem, da bi me tam pričakali z rdečo preprogo in mi vse prinesli na pladnju. Malo morgen. Vem, da bo težko, vem, da bom pogrešala tisto nekaj, kar je človeku pač domače, ampak hej- če mi bo dana možnost,...potem jo bom dodobra izkoristla. In preživela bom vse, tudi "popadke" domotožja. :) Taka pač sem- trpežna. :D

Svojega (načrtovanega) odhoda nikakor ne smatram kot beg možganov, ker se niti nimam za kake extra možgane. :D Niti nanj ne gledam kot na izdajo naroda, kot mi marsikdo rad spodnese (lepo vas prosim, a bi že enkrat lahko prerastli te vrste igric, no!). Nanj gledam kot na nov izziv, novo izkušnjo in na novo veselje in iskanje (nečesa pač). Se že veselim. =)

vir

vir

vir

Zdaj je pa res oktober!

Mater, je danes en tečen dan! Tole, sori izrazu, usrano vreme mi sicer po svoje celo ustreza, saj paše k mojemu razpoloženju in ga dobro povzame- mračno, mrko, lenobno, monotono,... Zgleda, da je jesen končno prišla- tista ne tako lepa jesen, ki pomeni mrzla,vlažna/mokra jutra, polna megle in ledenega vetra, ki te premrazi do kosti. Tudi prav, glede na višek energije, ki ga danes (ne) premorem mi je čisto fajn, da ni kakega sončka, ki bi me vabil ven. Je po svoje tako brrr vreme kar prijetno, ker predstavlja dober izgovor, zakaj se nikakor ne morem ločit od kavča, debelih nogavic in po cimetu dišečega čaja. Majhni užitki. :) Do sedaj so se ti še vedno izkazali za najbolj hvaležne in sigurne. Hkrati pa to vreme kar kliče po, hm, comfort food, tako da komaj čakam, da pridem domov, se otresem bremen ali vsaj poskušam (ni najlažje, če ti je kao dom eno od bremen, ampak jbg, ne) in pustim brbončicam, da povejo, ali se jim bolj lušta kako pecivo iz jabolk, polno cimeta ali pa morda kaj od buč. Pustim se presenit. =) Jutri pa pogledat na sejem Narava in zdravje, da vidim, kaj novega in kaj dobrega ponujajo. Se ne bi branila kake presne tortice,... saj pravim- mali užitki. :)

BTW, r.t. stands for random talks :P

vir

jaz bi isto tak spalaaa :) vir