Mi je zatajil fotoaparat. Ali, bolje rečeno, so mi zatajile baterije, ker pravijo, da so svoje odslužile in očitno želijo v predčasni pokoj in so pri tem tako vztrajne (in trmaste), da po prav vsakem polnjenju delajo okrog pet minut, potem pa odpovejo. Tako da predvidevam, da mi sporočajo naj jih enostavno ne mučim več in naj raje poiščem nov par za svoje izživljanje. :) Tudi prav, problem je edino to, da zaradi tega ne uspem poslikat skoraj ničesar, kar ustvarim. Pa mi je uspela čist solidna medena čokolada in zdaj prihaja še (pred)praznični čas in se bo na veliko peklo. Upam vsaj. Medtem pa gre svet dalje. Sama sem razpeta med tem, kaj se dogaja tu in tem, kaj se bo dogajalo, ko bom tam. :) Potem sem dobila potrditev nečesa, kar sem sama sicer že kar nekaj časa vedela, ampak je vseeno super občutek, ko dobiš še "uradno" potrditev- no, vsaj takšno, ki je edina uradno priznana. O tem kaj več kdaj drugič. Služba se še kar išče. Megleni novembrski dnevi mi presenetljivo niso v napoto, ampak mi enkrat za spremembo celo ustrezajo, pa ne zato, ker bi bilo moje razpoloženje tudi megleno. Pač pa, ker se je ne glede na vse, po dolgeeeem času v mene naselil nek svojevrsten mir. Tisti, ki ga je kadarkoli karkoli preganjalo, ve, kako je lahko tak občutek fin. In neprecenljiv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar