Miha Mazzini slači Slovence*

Sem enkrat rekla, da bom pisala tudi o knjigah. To je bilo takrat, ko me je tista, sicer bolj trdo napisana knjiga o oranžnem knjižničnem mucu spravila v hlipajoč jok. Kar nekaj pomeni, ker zelo redko jočem, kaj šele hlipam. Potem pa dolgo nisem napisala ničesar. Pa sem vmes veliko prebrala, le da me nobena knjiga ni več ne spravila v jok, niti tako navdušila, da bi jo morala delit. Do sedaj. Ko sem prebrala zbirko kolumn Če ti kaj ni prav, se pa odseli, pod katero se je podpisal (genialni) Miha Mazzini.

Kaj naj rečem, kot pa wow. Kje sploh začet? Mazzini je genij in ne vem, kako sem lahko do zdaj spregledala te kolumne. Verjetno bo posledica tega, da na Siolov portal izjemno redko zajadram in tega, da sem takrat bila zaposlena predvsem sama s sabo in ugotavljanjem, kaj mi je. Enivej, point je- nikoli ni prepozno in zdaj ko ga lahko berem vsega hkrati, vsaj ne rabim kot kak odvisnik komaj čakat, da dobim nov fix v obliki kolumne.

Priznam, da sem brala počasi, ker je knjiga prehud zalogaj, da bi jo lahko človek prebral na dušek. Se mora vsebina usest in vsako zgodbo, ali pa vsaj večino, moraš "prebavit". Kar pomeni, v mojem primeru vsaj, da o njej razmišljam...veliko, ker a) name naredi vtis in b) ker je tako stvarna in resnična,  da še kar ne morem verjet, da je lahko nekdo tako razgalil Slovence. Od tod tudi naslov bloga*. Saj je kar nekaj avtorjev, ki pišejo podobno, a še nisem naletela na koga, ki pisal tako- stvarno in humorno.

Če bi slovenski človek bil dovolj zrel in samokritičen, bi se Mazziniju iskreno zahvalil, ker mu ta s svojo vrhunsko in detajlno analizo prihrani terapijo, preko katere bi ugotavljal, kje tiči razlog za njegovo "smolo" in nesrečo ter začel aktivno delovati v smeri sprememb, ki bi to odpravile. Seveda se to ne bo zgodilo. Kot že sam Mazzini mojstrsko ugotavlja in poudarja- spremembe so nekaj hudo slabega, nepotrebno zlo. Krivec/sovražnik pa sevedno vedno nekje nekdo zunaj, sovraštvo pa obrnjeno vase.

Oh, ko se združita mojstrsko besedišče in poznavanje antropologije, je rezultat lahko samo čisti užitek in naslada, ki sledi ob branju. Tako da- takoj po knjigo! Knjižnica je dobra prva izbira, vendar močno priporočam nabavo knjige, ker vedno pride prav. Pravzaprav, če mene kdo vpraša, bi jo dala za obvezno čitvo. Morda pa bi se lahko z njo začela nova era slovenstva!

vir

Internet za zaslužek?

Nekaj na temo interneta in zaslužka sem pisala že na svojem drugem blogu, ki je sicer posvečen moji največji ljubezni in strasti- notranjemu dizajnu in vsemu lepemu, kar ta prinese. No, moja druga obsesija, odvisnost, če želite, je poleg dobre veganske hrane, knjig, potovanj in zbiranja mačk (:P)...internet! Ni težko za uganit, mislim, da sem to že vsaj milijonkrat povedala. Kaj naj, brez njega ne morem nič...še začet in končat dneva ne. Ker brez njega nikakor ne morem, menim, da je prav, da se ga "izkoristi" tudi v prid zaslužka. Jap, tudi to je mogoče, je pa brez dvoma tudi tukaj potrebno nekaj zagnanosti in predvsem znanja. Znanja, ki ga zlahka pridobite, če si zagotovite svoj izvod knjige Kako zaslužiti na internetu, avtorja Tomaža Gorca, ki pozna in obvlada posel interneta. V knjigi boste našli ogromno koristnih nasvetov in idej, kako internet spremeniti v vir dohodka. Knjiga je sedaj še na voljo brezplačno, kar je seveda samo plus.

Vse, kar je potrebno storiti je klikniti na LINK in si prenesti knjigo. Easy peasy. :)

Dewey. Knjižni maček.

Knjige so kul, m'kay? In nedolgo nazaj sem prebrala eno, ki je resnično kul. Celo tako kul, da me je spravila v jok. Je pač tako, da redkokdaj, če sploh kdaj, jočem. Se pravi ob filmu, knjigi ali čem podobnem. Ampak ta knjiga. Hjoj. Nisem rabila prit do konca, da so se mi vključili vodometi, ti so se začeli že s prvimi stranemi, ki so bili namenjene temu, kako so do muca prišli. Pa da ne zabluzim in izdam preveč že na samem začetku...

Zgodba, ki jo je zapisala Vicki Myrant, direktorica knjižnice v majhen ameriškem mestecu Spencer, ki leži v severozahodni Iowi, priproveduje o oranžnem mucku, ki je svoj dom in srečo našel prav v tej knjižnici. Na najhladnejšo noč, januarja leta 1988, je nekdo (neodgovoren in nečloveški izmeček) malo mačje bitjece odvrgel v knjižnični predalnik, kjer ga je vsega premraženega, prezeblega in lačnega našlo osebje, na čelu z avtorico knjige. [tu so se začele moje prve solze, ko sem brala o ozeblinah na blazinicah in zaupanju, ki ga je muc kljub vsemu premogel do ljudi- verjetno posledica moje neizmerne ljubezni do mačk].

Po tem uvodu, avtorica skozi še vse ostale prigode iz svojega življenja in opise življenja v tem delu Amerike, pove, kako je Dewey Readmore Books postajal vedno bolj domač, slaven in prepoznaven.

Roko na srce- knjiga ni vedno najbolj berljiva, vendar ne vem, ali razlog tiči v sami avtorici ali morda v neposrečenem prevodu. Vendar je zgodba toliko topla, življenjska in zanimiva, da človek knjige preprosto ne more odložiti in ne prebrati do konca. Nobenih pretiravanj, nobenih pretiranih čustev, vznesenosti in pompoznosti. Kot pisateljica sama večkrat poudari- preprosta je, tako kot so prebivalci mesteca in njihovo dojemanje sveta.

No, ko sem prišla do konca knjige in s tem tudi življenja tega mucka, so se vodometi ponovno vključili. Povsem nenadzorovano. Mislim, da še nikdar nisem tako hlipala. Sploh. Krčevit jok me je stresal. Prvič kadarkoli- ob branju česarkoli. Hmm...

Dewey je poseben muc in moraš ga imeti rad, četudi nisi tak ekstremen primerek crazy cat lady kot sem sama. Zleze ti pod kožo in ti je domač. Lahko ga vidiš in čutiš. In čeprav ga fizično več ni, sem prepričana, da bo to, kaj je v svojem mačjem življenju prispeval, živelo večno. Sama sem dokaz, kajti njegova zgodba je povrnila nekaj topline v moje življenje. Tako da, hvala Dewey.

vir

Knjiga, moja prijateljica

Vedno in povsod. Za zmeraj. Lahko imam(o) internet, elektronske knjige, radio, televizijo, časopis, iPode in iPade, pametne telefone, karkoli že pač, ampak dejstvo, ki velja (za mene), je to, da bo knjiga vedno vse preživela. Lahko bo kdaj malo bolj v ozadju, vendar nikoli in nikdar ne bo povsem pozabljena in nepomembna. Knjige so večne. So zabavne, so tolažeče, so zaupne, so iskrive in vedno na voljo. Njihov duh, njihova duša in vsebina. Intima, ki jo dajejo je neprecenljiva.

Že odkar pomnim, sem vedno najraje brala. To je bila moja posebnost, tista ta najbolj zgodnja, po kateri sem se že takrat ločila od drugih in veljala za čudakinjo, ker sem pač brala in brala in brala. :D Niti na družinsko kosilo/srečanje nisem šla brez knjige. Saj pravim, knjiga je moja prijateljica.

Če samo primerjam film in knjigo. Oboje imam rada, vendar film nekako ubije domišljijo oziroma ti jo narekuje, hote ali nehote, ti vsili nek kalup. Pri knjigi tega ni. Ta širi obzorje, pusti tvoji domišljiji da nariše in ustvari podobe. Kot da ni iz tega sveta.

Knjiga je tudi moja sreča. Vsaj ena od oblik. Ker ne rabim veliko, res ne. Za srečne trenutke povsem zadostuje dobra knjiga, ko lahko v miru in (ne nujno) tišini, uživam v tej intimi, ko se prepustim, da me pisane besede in črke odnesejo v svoj čaroben svet. Takrat odpadejo skrbi, težave so pozabljene. Obstaja samo tu in zdaj. Z mojo prijateljico, knjigo.

Patetično? Že mogoče, da ja- za večino. Zame pač ne. Nikoli in nikdar. Ker ni lepšega, kot obračati list za listom in odkrivati nov svet.
Moj okus? Različen- od trenutka in razpoloženja, omejevanje je itak out. Ko bom naletala na res dobro knjigo, bom jo tudi delila tukaj. Že zdaj zelo kmalu, ker je knjiga, ki sem jo ravno včeraj končala, razlog, da sploh pišem vse tole. :)

vir

vir