Jaz sem en vozek.
Za mano je turbulentno leto, v katerem mi je med vsemi vzponi in padci, uspel predvsem en velik vzpon- uspešen zagovor diplome, ki mu je nedolgo nazaj sledila še podelitev. Diplome namreč. Da se razumemo, noro vesela sem, da je fax za mano. Manj stresa, manj neprespanih noči, malo manjši čir na želodcu,... :D Ki pa ga trenutno izpodriva stres iskanja službe, ki spominja na misijo nemogoče. Kdo bi si mislil, da je to še bolj obremenjujoče? No, pa je. Kakorkoli že, na podelitev sem morala it. Enostavno morala. Zato, da dobim zaključek in dokončno dojamem, da ne sanjam in da se (trenutno) res ne rabim več psihirat zaradi (pre)malo učenja. ;)
Ob tem naj povem še, da bo to en bolj ali manj down-to-earth pogled na zadevo in da naj bi fax, ki sem ga končala, veljal za bolj "elitnega". Takega, ki "proizvaja" družbeno smetano, elito, skratka pač folk, ki naj bi predstavljal gonilo družbe in njenega napredka. To ni zraslo na mojem zeljniku, to smo slišali na prvih predavanjih in na sami podelitvi. Vmes pa je bilo veliko...um, khm, (m)učenja, no. :D (Verjetno da se dokaže rek per aspera ad astra*)
Enivej, gremo na samo podelitev. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bilo kronično pomanjkanje profesorjev. Ali so vsi tako pridni, da kar predavajo in predavajo ali pa so, boščki, vsi na bolniški. Ker dvomim, da je glavni "krivec" eno ali drugo, predvidevam, da je pri večini odzadi predvsem en dejavnik- brezbrižnost. Škoda, da niso bili tako na boli me K, še pri ocenjevanju izpitov in šibkejšem znanju tu pa tam. :D
Lepo bi se mi zdelo tudi, če bi vsi diplomanti sedeli na enem kupu. Ampak ok, pač majhen prostor, tako da to še nekako razumem in spregledam. Boljše sedet kje na robu. Ti vsaj prihrani plazenje čez "kolege".
Sledijo seveda govori in tudi tukaj se ne morem znebit občutka, da smo v bistvu vsem odveč. Kar navsezadnje skoraj drži, ker glede na povpraševanje po našem kadru, res kaže, da smo povsem odveč. No, mogoče sta zato osrednja nit govora bili prihodnost in preteklost. Zakaj? Resno. Zakaj? Zato, da pozabimo na sedanjost? Ne. Ne. Ne. Jaz rabim tudi sedanjost. In zato se mi govor o preteklosti in prihodnosti ne zdi (najbolj) navdihujoč. Razen če so kot preteklost mišljeni (sladki) spomini in kot prihodnost upanje na boljši jutri. Ker ob temsranju stanju v državi, ostane samo še to.
Brez glasbe seveda ne gre. Ampak. Oh my. Saj ne rečem, fantu vsaka čast, ker očitno obvlada zadevo in konec koncev odigra tisto, kar mu je naročeno. Samo jaz te t.i. visoke kulture ne bom očitno nikoli razumela. (In potem se sprašujem, zakaj sem taki outsider). Kljub temu, da sem totalni laik in analfabet, ko pride do "visokih krogov", vem, da znam vsaj približno presodit, kam kaj sodi in trust me- tole ne paše na podelitev. Če že drugo ne, je to vsaj (približno) vesel dogodek in ne podpis smrtne obsodbe. Ali pač? Zakaj tako zamorjen izbor? Človek bi mislil, da so nas že z izpiti dovolj zamorili, ampak očitno ne. Nas morajo še na podelitvi.
No, potem seveda pride na vrsto tisto klicanje po imenu, slikanje, nasmeški, podpis v knjigo, rožica in nazaj v klop. Sledi še nekajoglaševalskih kampanj govorov, predstavitev najboljših študentov, še malo muzike in pogostitev.
In potem si konec. Gotof. :D Kar je v tem primeru še dobra stvar, ker, hjoj, me vsi ti ljudje delajo blazno živčno. Res. Počutim se kot tujek med njimi, kot neka napaka, ki samo čaka, da jo bojo razkrinkali. Nič kaj prijetno. Daleč od tega, da bi se imela za tako nesposobno in neumno ali neveščo česarkoli že, samo pri njih se nikoli ne morem znebit občutka, da so tako...nedostopni, predvsem pa neiskreni.
Prav tako sem radovedna, kakšna "sorta" crème de la crème družbe si, ko ti morajo starši "počastit" malce bolj pražnje oblačila, da se podelitve sploh lahko udeležiš? Sanjsko, ne? :D Ampak hej, na koncu je pomembno le to, da me je moj moto za fax aut vincere aut mori**, pripeljal do konca. Yeah. Zdaj pa se naj nadaljuje vesel in predvsem uspešen lov za službo. Ker bo veliko bolj luštno, ko bom v stanju sama pokrit svoje položnice in si nekaj tudi privoščit***, predvsem pa končno dat nekaj na stran za vizo.
* per aspera ad astra = od trnja do zvezd
** aut vincere aut mori = ali osvoji ali umri (prisežem, da nisem brezkompromisni in brezčutni komolčar, taka sem samo do sebe)
*** vem, da še vedno živim boljše in lepše, kot večina v tej državi, ki so lačni in na mrzlem, vseeno pa to nikomur ne bi smela bit tolažba, niti se človek ne more/ne sme zadovoljit s tem, eh saj drugim gre pa še slabše. še to- čeprav mogoče zveni tako, nisem zagrenjena, ampak sem resnično vesela in tudi ponosna, da je fax uspešno za mano ;)
Za mano je turbulentno leto, v katerem mi je med vsemi vzponi in padci, uspel predvsem en velik vzpon- uspešen zagovor diplome, ki mu je nedolgo nazaj sledila še podelitev. Diplome namreč. Da se razumemo, noro vesela sem, da je fax za mano. Manj stresa, manj neprespanih noči, malo manjši čir na želodcu,... :D Ki pa ga trenutno izpodriva stres iskanja službe, ki spominja na misijo nemogoče. Kdo bi si mislil, da je to še bolj obremenjujoče? No, pa je. Kakorkoli že, na podelitev sem morala it. Enostavno morala. Zato, da dobim zaključek in dokončno dojamem, da ne sanjam in da se (trenutno) res ne rabim več psihirat zaradi (pre)malo učenja. ;)
Ob tem naj povem še, da bo to en bolj ali manj down-to-earth pogled na zadevo in da naj bi fax, ki sem ga končala, veljal za bolj "elitnega". Takega, ki "proizvaja" družbeno smetano, elito, skratka pač folk, ki naj bi predstavljal gonilo družbe in njenega napredka. To ni zraslo na mojem zeljniku, to smo slišali na prvih predavanjih in na sami podelitvi. Vmes pa je bilo veliko...um, khm, (m)učenja, no. :D (Verjetno da se dokaže rek per aspera ad astra*)
Enivej, gremo na samo podelitev. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bilo kronično pomanjkanje profesorjev. Ali so vsi tako pridni, da kar predavajo in predavajo ali pa so, boščki, vsi na bolniški. Ker dvomim, da je glavni "krivec" eno ali drugo, predvidevam, da je pri večini odzadi predvsem en dejavnik- brezbrižnost. Škoda, da niso bili tako na boli me K, še pri ocenjevanju izpitov in šibkejšem znanju tu pa tam. :D
Lepo bi se mi zdelo tudi, če bi vsi diplomanti sedeli na enem kupu. Ampak ok, pač majhen prostor, tako da to še nekako razumem in spregledam. Boljše sedet kje na robu. Ti vsaj prihrani plazenje čez "kolege".
Sledijo seveda govori in tudi tukaj se ne morem znebit občutka, da smo v bistvu vsem odveč. Kar navsezadnje skoraj drži, ker glede na povpraševanje po našem kadru, res kaže, da smo povsem odveč. No, mogoče sta zato osrednja nit govora bili prihodnost in preteklost. Zakaj? Resno. Zakaj? Zato, da pozabimo na sedanjost? Ne. Ne. Ne. Jaz rabim tudi sedanjost. In zato se mi govor o preteklosti in prihodnosti ne zdi (najbolj) navdihujoč. Razen če so kot preteklost mišljeni (sladki) spomini in kot prihodnost upanje na boljši jutri. Ker ob tem
Brez glasbe seveda ne gre. Ampak. Oh my. Saj ne rečem, fantu vsaka čast, ker očitno obvlada zadevo in konec koncev odigra tisto, kar mu je naročeno. Samo jaz te t.i. visoke kulture ne bom očitno nikoli razumela. (In potem se sprašujem, zakaj sem taki outsider). Kljub temu, da sem totalni laik in analfabet, ko pride do "visokih krogov", vem, da znam vsaj približno presodit, kam kaj sodi in trust me- tole ne paše na podelitev. Če že drugo ne, je to vsaj (približno) vesel dogodek in ne podpis smrtne obsodbe. Ali pač? Zakaj tako zamorjen izbor? Človek bi mislil, da so nas že z izpiti dovolj zamorili, ampak očitno ne. Nas morajo še na podelitvi.
No, potem seveda pride na vrsto tisto klicanje po imenu, slikanje, nasmeški, podpis v knjigo, rožica in nazaj v klop. Sledi še nekaj
In potem si konec. Gotof. :D Kar je v tem primeru še dobra stvar, ker, hjoj, me vsi ti ljudje delajo blazno živčno. Res. Počutim se kot tujek med njimi, kot neka napaka, ki samo čaka, da jo bojo razkrinkali. Nič kaj prijetno. Daleč od tega, da bi se imela za tako nesposobno in neumno ali neveščo česarkoli že, samo pri njih se nikoli ne morem znebit občutka, da so tako...nedostopni, predvsem pa neiskreni.
Prav tako sem radovedna, kakšna "sorta" crème de la crème družbe si, ko ti morajo starši "počastit" malce bolj pražnje oblačila, da se podelitve sploh lahko udeležiš? Sanjsko, ne? :D Ampak hej, na koncu je pomembno le to, da me je moj moto za fax aut vincere aut mori**, pripeljal do konca. Yeah. Zdaj pa se naj nadaljuje vesel in predvsem uspešen lov za službo. Ker bo veliko bolj luštno, ko bom v stanju sama pokrit svoje položnice in si nekaj tudi privoščit***, predvsem pa končno dat nekaj na stran za vizo.
Ewo, tole pa JE komad, ki bi razživel podelitev. Hell yeah!!
Sitting in the dirt
Feeling kind of hurt
Aaaaall I hear is doooom and gloom
And aaaaall is darkness in my room
Feeling kind of hurt
Aaaaall I hear is doooom and gloom
And aaaaall is darkness in my room
Pa še povzame trenutno stanje. Zmaga.
* per aspera ad astra = od trnja do zvezd
** aut vincere aut mori = ali osvoji ali umri (prisežem, da nisem brezkompromisni in brezčutni komolčar, taka sem samo do sebe)
*** vem, da še vedno živim boljše in lepše, kot večina v tej državi, ki so lačni in na mrzlem, vseeno pa to nikomur ne bi smela bit tolažba, niti se človek ne more/ne sme zadovoljit s tem, eh saj drugim gre pa še slabše. še to- čeprav mogoče zveni tako, nisem zagrenjena, ampak sem resnično vesela in tudi ponosna, da je fax uspešno za mano ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar