Knjige so kul, m'kay? In nedolgo nazaj sem prebrala eno, ki je resnično kul. Celo tako kul, da me je spravila v jok. Je pač tako, da redkokdaj, če sploh kdaj, jočem. Se pravi ob filmu, knjigi ali čem podobnem. Ampak ta knjiga. Hjoj. Nisem rabila prit do konca, da so se mi vključili vodometi, ti so se začeli že s prvimi stranemi, ki so bili namenjene temu, kako so do muca prišli. Pa da ne zabluzim in izdam preveč že na samem začetku...
Zgodba, ki jo je zapisala Vicki Myrant, direktorica knjižnice v majhen ameriškem mestecu Spencer, ki leži v severozahodni Iowi, priproveduje o oranžnem mucku, ki je svoj dom in srečo našel prav v tej knjižnici. Na najhladnejšo noč, januarja leta 1988, je nekdo (neodgovoren in nečloveški izmeček) malo mačje bitjece odvrgel v knjižnični predalnik, kjer ga je vsega premraženega, prezeblega in lačnega našlo osebje, na čelu z avtorico knjige. [tu so se začele moje prve solze, ko sem brala o ozeblinah na blazinicah in zaupanju, ki ga je muc kljub vsemu premogel do ljudi- verjetno posledica moje neizmerne ljubezni do mačk].
Po tem uvodu, avtorica skozi še vse ostale prigode iz svojega življenja in opise življenja v tem delu Amerike, pove, kako je Dewey Readmore Books postajal vedno bolj domač, slaven in prepoznaven.
Roko na srce- knjiga ni vedno najbolj berljiva, vendar ne vem, ali razlog tiči v sami avtorici ali morda v neposrečenem prevodu. Vendar je zgodba toliko topla, življenjska in zanimiva, da človek knjige preprosto ne more odložiti in ne prebrati do konca. Nobenih pretiravanj, nobenih pretiranih čustev, vznesenosti in pompoznosti. Kot pisateljica sama večkrat poudari- preprosta je, tako kot so prebivalci mesteca in njihovo dojemanje sveta.
No, ko sem prišla do konca knjige in s tem tudi življenja tega mucka, so se vodometi ponovno vključili. Povsem nenadzorovano. Mislim, da še nikdar nisem tako hlipala. Sploh. Krčevit jok me je stresal. Prvič kadarkoli- ob branju česarkoli. Hmm...
Dewey je poseben muc in moraš ga imeti rad, četudi nisi tak ekstremen primerek crazy cat lady kot sem sama. Zleze ti pod kožo in ti je domač. Lahko ga vidiš in čutiš. In čeprav ga fizično več ni, sem prepričana, da bo to, kaj je v svojem mačjem življenju prispeval, živelo večno. Sama sem dokaz, kajti njegova zgodba je povrnila nekaj topline v moje življenje. Tako da, hvala Dewey.
Zgodba, ki jo je zapisala Vicki Myrant, direktorica knjižnice v majhen ameriškem mestecu Spencer, ki leži v severozahodni Iowi, priproveduje o oranžnem mucku, ki je svoj dom in srečo našel prav v tej knjižnici. Na najhladnejšo noč, januarja leta 1988, je nekdo (
Po tem uvodu, avtorica skozi še vse ostale prigode iz svojega življenja in opise življenja v tem delu Amerike, pove, kako je Dewey Readmore Books postajal vedno bolj domač, slaven in prepoznaven.
Roko na srce- knjiga ni vedno najbolj berljiva, vendar ne vem, ali razlog tiči v sami avtorici ali morda v neposrečenem prevodu. Vendar je zgodba toliko topla, življenjska in zanimiva, da človek knjige preprosto ne more odložiti in ne prebrati do konca. Nobenih pretiravanj, nobenih pretiranih čustev, vznesenosti in pompoznosti. Kot pisateljica sama večkrat poudari- preprosta je, tako kot so prebivalci mesteca in njihovo dojemanje sveta.
No, ko sem prišla do konca knjige in s tem tudi življenja tega mucka, so se vodometi ponovno vključili. Povsem nenadzorovano. Mislim, da še nikdar nisem tako hlipala. Sploh. Krčevit jok me je stresal. Prvič kadarkoli- ob branju česarkoli. Hmm...
Dewey je poseben muc in moraš ga imeti rad, četudi nisi tak ekstremen primerek crazy cat lady kot sem sama. Zleze ti pod kožo in ti je domač. Lahko ga vidiš in čutiš. In čeprav ga fizično več ni, sem prepričana, da bo to, kaj je v svojem mačjem življenju prispeval, živelo večno. Sama sem dokaz, kajti njegova zgodba je povrnila nekaj topline v moje življenje. Tako da, hvala Dewey.
 |
| vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar