Argh, nerada jamram in se pritožujem, ampak trenutno imam vsega dovolj in upam, da tole ne bo izpadlo kot eno bedasto in bedno jokcanje, ker ni, samo to moram spravit ven iz sistema. Enostavno moram, tako da ja...I'm sorry for all the whining and bitching...not. Naj bo to hkrati tudi eno kao odprto pismo vsem ''mojim'' zdravnikom, ker sori, samo imam vas poln kufer. Vas in tega, kako me obravnavate, pa sistema samega pa...ja, v glavnem vsega. Poleg tega me daje še hud kiwi blues, to kislo vreme pa samo še pripomore k temu, da sem danes extra tečka.:)
Kje začet torej? To, da se zaradi zdravja vračam predčasno domov, sem itak že povedala. Se zaradi tega počutim bedasto? Mogoče sem se na začetku, zdaj pa več ne, počutim pa se naveličano, ker sem praktično od prihoda nazaj ponovno vržena v nikoli razumljen in logičen sistem slovenskega zdravstva. Dragi moji/naši zdravniki...nisem ping pong žogica, m'kay. Ne se me tak podajat. Nisem hipohonder, ne iščem in ne hlepim po pozornosti niti po ljubezni ali karkoli pač že mislite, da manjka tistemu, ki veliko skače okrog vas in ima občutek, da mu vse fali. Meni dejansko nekaj fali. Saj tud meni osebno ni najljubše, ker vas toliko morim, samo jbg, baje ste zato tam. Baje ste vzeli celo neko težko zaprisego. Sori, samo večini ni videt. Lahko imate tako naluknjane možgane kot jaz zadnje čase (živela možganska megla) in bi jo morali obnovit vsako leto ali pa že prvič vzet bolj resno (zaprisego, pa paciente tudi, seveda).
Ne me odpravit s skomigom in nestrpnostjo. Tudi jaz bi raje čas preživela nekje na kavici oz. čaju, no. Pravzaprav bi se v tem trenutku raje še potepala po NZ in delala, karkokoli pač že bi. Ampak tako pač je, nekaj mi fali, ja, vem, da sem mlada, ne rabite se tak čudit ob mojem letniku, lejte, tudi mladi lahko zbolimo. Pa ja, majkemi, da si ne zmišljujem, no. Verjamite, da je tudi meni noro naštevat vse te simpotome, ki jih je zdaj že toliko, da si jih moram celo zapisat. Pa ne zgolj zaradi možganske megle. Pa tudi pretiravam ne. Vsi mi rečejo, da dobro zgledam (ne samo zdravniki, ampak tako je vsesplošno mnenje, očitno). Ok, super. Hvala. Ko me kdo vpraša, kako se počutim, bo itak dobil samo en odgovor- v redu/fajn, hvala, pa ti? Kaj pa naj rečem? Um, živčno in tako slabotno, da komaj stojim in sledim pogovoru, z glavobolom, kot da mi nekdo razbija in tolče po možganih,... am, mislim da ne. Kdo pa bi si želel to slišat. Jaz že ne, pa mi ni problem govorit o tem, da pač zdravje ni A OK, pač pa mi gre na živce, ker imam občutek, da izpadem kot ena pozornosti potrebna žali baba. Kar pa nisem. For fuck's sake, še 30ke nisem zabila, pa imam daljši spisek bolezni, kot nekdo, ki ga naravno pobere pri 30x3. Vse jemljem precej stoično, flegmatično, s humorjem-vsaj poskušam, pa seveda ni vedno najlažje. Malo me tudi skrbi, še bolj me skrbi, kake skrbi s tem povzročim drugim, tistim najbližjim, to me osebno najbolj ubija.
Itak se nima smisla tolčt po glavi in objokavat, ker zdaj pač je, kar je in zažalit se, a-a, so not my style! Bi pa izredno rada vedela, kaj je to trenutno, zakaj tako katastrofalno počutje, pa čeprav baje zgledam kot en žareč sonček (spet, hvala, ampak mogoče nekdo vseeno rabi tudi optika?). Ker si očitno v našem zdravstvu sodelovanja in celostnega obravnavanja ne znajo predstavljat, se me podajajo kot ping pong žogico. Čisto konkretno- pridem do endokrinologa, ker imam veliko simptomov, ki so vezani na hormone, pa mi reče, da to zelo verjetno niso hormoni, ko pa pridem do specialistov, kamor me privedejo posamezni simptomi, pa mi rečejo, uf, to bojo pa ziher hormoni. Um, okay, jaz nisem noben ekspert, saj vem, samo c'mon, nekaj mora bit. O čakalnih dobah, odnosu nekaterih in podobnem, niti ne bi...
Priznam, da veliko preberem. Verjetno zelo preveč, ampak ne zato, da bi potem prišla z novim in seveda pomanjkljivim znanjem in poskušala bit bolj doktorska od doktorja, pač pa zato, ker me zanima, ker bi rada prišla enim stvarem do dna. Samo da sem zdaj pregorela, natančneje par dni nazaj, od vsega tega branja pa slabega počutja pa vsega, tak da sem zdaj na točki, ko se mi za vse čisto enostavno in sladko jebe. Točno tak. Že prej se mi je šlo predvsem za to, da nekaj najdejo in začnejo zdravit ali karkoli že pač, zdaj pa sploh, čisto vseeno mi je, kaj najdejo, samo da bi me že lepo prosim, nekdo končno vzel resno!
In tule se bo moje jamranje danes končalo. Pravzaprav pa niti ne, ker želim zaključit bolj pozitivino. Jap, naše zdravstvo lahko kritizirajo oz. kritiziramo koliko hočejo/mo, sama lahko potrdim, da je sistem ne samo gnil, ampak da je že zgnil, da so eni zdravniki totalni kreteni, ampak hej, so tudi samo ljudje in med ljudmi je žal kar nekaj kretenov. Tudi v zdravniških vrstah. Kljub vsemu pa moje izkušnje potrujejo, da jih je na srečo še več čistih srčkov. Sori za tale pocukran izraz, ampak res so srčki in sončki. Ker so srčni in super prijazni, recimo en tak primer je UKC MB. Sicer imam od tam tudi najslabšo izkušnjo, ampak nad njo prevagajo vsi ostali, ki kljub temu, da delajo v takšnem nesistemu (lepo vas prosim, postavite se malo v njihovo kožo-oni so tam dejansko vsak dan, tam delajo), ohranjajo tisto pristno človečnost in toplino, ki je tako prepotrebna na svetu samem, še posebej pa, ko ti nekaj kao fali. In takšnim gre iskrena hvala.
Kje začet torej? To, da se zaradi zdravja vračam predčasno domov, sem itak že povedala. Se zaradi tega počutim bedasto? Mogoče sem se na začetku, zdaj pa več ne, počutim pa se naveličano, ker sem praktično od prihoda nazaj ponovno vržena v nikoli razumljen in logičen sistem slovenskega zdravstva. Dragi moji/naši zdravniki...nisem ping pong žogica, m'kay. Ne se me tak podajat. Nisem hipohonder, ne iščem in ne hlepim po pozornosti niti po ljubezni ali karkoli pač že mislite, da manjka tistemu, ki veliko skače okrog vas in ima občutek, da mu vse fali. Meni dejansko nekaj fali. Saj tud meni osebno ni najljubše, ker vas toliko morim, samo jbg, baje ste zato tam. Baje ste vzeli celo neko težko zaprisego. Sori, samo večini ni videt. Lahko imate tako naluknjane možgane kot jaz zadnje čase (živela možganska megla) in bi jo morali obnovit vsako leto ali pa že prvič vzet bolj resno (zaprisego, pa paciente tudi, seveda).
Ne me odpravit s skomigom in nestrpnostjo. Tudi jaz bi raje čas preživela nekje na kavici oz. čaju, no. Pravzaprav bi se v tem trenutku raje še potepala po NZ in delala, karkokoli pač že bi. Ampak tako pač je, nekaj mi fali, ja, vem, da sem mlada, ne rabite se tak čudit ob mojem letniku, lejte, tudi mladi lahko zbolimo. Pa ja, majkemi, da si ne zmišljujem, no. Verjamite, da je tudi meni noro naštevat vse te simpotome, ki jih je zdaj že toliko, da si jih moram celo zapisat. Pa ne zgolj zaradi možganske megle. Pa tudi pretiravam ne. Vsi mi rečejo, da dobro zgledam (ne samo zdravniki, ampak tako je vsesplošno mnenje, očitno). Ok, super. Hvala. Ko me kdo vpraša, kako se počutim, bo itak dobil samo en odgovor- v redu/fajn, hvala, pa ti? Kaj pa naj rečem? Um, živčno in tako slabotno, da komaj stojim in sledim pogovoru, z glavobolom, kot da mi nekdo razbija in tolče po možganih,... am, mislim da ne. Kdo pa bi si želel to slišat. Jaz že ne, pa mi ni problem govorit o tem, da pač zdravje ni A OK, pač pa mi gre na živce, ker imam občutek, da izpadem kot ena pozornosti potrebna žali baba. Kar pa nisem. For fuck's sake, še 30ke nisem zabila, pa imam daljši spisek bolezni, kot nekdo, ki ga naravno pobere pri 30x3. Vse jemljem precej stoično, flegmatično, s humorjem-vsaj poskušam, pa seveda ni vedno najlažje. Malo me tudi skrbi, še bolj me skrbi, kake skrbi s tem povzročim drugim, tistim najbližjim, to me osebno najbolj ubija.
Itak se nima smisla tolčt po glavi in objokavat, ker zdaj pač je, kar je in zažalit se, a-a, so not my style! Bi pa izredno rada vedela, kaj je to trenutno, zakaj tako katastrofalno počutje, pa čeprav baje zgledam kot en žareč sonček (spet, hvala, ampak mogoče nekdo vseeno rabi tudi optika?). Ker si očitno v našem zdravstvu sodelovanja in celostnega obravnavanja ne znajo predstavljat, se me podajajo kot ping pong žogico. Čisto konkretno- pridem do endokrinologa, ker imam veliko simptomov, ki so vezani na hormone, pa mi reče, da to zelo verjetno niso hormoni, ko pa pridem do specialistov, kamor me privedejo posamezni simptomi, pa mi rečejo, uf, to bojo pa ziher hormoni. Um, okay, jaz nisem noben ekspert, saj vem, samo c'mon, nekaj mora bit. O čakalnih dobah, odnosu nekaterih in podobnem, niti ne bi...
Priznam, da veliko preberem. Verjetno zelo preveč, ampak ne zato, da bi potem prišla z novim in seveda pomanjkljivim znanjem in poskušala bit bolj doktorska od doktorja, pač pa zato, ker me zanima, ker bi rada prišla enim stvarem do dna. Samo da sem zdaj pregorela, natančneje par dni nazaj, od vsega tega branja pa slabega počutja pa vsega, tak da sem zdaj na točki, ko se mi za vse čisto enostavno in sladko jebe. Točno tak. Že prej se mi je šlo predvsem za to, da nekaj najdejo in začnejo zdravit ali karkoli že pač, zdaj pa sploh, čisto vseeno mi je, kaj najdejo, samo da bi me že lepo prosim, nekdo končno vzel resno!
In tule se bo moje jamranje danes končalo. Pravzaprav pa niti ne, ker želim zaključit bolj pozitivino. Jap, naše zdravstvo lahko kritizirajo oz. kritiziramo koliko hočejo/mo, sama lahko potrdim, da je sistem ne samo gnil, ampak da je že zgnil, da so eni zdravniki totalni kreteni, ampak hej, so tudi samo ljudje in med ljudmi je žal kar nekaj kretenov. Tudi v zdravniških vrstah. Kljub vsemu pa moje izkušnje potrujejo, da jih je na srečo še več čistih srčkov. Sori za tale pocukran izraz, ampak res so srčki in sončki. Ker so srčni in super prijazni, recimo en tak primer je UKC MB. Sicer imam od tam tudi najslabšo izkušnjo, ampak nad njo prevagajo vsi ostali, ki kljub temu, da delajo v takšnem nesistemu (lepo vas prosim, postavite se malo v njihovo kožo-oni so tam dejansko vsak dan, tam delajo), ohranjajo tisto pristno človečnost in toplino, ki je tako prepotrebna na svetu samem, še posebej pa, ko ti nekaj kao fali. In takšnim gre iskrena hvala.
 |
| to je to. |
 |
| čisto neumesna, ker nima veze z veganstvom, ampak hkrati ima. veganka sem res postala predvsem zaradi zdravja=prebave, potem doživela "evolucijo" in se podučila še o ''morali'', tisto zadnjo pa tudi drži, samo da ne drži, da sem veganka zaradi tega. pač pa, ker se vsi piknejo v tole in za vse krivijo veganstvo *le-sigh* ko bi le kdo tudi slišal, da imam težave že um, predolgo, veliko veliko let, veganka pa sem komaj dobro leto. ampak ne. krivo bo, ker ne jem mesa in pijem mleka. love your hormones, bitches, they matter!! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar