22. jun. 2016

Jezni blog

Ali zakaj včasih sovražim ves svet.

Vem, da bi morale take stvari in izjave vrečt čez ramo in jih ignorirat, se zavedat, da jih lahko izrazi samo nekdo, ki je sam brez vsebine in da bi jih morala bit že navajena, saj navsezadnje kot "s-skrbjo-za-okolje-obsedena-veganka" slišim marsikaj.

Pa vendar ne morem in tole sedaj vpišem pod hudim vtisom, polna jeze in nakurjenosti, ker je nekdo ravno izustil, kako so živali brez vsebine, da nimajo duše, da so povsem prazne, da smo jih začeli poveličevat zaradi filmov. Jap, še enkrat več je vsega kriv Hollywood.

Najverjetneje je tudi on kriv, da so mačke v starem Egiptu častili in da so stari Grki pisali basni. Ker saj veste, scenarij in posebni učinki iz mesta angelov so itak krivi in odgovorni za vse na tem svetu. Verjetno so krivi tudi za nevzgojene otroke in ljudi, ki varajo. Da ne omenjam tudi za tiste, ki ubijajo.

Ampak veste kaj? Tudi vsi tisti, ki jeste meso, ubijate. Mogoče res ne s kakim spektakularnim strelskim pohodom ali premišljenim, hladnokrvnim umorom, pač pa plačate nekomu, da za vas opravi "umazano" delo. Pa to ni  ta poanta, vsaj ne tega bloga in bom končala s tem, preden mi nekdo spet spodnese, kako sem vsa pravičniška v obtoževanju.

Poanta tega je, da je meni prav smešno, kako ljudi še vedno vidijo živali. Kot brezpredmetno stvar, kot da ne diha, kot da ne čuti, kot da ne zaznava, kot da ne občuti, kot da ne razmišlja, kot da nima srca, kot da nima oči...

A veste, kako vedno rečejo- življenje je življenje. Pa temu vseeno ni tako, ha? Ker pasje življenje je vredno več kot tisto od pujska, nad vsem pa seveda kraljuje človeško. Ha! Kako gre to skupaj z "življenje je življenje", mi ne bo nikoli jasno.

Priznam, da me jezi marsikaj. Od tega, da ljudje ne znajo razmišljat, da vsi težijo samo k lepim stvarem, samo, da je vse ugodno in udobno, da jim je ja lepo, pa ko jebe ostale. Naj bodo ljudje ali živali, ni važno, dokler je lepo njim. Pa pika.

Vsi vso "srečo" stavijo samo na stvari, na materialnost, imeti več, boljše, lepše, novejše, saj vseeno če ne rabiš, važno, da imaš. In ja, dlje kot sem veganka, bolj sovražim svet in vsaki dan moram delat na tem, da ne postanem zagrenjena pizda, ki resnično sodi samo še na krošnjo drevesa v nekem pragozdu.

No, ja. Taki ekstremist (še) nisem- samo srce me boli, ko vidim, kako nepripravljeni so ljudje prisluhniti in prevzeti del svoje odgovornosti. Nihče ne zahteva, da muliš travo, spiš na slami in s sabo vlačiš staro Reglo. Samo- v trgovini ne rabiš vzet vseh plastičnih vrečk, ne rabiš pojest vseh raztelešenih živali in njihovih izločkov in ne rabiš bit značajsko govno, ki daje sebe na piedestal.

Ker to samo tebe naredi povsem brezdušnega in brez vsebine in samo zato, ker kao znaš govorit in ker kao imaš razum, to še ne pomeni, da si nad vsem. Da si car, da si hudo pameten in več vreden. Ma, kaki. Na koncu itak vsi umremo. In kaj potem? Gniješ v zemlji ali pa ta tvoj pepel čemi v enem piskru. No, lahko si tudi diamant ali pa učni material za nove generacije zdravnikov.

Na koncu sploh ni važno, ali pač? Ni te več, ostane pa to, kar si počel. Vsaka plastična vrečka, ki so jo zavrgel, ostane nekje in zelo verjetno pokonča želvo (sicer pa vseeno, saj je samo žival, ne?), vse ribe, ki jih poješ, ropajo oceane, kar ti ni važno, ker si verjetno prešprical geografijo&biologijo, to, da za tvoje prepolne omare delajo otroci in da je tvoja fancy čokolada&co polna stvari, za katere umirajo tudi ljudje, ti ni važno, ker daleč od oči, daleč od srca, ne?

In tu se jaz razlikujem od večine. Nočem živet v tem kalupu, s prevezo na očeh, čeprav včasih zaradi tega izpadem kot zatežen hipi. Pa kaj! Se ne pretvarjam, da sem najboljša, niti da sem popolna. Se pa trudim po svojih najboljših močeh povzročat čim manj škode in trpljenja. Kjer se le da.

In upam, da bo za mano ostala kaka drobna in dobra sled. Predvsem dobra. Trdno verjamem, da živali imajo vsebino, da so srčne in da imajo duše- čeprav je to, ali ta obstaja ali ne, stvar osebnega prepričanja, najbrž.

Želim si le, da bi ljudje stopili iz svoje cone ugodja, da bi prevzeli odgovornost zase. Če pa že ne zase, pa vsaj za svoje otroke in njihove potomce, ki so jim vedno tako sveti..

Zdaj sem over&out. Malo lažje pa mi je le. ;)

vir

Ni komentarjev:

Objavite komentar